jutri bi se rodil
Sodelovanja, pomoč ob izgubi………..jaz je nisem bila deležna!!!Ne vem zakaj je zaposlena klinična psihologinja, če me tudi pogledat ni prišla!Mislim, da bi bila njena dolžnost stopiti do mene, pa četudi bi jo samo nekam poslala.Še ko sem zahtevala razlage zakaj se je dogajalo to kar se je, sem dobila skope informacije in razlage primerne mojemu stanju (očitno so menili da sem plitka ko ponev), stanju šoka, nemoči in žalosti!Kljub takemu stanju pa nisem neumna, vsaj jaz menim da ne in na koncu so še na odpustnico napisali da so mi nudili temeljite odgovore…..pa ja da so mi jih!!In komu naj se pritožim?Kaj pa če jih bom jaz in moj naslednji otrok še rabila, kaj če bodo taktar rešili malo bitje in zato bili tudi zame, ne samo zase bogovi v belem?
Mislim, da se v marsikaterem primeru dogajajo zelo grde stvari, morda tudi zaradi statistike?!Je pomembna, zelo!Sploh za neprizadete!
In nekoč, ko bom mama polnega naročja, bom povedala vso zgodbo!
Vsem mamicam izkreno sožalje in čimprejšenj mir v srcu!Pa nasmejte se, otroci vas gledajo in želijo imeti lepe, nasmejane in srečne mamice, srečne zato, ker smo jih imele, nekaterim to ni dano!
Sprejela sem dejstvo in vem da je tako in nič drugače, me pa vse bolj razjezijo takšna in drugačna opisovanja dobrih sodelovanj, ki pri posameznikih padejo v vodo!Borba z bogovi v belem pa je jalova, to vemo vsi!Živimo v SLO in ni ga, ki bi obsodil zdravnika ali njegov odnos!!
škratek
Pozdravljeni,
seveda ne gre vedno vse tako kot bi moralo iti. In to tudi kljub osvešečnosti,kljub vsem mogočim akcijam še vedno ne bo vse tako kot bi moralo biti.
Vendar nekje pa se je le začelo. Vemo,da je marsikatera družina deležna lepih spominov vemo pa tudi,da marsikatera družina ne. Ja, veliko je takšnih in še vedno se bo to dogajalo.In ravno v tej žalosti, v teh lastnih izkušnjah in spoznanjih je nastala ideja in potreba.Resnica je, da vse pač ni odvisno od osveščenosti, sodelovanja itd. Odvisno je tudi od človeka in njegove srčne plati,razumevanja,spoštovanja, njegovega prepričanja.
In to tako boli.Boli,ker ni otroka,boli,ker ni odgovorov,boli, ker so spomini na tisti čas le grenki.Boli dejstvo ,da smo ravno mi naleteli na “neposluh” In boli spoznanje, da kljub temu ne moremo narediti ničesar. Prav ničesar in da se moramo sami spopadati z bolečino, z večnimi zakaji in spet najti smisel življenja.
vse dobro,
škratek2,
razumem tvojo jezo.Razumem pa tudi zdravniško osebje. Ne vem, kaj se je tebi zgodilo ti pa lahko povem, da sem sama doživela dva različna načina obravnave. V lokalni bolnišnici sploh niso znali komunicirati z nama, pa ne zato, ker bi bili vzvišeni. Dobila sem občutek, da se enostavno ne znajo spopasti s takimi stresnimi situacijami.V LJ pa je bilo popolnoma drugače. Vidi se, da so ‘navajeni’ na zaplete, saj so zelo obzirni in tenkocutni. TAm sva dobila vse informacije, ki sva jih želela, pustili so nam veliko zasebnosti in pokazali so zvrhano mero razumevanja, saj so možu pustili, da je bil ves čas ob meni. Verjemi, da vem o čem govorim. Tudi oni so samo ljudje in smrt jih prizadene.Tudi zanje je to stres in marsikdo razvije kak čuden obrambni mehanizem, da bi se temu stresu izognil.Vsak pa ima seveda svojo izkušnjo. Rada bi ti več povedala, a zasebno. Bi lahko prišla v stik s teboj?
Lp, Tami
Nisem jezna, ogorčena!In ne da niso bili prijazni in ne da njih ne prizadane!vem da jih in vem, da ne morejo vsega vzet osebno in čustveno, ker nebi preživeli več kot kakšno leto na oddelku, a nekaj minut sočutja zna zaigrati vsak, lepo besedo ti nudi vsak!Da pa od dr….dobivaš takšne komentarje….brrr, me kar strese!Groza, a cigan z eno leto OŠ, ti lahko nudi več sočutja!Pa so imeli psihologijo v programu!In ne boli me ker ni odgovora, nihče ga ne dobi, tako je, boli me, ker so naredili to kar so.Zgodba bo prišla na dan, to sem obljubila mojemu umirajočemu otroku in nekoč jo bom povedala.Bili so tudi prijazni, sočutni,tisti ki nebi rabili bit in to je najbolj žalostno.
