Na vas se obračam,ker mi je zelo hudo in ker si ne upam končati zveze, čeprav bi jo najbrž morala. S fantom sva skupaj več let, par sva postala v najstniških letih. Veliko vsega je bilo narobe do danes, veliko dni sva bila sprta,veliko dni sem bila zaradi naju žalostna. Ni šlo za prevare, vsaj jaz imam čisto vest. Zanj nisem popolnoma prepričana, ker je sploh na začetku zveze bilo veliko pijanih noči. Sicer pravi, da je bil vedno zvest in mislim, da to drži.

Ja, alkohol je ta zadeva, ki me v celi zvezi najbolj moti. No, veliko je bilo teh noči, ko je bil pijan s prijatelji po gostilnah; to se je potem nekako končalo, ker niti ni šlo več naprej. Mene je to zelo motilo in se je potem nekako prilagodil. Zadnje čase je spet nekoliko slabše. Kadarkoli gre s kom na pijačo, pije pivo. Vedno mu rečem, naj proba kaj brezalkoholnega, pa nič ne pomaga. In potem še eno pivo kdaj ni dovolj. Zakaj me to skrbi? Predvsem zaradi prihodnosti, ker se bojim, kaj bo čez nekaj let. On pravi, da je vse to okej, da so vsi drugi tudi taki itd. Samo meni pač to sploh ni všeč in on tega enostavno noče razumeti. Saj je res, da to ni pogosto, ampak ko je, je pa vedno alkohol. Tudi v njegovem sorodstvu je tako, da moški radi precej spijejo. Jaz si pa zelo želim, da bi bilo v moji družini čimmanj alkohola. Nekako se ga bojim zaradi vseh posledic, ki ga prinese s seboj. Ne glede na to, kolikokrat fantu to povem, nič ne zaleže. Pravi, da so vsi fanti taki. V njegovo družbo res vedno kdo tak zaide. Zmeraj mi očita, kako on nič ne sme in nič ne more, češ da mu vse preprečujem. Res je, da nisem dobre volje, ko slišim za te pijače. Takrat se pač ne morem zadržati.

Sama sem zelo umirjen človek, alkohol in zabave me sploh ne pritegnejo. Najraje sem doma. Saj nisem neka samotarka, a veliko mi pomeni čas, ki ga preživim sama s seboj. Tudi glede ustvarjanja družine so najini pogledi različni.Jaz si želim družino prej kot on. Seveda, ko jo bom lahko preživljala. Stara sem že 25 let in nekako čez kaka štiri leta bi že rada imela prvega otroka. Glede na to, kako govori moj fant, pa to še dolgo ne bo njegova želja, kljub temu, da takrat finančno najrž ne bo težav. Sama vidim smisel ravno v otrocih in prijetnem družinskem življenju.

Na začetku zveze je bil fant veliko bolj skromen, kot je postal kasneje. Bil je taka nežna skromna dušica. Danes je včasih prav “važen”, če se lahko tako nekako izrazim. Ko sem slabe volje in žalostna, me ne zna potolažit. Ko se hočem pogovorit, se on noče. Pravzaprav se nikdar noče. Želi le, da je po njegovem in to je to. Veliko je tudi težav z grdimi besedami, ki mi jih izreka zadnje čase. Naj povem, da sem tudi sama v preteklosti rekla kaj grdega njemu, a zdaj tega pravzaprav z moje strani ni več. Kadarkoli mu kaj ne paše, me pušča. Saj potem se pobotava na mojo pobudo. Zadnje čase je vedno težje.

Ne vem, težko mi je končati zvezo po vseh teh letih. Težko zaradi sebe, strah me je biti sama. Saj se znajdem in to, ampak ta občutek samote… pa tudi tak mlada več nisem. Pogrešam pa toplino, nežnost, pravzaprav ljubezen. V bistvu sem zelo nesrečna in grem marsikdaj spati s solznimi očmi. Res ga imam zelo rada,morda si preveč vsega idealnega želim, ne vem. Zelo težko mi je, je moj prvi fant. Strah me je konca, čeprav bi bil morda zame dobra odločitev. Ne vem, sicer sem čisto normalna punca.Manjka mi malo samozavesti, a drugače je vse vredu z mano. Za mano je res grozen teden, zgodilo se je več stvari in v tem večeru, ko sem popolnoma sama,sem se odločila, da pišem vam, da mi poklonite kakšen dober nasvet.

Spoštovana ga. Trtica,

Res ste se znašli v eni hudi stiski, kajti vedno več je trenutkov, ko prepoznavate, da vajin odnos ni čisto tak, kot bi si ga želeli in ki bi vam dajal varnost ob misli na ustvarjanje skupne družine. Hkrati pa to od vas »terja« odziv – kaj boste s tem svojim prepoznavanjem in zaznavanjem naredili.
Kajti vaše življenje ob partnerju žal v tem trenutku še zdaleč ni rožnato, čeprav ste »čisto normalna punca« pri petindvajsetih, kot ste zapisali. Ja, vi ste res čisto normalno »dekle«, spoznala sta se kot običajen najstniški par, skupaj tako rekoč odraščala v odrasla posameznika. In zdaj ste vi pravzaprav že ženska, ki se zaveda čisto normalnih ženskih potreb in pravice, da poskrbi, da se ji te izpolnijo; ki se ji prebuja materinstvo itd. Vse to je res čisto normalno in običajno. Se vam pa ob tem dogajajo »nenormalne« stvari. Ki se ne bi smele oz. vam jih ne bi bilo treba dopuščati. Saj to ste že sami dobro zaslutili in vas je strah te odločitve, ki bi jo morali sprejeti, če bi vzeli svoja čutenja in občutja zares: da niste spoštovani, da vaše potrebe niso slišane (vsaj ne v taki meri, kot bi pričakovali), da tam »preži« alkoholizem (vaša skrb je tu povsem upravičena), da je vaš partner čustveno odsoten in nezainteresiran slišati vaše potrebe in želje ipd., da se izogiba prevzemanju odgovornosti zase in za vajin odnos (nenadni odhodi govorijo o tem, »občasno« pitje itd.), da ste vi tista, ki je tako rekoč »gonilna sila« odnosa, ki se mora poniževati in skoraj prosjačiti za drobtinice (skrb za »pobotanje« oz. vzdrževanje dobrega odnosa je odgovornost obeh!!)…

