Škratek2-porodnišnica Murska Sobota žal ne premore niti enga psihologa.Žalostno ,a resnično.Sama sebi sem bila prepuščena tri dni ,dokler niso Ajše odpeljali za v Ljubljano KC jaz pa takoj po njenem odhodu domov.

Drugače sem pa jaz in moj mož tud obiskala psihologinjo v lj porodnišnici(po predlogu v kC) in moram rečt ,da imam tudi jaz pozitivne izkušnje z njo.Si je vzela veliko časa za pogovor in nama je pomagalo.

Ponovno pozdravljene,

dolgo se nisem oglasila, v tem casu pa se je ze veliko zgodilo.
Konec junija sem spet nastopila sluzbo – in prezivela. Zadnji dan pred dopustom je bil sicer obupen, bruhnila sem tudi v jok, ker je bilo na konferenci (delam v solstvu) govora tudi o prazni “blagajni za darila”, ker je bilo letos v kolektivu veliko rojstev. Seveda sem takoj pomislila, da mojega sincka ni vec in solze so zacele kar same vreti iz mene. A drugace je kar slo.

Potem sva z mozem sla na dopust. Tri tedne sva se potepala po Beneluksu in ceprav se na zacetku kar nisem mogla sprostiti, sem pocasi spet zacutila, da znam ziveti naprej in da sem spet JAZ. Seveda sem na Matijo pomislila cisto vsak dan in mu tako kot doma tudi na potovanju zvecer vsak dan prizgala svecko. Blazno me je tudi mikalo, da bi pokukala na forum, da bi videla, kaj se dogaja, da bi prebrala, kaj ostale cutite, a sem se zadrzala. Zavestno sem si dopovedala, da je bolje zame, da se malo odmaknem od zalosti drugih ljudi, ker sem ugotovila, da mi ne pomaga. Razmislajala sem o tem, kaj bi imela od tega, ce bi na kakrsenkoli nacin ukrepala proti ljudem, ki so mi v tistih trenutkih iyrekli netaktne in brezcutne besede. Govorim samo o besedah, ne o dejanjih. Meni je zdravnica, ki je prva uradno potrdila smrt otroka, rekla, da je vsaka sola za nekaj dobra. Halo! Pa ji nisem cisto nic zamerila, ker sem zacutila, da je bila tudi ona v stiski in je pac rekla, kar ji je najprej prislo na pamet. Ne zamerim niti zupniku, ker se mu ni ljubilo pogovoriti z mano. Sama sicer nisem verna v tistem klasicnem smislu, vendar sem bila vzgojena v odprtem duhu. V tistih dneh, ko sem cakala na Matijino smrt, sem se zacela intenzivno sprasevati o posmrtnem zivljenu, o pomenu krsta itd. Ugotovila sem , da potrebujem pogovor z nekom, ki se na to spoyna. Ne vem cisto dobro zakaj, potrebovala sem pac neke vrste uteho. Moz je zjutraj poklical v zupnisce. Oglasi se zupnik, poveva, da potrebujeva pogovor. Vprasa, ali je nujno, pritrdiva. Nekaj casa se izgovarja,da nima casa, potem pa nama da stevilko drugega zupnika. Drugega zupnika kliceva in kliceva cel dan, a ni dosegljiv. Vmes Matija umre. Zvecer, strta, se enkrat pokliceva prvega zupnika in mu poveva celotno zgodbo. On pa cisto mirno rece, “da je biznis, danes ze koncal” in nama na hitro navrze, da lahko ‘ceremonijo’ v porodni sobi lahko naredi kar babica. Kako, prosim?!!?? Priznam, de se mi je takrat, v tistem trenutku, Cerkev zagabila. Biznis, kakor je sam ‘dusni pastir’ rekel, je bil za tisti dan zakljucen in midva sva pac ostala sama z najino bolecino.
Takrat so me njegove besede zabolele, saj mi je posredno dal vedeti, da obstoja mojega otroka ne priznava in sem bila nad Cerkvijo ogorcena. Kmalu pa sem spoznala, da mi ta jeza ne koristi. Slo je pac za cloveka, ki moje stiske ni razumel. Slo je samo za ENEGA posameznika, na katerega nocem vec vezati nobenih spominov. Odlocila sem se, da bom v sebi ohranajala samo lepe trenutke na nosecnost in spomin na osebe, ki so mi in mi se izkazujejo socutje. Otroka ti nihce ne povrne vec, brezcutne in neokusne besede pa so se vedno le besede. Zakaj bi se torej spoh se obremenjevala z njimi?

