jutro
Zdaj naj me pustijo pri miru.
Zdaj naj se navadijo, da me ni.
Hočem zapreti oči.
Hočem samo pet reči,
pet svojih najljubših reči.
Prva je neskončna ljubezen.
Druga je: doživeti jesen.
Ne morem živeti, ne da bi listi
leteli in se vračali k zemlji.
Tretja je ostra zima,
sneg, ki sem ga rad imel,
mehkoba ognja sredi divjega mraza.
Na četrtem mestu je poletje,
okroglo kakor melona.
Peta stvar so tvoje oči.
Ljuba, predraga moja,
ne morem spati brez tvojih oči,
ne morem živeti, če me ne gledaš.
Zamenjal bom pomlad za to,
da me boš zmeraj gledala.
Prijatelji, to je vse, česar si želim.
Ni skoraj nič in je skoraj vse.
Zdaj lahko greste, če hočete.
Toliko sem živel, da boste morali
nekega dne pozabiti name,
zbrisati me s skrilaste tablice:
moje srce je bilo neskončno.
Ker pa si želim miru,
ne mislite, da hočem umreti,
dogaja se prav nasprotno:
zdaj bom začel živeti.
Tu sem in tu ostanem.
Tega sicer ne bo, samo v meni
bodo rasla žita,
najprej semena, ki prodrejo
skozi zemljó, da vidijo svetlobo,
vendar je mati zemlja temna:
sem kot vodnjak, ki je v njegovo
vodo noč spustila zvezde
in ostala sama na polju.
Gre za to: kolikor sem živel,
toliko hočem živeti v drugo.
Nikoli se nisem čutil tako ubranega,
nikoli nisem imel toliko poljubov.
Zdaj kakor zmeraj je zgodnja ura.
Svetloba leti s svojimi čebelami.
Pustite me samega z dnevom.
Prosim za nekaj prostega časa,
da se bom rodil.
(P.Neruda)