Pozdravljeni,

pred kratkim sem dobil službo po več kot pol leta iskanja v večji firmi kot proizvodni delavec, ni sanjska služba ampak pogoji niso bili tako slabi in kot prva zaposlitev čisto OK in dobra priložnost nabrati nekaj izkušenj in denarja do študija, pogodba je bila za določen čas. Hotel sem delati, imel voljo do dela, seveda sem vedel, da bom delal tudi napake kot vsak začetnik itd. Star sem pa 19 let.

Zdaj pa pride čuden del, ki si ga ne vem razložiti.

Po prvem dnevu v službi sem odšel s šihta, se vsedel v avto in enostavno zlomil v jok ter jokal od 3 popoldne pa do trenutka, ko sem zaspal. Staršem sem rekel, da mi je čudno tam… Jedel nisem čisto nič. Sem si mislil: “OK, prvi dan je vedno čuden, jutri bo boljše”.

Naslednji dan sem se zbudil v jok, kar se mi še ni zgodilo. Uspelo mi je zlesti do firme in na delovno mesto. Ves čas mi je sililo na jok, vendar sem se uspešno zadrževal. Kot začetnik sem seveda delal več stvari in pomagal tudi drugod. Ampak tam, kjer sem pomagal, mi je bilo čisto drugače. Sproščen sem bil, dobre volje tisti 2 uri. Ampak po tistih 2 urah sem spet šel nazaj na staro delovno mesto in ko sem končal se je ponovila zgodba od prejšnjega dne.

Nato sem vprašal naslednji dan delovodkinjo ali je možno, da se me premesti na drugo mesto – kjer sem bil normalen. Tisti dan sem ves dan delal na drugem delovnem mestu, bil sem super volje. Pridno delal, pomagal kjerkoli sem lahko, se šalil s sodelavci itd. kot da bi bil tam že dalj časa. Normalno jedel in se normalno obnašal pa še delo je bilo iz moje stroke.

Naslednji dan so mi rekli, da moram nazaj v proizvodnjo in da drugo ne morem / ne smem delati. V tistem trenutku mi je takoj postalo nazaj slabo, komaj sem stal, se rahlo tresel in po 1 uri dela mi je telo govorilo še samo, da se hoče razjokat in iti spat. Po končanem šihtu je bilo isto kot prejšnje dni vendar sem vse močneje jokal. Smrkanje s solzami se je prelevilo v glasno in burno jokanje. Starši so mi nato dali pomirjevalno tableto, da sem se nekako pomiril in v miru zaspal.

Naslednji dan sem se spet zbudil v jok, odšel z največjimi mukami na šiht, oddelal tistih 8 ur in ves čas bil pred zlomom. Vsedel sem se v avto in se zlomil. Bil je petek, razmišljali smo že, da bi me odpeljali k zdravniku. Čez vikend sem se glasno jokal ves čas z mislimi, da bom moral v ponedeljek spet na šiht. Starši so začeli delati vse večji pritisk name, kako to da ne zdržim itd. jaz pa drugo nisem moral rečti kot da enostavno ne morem in ne zdržim. Jedel nisem čisto nič. Nato smo se zmenili, da če mi je res tako, da se naj odločim pa je. Mati je celo rekla naj raje pustim, kot pa da sem vsak dan tak, ker še samo lahko resno zbolim.

Za svoje telesno in duševno zdravje sem se odločil, da službo pustim in takoj v ponedeljek dal odpoved. Starša sta bila dokaj razumevajoča, vendar nikomur ni jasno kako to, da nisem zdržal vsaj mesec dni in zakaj, sem tudi taki tip, ki bi za denar naredil praktično vse, samo da je zaslužek.

Pa verjemite mi, da se ne bojim dela, nisem razvajen, rad bi delal in imel lasten zaslužek in si nabral nekaj denarja, ker ga zelo potrebujem. Dokaz za to je volja do dela, na tistem drugem delovnem mestu. V proizvodnji enostavno nisem moral in nisem zdržal, moje telo več ni delovalo normalno, niti možgani.
Ne razumem zakaj sem bil na enem delovnem mestu tik pred depresijo, na drugem pa popolnoma normalen. Da sem na drugem delovnem mestu celo užival in bi si predstavljal delati tam dlje časa. Ima kdo kako mogočo razlago za to, kar se je dogajalo? Mi mogoče monoton 8-urni način dela tako močno ne ustreza (proizvodnja), da me enostavno “zbedira” v ekstreme in mi ustreza bolj razgibano, dinamično delo (tako kot je bilo na drugem delovnem mestu)? Imajo mogoče sodelavci kak vpliv na to in druge okoliščine? V proizvodnji je bilo monotono, nič ali malo pogovarjanja, hrupno od strojev, čeprav smo imeli ušesne čepke… Na drugem delovnem mestu pa je bilo vzdušje normalno, sproščeno, ljudje so se med sabo šalili in pogovarjali, tudi z mano.

Kaj je bilo narobe oziroma kaj je z mano narobe?

Prosim za odgovore in prosim brez komentarjev, da sem len, razvajen itd. ker vem, da nisem.

Lepo pozdravljeni!

Ali ste morda kakšen tak ekstrem že doživeli kdaj prej, morda pri čem drugem (ne nujno povezanim z delom)?

Glede na povedano, je možno, da se je vaše telo odzvalo prej kot vaš razum. Morda ste zatrli misel, da ne želite delati v proizvodnji globoko v sebi, nezavedno…Verjetno si niste dovolili izraziti sebe in dejstva, da nobeden od nas ne more biti dober v vsem. Povsem normalno je, da moramo imeti vsaj malo želje in motivacije, da opravljamo neko delo. Morda ste se bali drugih, staršev…kaj bodo dejali…

Poskusite si poiskati delo, ki ne bo pomenilo le “materialne nagrade” – plače, ampak bo nekaj, kjer se boste počutili ustvarjalnega. Hkrati pa se vprašajte, od kod tako močen strah? Pred čim? Kaj je bilo tisto, kar vas je pravzaprav tu dušilo?

Lep pozdrav in vse dobro,

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]