Danes se soocam z novim udarcem. Ko sva v soboto prisla z dopusta, naju je cakalo pismo z izvidi genetskih preiskav. Otrok je imel Dawnov sindrom in povabljena sva na genetski posvet. Ne znam opistai, kako se ob tej novici pocutim. Nihce ni pricakoval takega izzida, saj je test nuhalne svetline pokazal verjetnost 1: 4000. Prevevajo me blazni obcutki, saj se sprasujem, kaj bi takrat, v 12. tednu, naredila, ce bi izvedela, da ima Dawnov sindrom. Skrbi me tudi za prihodnost. Stara sem ze 30, prvi otrok bi bil prizadet, kaj bo sele kasneje? Zakaj naju vabijo na genetski posvet?

Lep pozdrav Tami,

Tudi sama doživljam in razmišljam podobno kot ti. Glede tega kar mi je bilo izrečeno ob smrti moje punčke. Vendar sem se jaz odločila, da temu pomagam narediti konec, ali pa vsaj stanje nekoliko izboljšati in sem se izkašljala.
Zdravniku sem povedala kaj čutim in da podobno čutijo vsi starši, ki so izgubili svoje otroke. Da je vseeno treba paziti, kako potolažiti, katere besede uporabiti, ker so nekatere lahko za nas v taki situaciji žaljive, skratka popolnoma neprimerne.
Hudo, da z možem nista našla tolažbe pri duhovniku. Pri nama ni bilo časa, se ni dalo več nič storiti, ker je bila mrtva že v trebuhu. Zato sva jo z možem sama pokrižala in to velja enako kot bi bila krščena, je bila tudi cerkveno pokopana, vendar le v ožjem družinskem krogu.
Verjemi, da tudi duhovnikom v takih trenutkih ni lahko, ker jih veliko nima izkušenj kaj storiti ob takem primeru. Naš je sam priznal, da takega primera še ni imel, pa ni tako malo časa duhovnik.
Tudi mi grmo počasi na dopust, pa me kar malo zvija, ker ne bom mogla na pokopališče, kamor grem vsak dan, razen sedaj, ko sem zbolela, pa zaradi vročine nisem mogla ven in je že hudo. Upam, da bom vzdržala.

Silvya

Draga Tami, žal mi je da doživljaš nove udarce!
Vse bo v redu!Posvet je zato da vama vse razložijo!Ne boj se prihodnosti, boš videla da nas vse čaka nakaj lepega, le dopustiti si moramo srečo!

lp
škratek

Draga Tami,

moje sožalje ob izgubi tvojega sinka. Vsakič ko berem nove in nove zgodbe, mi je hudo. Moji mali žabici prav tako ni bilo usojeno živeti. Približno za sredini nosečnostjo so ugotovili, da ima srčno napako, vendar sem kljub temu upala, da pa vendarle ne bo tako hudo. Ginekologinja mi je predlagala prekinitev nosečnosti, vendar nisem imela srca, da to storim, hotela sem ji dati možnost, upala sem, da se zgodi čudež. Amniocinteza ni pokazala nobenih kromosomskih nepravilnosti, vendar so hčerkici po porodu vzeli kri za ponovne preiskave. Sprašujem se zakaj, če je bila amniocinteza ok. Rekli so, da bodo naredili bolj natančne preiskave DNK. Tako, da sedaj čakam rezultate, v primeru, da bo karkoli narobe, bova tudi midva povabljena na posvet in, če bova želela tudi testiranje, če je mogoče kateri od naju nositelj okvarjenega gena in kakšne so možnosti, da se to ponovno zgodi.

Ko takole čakam na pismo me skrbi za prihodnost tako kot tebe. Tudi jaz nisem več med najmlajšimi, poleg tega imam težave z neplodnostjo, pa še zdravstvene težave, ki sem jih v tej nosečnsoti lepo preživela, za naprej pa me je strah, saj mogoče nikoli več ne bom imela otrok. Vem, da je za tako razmišljanje še prezgodaj, vendar vseeno. Strah ostaja.

Mamica

Tami vedi ,da bo tudi zate posijalo sonce.Tvoj Matija je imel verjetno kakšno hudo srčno napako in se ni moral več boriti.Vsaj vzrok veš ZAKAJ se je to moralo zgodit.Huje je ,ko punce vzroka nikoli ne izvedo.

