Morda se vprašanje sliši smešno, saj bi vsakdo odvrnil – strni tisto, kar čutiš…

Čez dva dni bom obiskal pogrebno slovesnost otroka, katerega mamo sem dokaj dobro poznal. Tragična smrt, nesreča. Kruto, še sveže soočenje z dejstvom, da otroka več ni…
“Iskreno sožalje” je že 100x preslišano. Medtem ko me preletava 100 misli in sočutij do mame, ji želim podati misel ali dve, ki bi ji vnesli vsaj stotinko delca moči ali upanja… S čem ji lahko pomagam, kaj naj ji “zaželim”?

M.

Ne sliši se smešno. Pravzaprav je zelo pohvalno, da ti je to tako pomembno. Veliko ljudi je, ki bi zgolj zamomljali sožalje in takoj delili nasvete, kako preboleti…
Glede na to, da si napisal, da bo to čez dva dni, je pogreb očitno že mimo. Žal mi je, da nisem prej videla tega maila in tudi ker nisi dobil nobenega drugega odgovora.
Vseeno pa: iskreno izrečeno sožalje je vedno dobrodošlo. Tudi objem, če si si z žalujočimi starši blizu. In preprosto vprašanje: Ti lahko kako pomagam?
Vse ostalo je odveč, sploh razni nasveti in prisiljeno bodrenje. Ali pa stavek: razumem, kako ti je. To sem jaz najbolj sovražila. Ko so mi to rekli ljudje, ki niso nikoli izgubili otroka…
Če boš še kaj v stiku s to mamico pa vedi: večina mam želi govoriti o svojih otrocih, želi se jih spominjati. Takrat torej samo poslušaj.

Upam, da sem vsaj malo pomagala. Pa čeprav prepozno…

LP, M

Šele zdaj , po pogrebu te bosta ta mamica in očka resnično potrebovala. Po pogrebu napoči praznina, nikogar ni. Vsi naredijo to, kar se pričakuje in izginejo. Pridi na obisk, pokliči jo in ne skušaj zapolniti tišine, če bo nastala. Za marsikoga od nas je bolj pomembno, kako so se naši bližnji odzivali kasneje

Strinjam se z Nevado, starši potrebujejo pogovor o otroku tudi par mesecev kasneje, ko mine prvi šok in se zavejo, da njihovega otroka ni več. Dobro je, da vejo, da njihovega otroka tudi okolica ni pozabila. Ker je bil tam in je in bo vedno del njihovega življenja.

Vedi, da boli, če se drugi delajo, da se ni nič zgodilo. Naj ti povem iz lastne izkušnje:
Po par mesecih dobim SMS – “Kako si?”. In odgovorim po resnici: “Počutim se kar nekaj, nikakor.”
In kaj se zgodi? Nič. Iz druge strani nobenega odgovora, ničesar. To pa zelo boli.

Tako da v približaj se v kolikor si se pripravljen pogovarjati, ali pa le objeti oseboo, ki ji je težko. Velikokrat ko zmanka besed, pomaga le objem.

Od pogreba sicer ni minilo veliko časa, pa vendar naj ti bo morda vodilo za v bodoče – ne “pozabite” na mamo, starše sicer, ostanite na zvezi.

“Moj primer” je identičen, sega dobrih šest mesecev nazaj, kar smo v prometni nesreči izgubili mlajšega sina, starega še ne 20 let. In seveda je bilo ljudi ogromno, tudi na tak način znancev, pa ti iskreno povem da kot starš in žalujoči ne delaš nobene razlike, na kak način ti nekdo izrazi sožalje. Z besedo, gesto, objemom… Vse je normalno. Tudi najbolj trdni so se ob vstopu v vežico ob pogledu na belo…zlomili, sam sem zavestno “izpustil” moment, ko so ga položili v grob.

Ostala je praznina in vse že znano ob takih dogodkih. Ja, prija pa, ko ti nekdo stoji ob strani, te ne pozabi, ni niti pombno da se o dotični stvari sploh govori, moč daje že prisotnost.

Tudi sami preživljamo mučne trenutke, s kepo v želodcu pa pričakujemo podoživljanje dogodka na sodišču, ko bo procesiurana povzročiteljica. Za nas je končano že vse daleč nazaj.

Cec, iskreno sožalje tebi in tvoji družini. Tako resnično, “ni pomembno, da se o dotični stvari sploh govori, moč daje že prisotnost”. Želim vam veliko moči, ko se boste ponovno soočali z bolečimi dogodki na sodišču.

Hvala !