Hkrati pa je normalno, da vas je kljub vsem tem neštetim logičnim argumentom za ukrepanje (pa naj bo prekinitev zveze, ki to pravzaprav ni – saj se trudite le vi, on se pa zaenkrat »šlepa« na vašem trudu, ali kaj drugega), strah poskrbeti zase in se vreči v nekaj novega in zato po tej plati »nevarnega«. Znano je včasih za nas res bolj »udobno« in »varno«, pa četudi je po v resnici »neudobno«, zlorabljajoče in tam nismo res srečni in slišani. Logično je, da vas je kakršnega koli koraka v to smer strah, ker ste se na fanta navezali, on je vaš prvi fant; strah ob misli, da bi bili pri 25-ih spet/prvič sami; strah, ker ste v ta odnos veliko vlagali in še vlagate, odziva je pa bolj malo oz. ga ni. Ne vem, koliko se čutite ogoljufani, koliko ste že lahko res jezni nanj in nehote se sprašujem, koliko ste morali začeti to jezo že kar »tlačiti« v sebi, da lahko tam sploh zdržite in ne delate »scen« in koliko »krivde« nehote prevzemate nase… Ne vem, koliko se že počutite tam odveč. Koliko osramočeni, da ste se znašli v taki situaciji…

Vi ste naredili v tem odnosu, kar ste lahko. Skupaj sta prišla do neke točke, do katere ste oba lahko rasla v odnosu, potem pa se je nekje ustavilo (oz. ustavil se je on). Ne bom razpredala o možnostih, zakaj se je on tako »odločil«, česa se je ustrašil, pred čem v resnici beži ipd. Niti o tem, da mogoče se pa nekje s strokovno pomočjo še kje kaj da – a tam je absolutni pogoj, da oba vidita smisel tega in sta se pripravljena truditi, kar pa jaz žal v vajinem primeru ne zmorem videti njegove pripravljenosti za kaj takega (želim, da se motim). Žalostno je, ko ugotoviš, da nekdo več ne želi rasti s teboj in ob tebi, da se te je naveličal, da si zanj le »potrošno blago«…

Res bi vas rada spodbudila, da prevzamete odgovornost za svoje življenje in naredite nekaj zase. (Ker samo na ta način lahko pomagate rasti tudi drugemu – če nismo absolutno iskreni med seboj, ni rasti oz. je omejena.) Pa čeprav bo morebiti to pomenilo prekiniti odnos, ki vam ne daje priložnosti za osebno rast, pač pa morate v njem takorekoč »omejevati« samo sebe, dušiti svoje sposobnosti, predvsem svojo ženskost (občutljivost, sposobnost pogovarjanja, vse bogastvo, ki ga ženske nosimo v sebi in s katerim lahko obogatimo odnos v obojestransko dobro – če nam moški ponudi varnost in sprejemanje). Osnovna naloga moškega v odnosu namreč je, da poskrbi, da se ženska ob njem počuti varno – predvsem čustveno. Kar pomeni, da ne odhaja nekontrolirano (iz jeze ali užaljenosti), da ne pije alkohola več kot je to obema varno itd. Sama osebno verjamem, da se je smiselno truditi in vztrajati in pri tem res poiskati vse možne vire (strokovne) pomoči – a pod pogojem, da je v odnosu medsebojno spoštovanje in pripravljenost na rast, na skupno premagovanje težkih trenutkov, do katerih slej ko prej pride v vsakem odnosu.

Ja, res si želite ljubezni, res si želite topline, a nihče zunanji ne more zares presoditi, ali je še kaj upanja, da to dobite v vajinem odnosu – končna odločitev je vaša. Verjamem, da tudi za vas je nekje nekdo na svetu, ki bi vas lahko imel res rad, vam nudil, kar želite… a najprej boste sami morali začeti verjeti, da si to res zaslužite, da ste tega vredni!!!
Zato vas spodbujam, da res poskrbite zase, da se v tej stiski in v morebitnem procesu poslavljanja (vsak »razhod« je tako, kot bi nam nekdo umrl in moramo iti čez cel proces žalovanja…) obrnete na prijateljice (tiste prave, ki znajo obdržati skrivnosti in ne obsojajo) in pa če se le da povežete tudi z mamo (upam, da zmore slišati hčerkino stisko in ji dati podporo) ali sestro (če jo imate). V skrajni sili pa se še vedno lahko obrnete na kakšnega terapevta ali kakšnega drugega strokovnjaka, ki vam bo pomagal »iti čez to« in pogledati, kaj je vzorec, v katerega sta se zapletla, da se ne ponovi še kdaj.

Vse dobro vam želim in imejte se radi!