Tudi moja pikica Ajša se je pred dvema letoma rodila z Downovim sindromom ,hudo črevesno in hudo srčno napako.Ko je preživela že 6operacij in par manjših ,ko je kazalo ,da še jo čaka samo op. srčka nas je nepričakovano izgubila.Vedi ,takrat ti je še huje ,ko se ti otrok začne smejat,brbljat igračke lovit,…V vsakem primeru je hudo ali živi otroček komaj 6tednov v tebi ali pa 30tednov.

Vedi ,da je pri vama po vsej verjetnosti šlo za splet okoliščin tako kot pri nas.Zato imasta tudi obravnavo pri genetiki.Decembra ,ko sem izgubila v 16tednu spet njenega bratca ,hvalabogu ni imel kromosomske napake ,sedaj sem v 17tednu ,v ponedeljek imam AC in upam na najbolje.

Tudi ti boš še srečna!!!Vse lepo ti želim!

Pika poka!

Naj bo rezultat tak kot si želiš!
Tami, kar pa se tiče ukrepanja……tudi jaz ne bom bezala-so le besede(a besede tudi bolijo, boli tisto česar niso naredili, boli ko vidiš, da ti lažejo v obraz) kot praviš, pa še marsikatera druga ne, oziroma so redke izjeme ki vzignejo glas proti “bogovom v belem” in zato ostaja situacija takšna kot je, žal!
Pa te nič ne obsojam, tudi jaz sem lepo tiho in upam, res upam, da jih bom kmalu spet rabila in da bo moj dom končno dišal po dojenčku in ne po solzah!
In oni to vedo……..

lp
škratek

Draga Tami, tudi mene je vaša zgodba ganila do solz…Sploh, ker je bilo moje detece rojeno 14.4.2007! Sedaj sladko spi v svoji posteljici in mi je ob vaših zgodbah še večji zakladek! Se ga bom odslej še bolj trudila cenit…
Želim ti obilo sreče, zdravja in da bi toplo objela novo bitjece, čimprej!

Draga Tami,sporočam ti,da je tudi meni umrl moj Matija,teden pred rokom v trebuščku in sem ga mrtvega rodila 10.9.,pokopali pa smo ga 15.9.Bil je najlepši dojenček na svetu
Nataša

Pozdravljena Tami!
Danes je 4 edne odkar sem povila svojega sinčka Nejca, tudi njemu ni bilo usojeno živeti. Bolečina je velika ampak jaz upam da bo nekoč lažje.

Želim ti veliko sreče,
sabina

Nataša in Sabina, izkreno sožalje!
In ja, nekoč bo lažje, le doga je pot do tja!Vzemita si čas za žalovanje in vzemita si čas tudi za nasmeh.Naši otroci radi vidijo nasmeh na obrazih svojih mamic!Ta misel mi je velikokrat pomagala!

velik objem vama pošiljam

škratek

Dragi Nataša in Sabina,

tudi jaz vama izrekam zelo zelo iskreno sožalje. Bolečina ob izgubi je res huda, sčasoma popusti, pa se spet pojavi, pa popusti. Vsak se mora prepustiti tej bolečini, jo predelati in enostavno živeti z njo.

Dragi Škratek,

verjetno se nisem najbolje izrazila, ko sem napisala, da ne bom ‘ukrepala’. Pravzaprav moj namen nikoli ni bil, da bi karkoli sploh ukrepala, ker te potrebe nikoli tudi nisem začutila. Jaz sem hotela samo povedati, kako občutljive smo v takih groznih trenutkih in kako boleča je vsaka nerodna ali pa neprevidno izrečena beseda.Nihče, nihče ne more razumeti, kaj lahko mati doživlja, ko ji umira ali umre otrok, če sam tega ne prestane. Te bolečine ne poznajo in zato tudi ne razumejo, da so puhlice ala ‘Bodi močna’, ‘Saj bo’, ‘Saj je bolje, da je umrl sedaj kot pa kasneje’, ‘Vsaka šola je za nekaj dobra’ nesmiselne.
Naj ti tudi še enkrat poudarim, da sem bila sama z zdravniškim osebjem zadovoljna.Razen tisteih nerodnih izražanj so bili do mene korektni in sočutni. Jaz jih ne vidim kot bogove v belem, ker vem kakše kalvarije morajo nekateri dnevno prestajati in razumem, da so velikokrat živčni in delujejo nedostopno. Da ne govorim o pogojih dela, pomanjkanju kadra, neprespanih noči, delavnikih, ki presegajo 250 ur mesečno in še in še.
Ne branim jih, vendar jih tudi ne obsojam. Veš, moj mož je tudi zdravnik, zato poznam tudi drugo plat medalje. Ne moremo posploševati, da so vsi bogovi v belem. V vsakem poklicu imamo take in drugačne ljudi – dobre in slabe, prijazne in nesramne. Žal mi je, da si ti naletela ravno na slednje a verjemi, da so zdraviki le navadni ljudje.Kot ti in jaz.
Tako, upam, da si me razumela in da te nisem s svojim pisanjem prizadela. Če pa sem te, se ti resnično opravičujem.

