Lep pozdrav!
Imam 2 leti staro hčerkico, ki slabo spi. Ampak samo zadnje čase. Ponoči se zbuja in z zaprtimi očmi močno joka. Tam nekje od 3-4 x. Če jo hočema z možem potolažit ali stisnit k sebi, naju v polsnu odriva od sebe z presenetljivo jezo in agresijo. Sploh noče, da se ji približama. Drugače se čez dan zelo rada “carta”. Kaj mislite da bi to lahko bilo? Prosim za pomoč, če je imel kdo podobne izkušnje, ker me srček boli.

Poznam. Ponoči sanja, to, da jo ti božaš, jo v bistvu v sanjah kdo “preganja”, tudi mene sine odriva, tuli, “pusti me, sam bom vozil” (ali pa kaj drugega). Zato ga zdaj ne primem več (ko leži zraven mene), pač pa mu le čisto tiho rečem : ššš, mami tukaj.
In potem se ponavadi strese, včasih me celo objame, zagotovo pa se pomiri… Torej – zadeva nima nobene veze s tabo, pač pa se v malih možgančkih odvijajo filmi polni “groze” minulih dni, morda je prvič videla pajka, morda ji je vzgojiteljica kaj rekla… vse jih preganja, ponoči pa predelujejo, sanjajo..
Čim manj glasnih noči…
Tinkara

Zivjo Mojca,

z nasim 20 mesecnikom se ze kaka stiri mesece obcasno dogajajo podobne stvari. Tudi mi smo ugotavljali kaj bi to bilo in kje tici vzrok. Po vseh razglabljanjih in posvetovanjih z drugimi starsi, nekaj sem tudi zbrskala iz literature smo se odlocili, da gre verjetno za neprijetne sanje, ob katerih otrok joka, zbuditi se pa ne more. To, da se zelo tezko zbudi je po svoje logicno, saj sanjamo v zelo globoki fazi spanja. Ko smo ga nakajkrat le uspeli zbuditi je trajalo se precej casa, da se je pomiril in zaspal nazaj. Bolj kot smo ga budili, bolj se je upiral in se huje jokal. Opazili smo tudi, da sanja veckrat takrat, ko ze cez dan kaze kake znake slabe volje, kadar recimo ni ocka, ker je na sluzbeni poti, preden zboli, ko se kaj ustrasi. Zato sedaj zelo pazimo, da se cez dan in se posebej zvecer z otrokom pogovarjamo, gledamo knjigice ali igramo kako umirjeno igro, tako da se pred spanjem pomiri in odmakne vseh stvari, ki so se dogajale cez dan. Zdi se mi, da otroci, ki so sposobni zelo mocno dozivljati okolico, ki jih vse zanima in ki bi kar naprej nekaj raziskovali, to pogosteje podozivljajo v sanjah in zato pogosteje in intenzivneje sanjajo. No, zadnje case mali sanja zelo poredko, takrat pa ga ne budimo temvec le bozamo in mu nezno prigovarjamo, da le sanja. Ali pa mu zapojemo kako pesmico. Tako da po kakih 10 minutah koncno neha jokati, globoko zavzdihne in zaspi. Baje je okoli 2h let tudi obdobje, ko se otrok zacne zavedati nevarnosti v okolju in zacne razmisljati, kaj bi se lahko zgodilo (prej se recimo boji sesalca ker ropota, v morje pa bi skocil kar iz pomola, sedaj pa se sesalca ne boji vec, ker razume da mu ne bo nic naredil, na pomolu pa plasno stoji stran od roba in ponavlja: ne bom padu). Tako da potem verjetno na tak ancin tudi sanja.

Cim manj grdih sanj!

Ursa

Zivjo!
Moj sinko je sicer se premajhen, da bi ti o tem lahko govorila iz izkušenj,a pred kratkim se o nečem takšnem brala v Moj malček (junij 2002, št. 6). Kupi ga, če ga že nimaš ali si ga sposodi v knjižnici, morda je to to(naslov članka:strah in tesnoba).
Vsekakor pa kolikor se spominjam piše v članku, da otroka ni priporočljivo buditi iz sna, ker itak ne ve, kaj je narobe, ko se zbudi!
Upam, da boste rešili ta problem.
Lp, Katja