Draga Pika poka,

obdukcija ni pokazala nobenih anomalij značilnih za Dawnov sindrom, tako da v bistvu niti ne vemo, zakaj je umrl.

Lp, Tami

Rada bi tudi jat dodala,da se strinjam s Tami,tudi jaz nimam slabih izkušenj z zdravniki,so pa res samo ljudje,polni marsičesa kot vsak,dobrega in slabega in se čudijo stvarem in obnemijo in jih presune in stvarem ne morejo priti do živega,itd,itd…veliko pa je še neznanega,neznanih vzrokov,stvari se dogajajo pa noben ne ve zakaj,noben od nas ni bog ali vseved,da bi vedel in bog nam pomagaj bolje je tako,kaj,če bi vedeli vnaprej svojo usodo,postal bi neskončen kaos,tako pa vedno upamo in upamo na najboljše,čeprav nas doleti najhujša stvar…umrejo nam otroci,vendar pa na koncu vendarle ostane upanj,UPANJE UMRE ZADNJE-in tu je krog sklenjen.

Draga Tami in vse ostale mamice!

Žal mi je za vsako izmed vas, da ste doživele takšno hudo izgubo. Tudi jaz imam podobno zgodbo, tudi sama še nisem čisto dojela, kaj se je sploh zgodilo. Zdaj bi morala sedeti tukaj z ogroooomnim trebuščkom, 3 tedne pred PDP, vendar že 7 tednov jočem za svojo hčerkico, ki je odšla med angelčke.

Kar bi rada povedala je to, da sem hvaležna osebju v porodnišnici za podporo v najtežjih trenutkih, da nisem imela slabih izkušenj. Me je pa prizadela reakcija nekaterih ljudi, ki so mi z neprimero izbranimi besedami še bolj odpirali rane.

Na tem mestu bi želela tudi vprašati, kako dolgo ste čakali na izvide obdukcije in genskih testiranj. Pri moji punčki je šlo za večje napake, vidne na UZ, sledila je UPN. Zdaj pa čakam na izvide in vsak dan s strahom pogledam v nabiralnik. Če mi zna katera vsaj okvirno odgovoriti, ji bom hvaležna.

MojaK jaz sem dobila izvide obdukcije okrog 14 dni po porodu,na direktni številki genetske v Lujbljani pa mi je prijazna punca potrdila,da so dobili moje vzorce in da traja okrog 2 mesecev ali malo več.Izvidi so seveda kar šok,mene je potrlo,zelo,sedaj pa je v redu,ker je moj dojenček angelček tako ali drugače…meni je to kar je bil,ljubljenček.Bodi pa pripravljena,da ne bo lahko,žal.SREČNO

Tami, dobro sva se razumeli in vem kaj si mislila!Meni je bil ves odnos in vse dogajanje okoli mene čisto v redu, korekten, sočutem direkten(kar imam rada, da sem mi pove v obraz), slabe stvari so se dogajale po porodu!Vse je bilo zameštrano da ni res, ko sem zahtevala razlago nekaj napisanih stavkov na odpustnici, pa sem dobila tako razlago, za bruhat in to me najbol boli!Če sem žalostna, objokana, …še nisem bedasta, neuma in vem kaj mi govorijo!Jaz sem dala že toliko smrti čez, da se znam zbrat, poslušat in se pogovarjat, znam!Bo že, stvari ne morem spremenit, Bine je tam gori, jaz tu doli.
Kar se pa pomankanja osebja tiče……..tudi to je eden od razlogov za takole zmešnjavo in to ni prav, mene kot mamico ne zanimajo kadrovske zadeve, in v trenutku smtri mojega otroka nimajo pravice od mene zahtevat, naj to razumem, takrat je trenutek, ko bi morali drugi razumet, se ti ne zdi!
Nisi me prizadela, v glavnem je to kar si napisala tudi moje mišljenje, a kadrovanje res ni stvar, ki bi jo morali občutit pacienti(pa ne glede na to, kako hudo je pomenkanje kadrov!), sploh pa ne, da ti to še rečejo….da je premalo osebja in preveč dela in glede na to da je bil izzid znan in neizbežen so poenostavili zadeve in tako imeli manj za pisat………halo

škratek