Kaj pa dela psihologinja, če ne pride do mamice mrtvega otroka?In zakaj ne pride?Ni na meni iskati njo, na njej je priti do mene (zato je zaposlena tam-vsaj jaz tako mislim-in zato dobiva plačilo)!
Tami, moj naslov je v podpisu!Piši, pa se dogovoriva!
lp
škratek
Moje sožalje, jaz tudi vem, kako je izgubiti otroka. 18 tednov nosečnosti, nenehne težave s krvavitvijo in nizko posteljico, ki je krvavela in sem bila v bolnici in se ni dalo pomagat. V drugo sem rodila, tokrat živo punčko, samo sem na nuhalni omenla da sem imela nizko posteljico že prej in da sem krvavela, me je pregledala in rekla, če se bo dvignilo bo vredu. Na srečo se je. Tako, da če so težave kar k zdravni ku, ne odlašat, tudi na urgenco, če je treba.
Tami,iskteno sožalje in v mislih sem s teboj. Ne predstavljam si, kaj vse sta morala dati skozi, še predobro pa poznam bolečino, ki sledi tragičnemu dogodku.Od smrti moje punčke je 5 mes.Še vedno skoraj vsak dan jočem, čeprav postaja bolečina bolj znosna. Pomaga mi, da jo obiščem na njenem preranem grobku in se njo pogovarjam. Včasih me obišče tudi v sanjah in mi da moči za naprej.Misilm, da bomo naše male zvedice vedno pogrešali!
Škratek 2, morala sem se odzvati na tvoje pisanje, kajti tudi jaz sem marsikaj požrla. Še zdaj mi odmevajo besede, ki jih je izrekla “zdravnica” (po mojem mnenju, taki “ljudje” sploh ne bi smeli delati z ljudmi, saj so milo rečeno pošasti!), ko je prišla na vizito po tragičnem dogodku. Njene besede so bile: “Z dr. Š… se boste morala dogovoriti ali jo boste pokopali ali jo boste DALI ZAŽGATI SKUPAJ Z DRUGIMI BONIŠNIČNIMI ODPADKI!” Kaj je bila moja prekrasna pikica za njo odpadek, al kaj!!!Kako upa en človek kaj takega izreči?!!!
Misel, da ta “oseba” še dela na istem mestu mi ne da miru! Takrat nisem imela moči, volje,… da bi karkoli ukrepala, zdaj pa neprestano razmišljam, da pa bi nekaj naredila. Ne samo glede nje, ampak tudi glede tega, da sem prepričana, da moje male pikice pediater ni videl (razen takoj po porodu) dokler ni šla, stara 2 dni in pol, na pediatrijo (ko je bilo že prepozno)! Vsi mi pravijo, da ne bom nič spremenila, le dodatno se bom živcirala, a meni ne da miru!
Škratek2, če si/boš karkoli ukrepala, prosim povej mi kaj si/boš. Ne poznam tvoje zgodbe, a domnevam, da je moralo biti kaj podobnega kot pri meni. Če zmoreš in hočeš, piši mi na zgornji mail!
Veliko moči in upanja vsem!
Tudi sama se pogosto sprasujem, ce bi morda v porodnisnici vse sestre namesto da so govorile, da kompliciram, raje morda malo vec pozornosti posvetile mojim obcutkom, bi se morda drugace izteklo…
Tako pa smo prisli domov, kot da je vse vredu, po treh dneh doma, pa smo ze bili na pediatriji. In potem je slo samo se za cakanje…
Na pediatriji so bili res krasni; ne bom rekla, da vedno z izbranimi besedami, samo dejstvo je, da so dali vse od sebe, da so naredili vse kar se je dalo.
V lokalnem ZD niti zdravnik niti sestra nista vedela kaj storiti, zdravnik je klical po telefonu in se posvetoval, skratka, cela zmesnjava. V bistvu je partner potem rekel, naj koncno poklicejo resilca.
Nikoli pa ne bom mogla oprostiti patronazni sestri, kateri sem omenila znake, ki so me begali, pa ni reagirala, kljub temu, da se je tudi ob njenem obisku pojavilo se vec znakov, pa je bilo menda vse normalno, le jaz sem prevec komplicirala?!
Ko smo ji naslednji dan povedali, da je otrok v bolnici je dejala samo “Aha se mi je zdelo.”
In po tistem ni nikoli vec poklicala niti prisla pogledat, vsaj mene. Pa sem bila vendar ravno po porodu in ce ze drugega ne, je do prvega pregleda pri pediatru otrokovo zdravje v njeni odgovornosti, kot je sama rekla pri prvem obisku.
Ko smo se srecali v trgovini nekaj mesecev po vsem, se je obrnila stran. Ne vem kako je lahko tak clovek sploh v takem poklicu, vendar vem, da naslednjic ona ne bo prestopila mojega praga, pa ce bom kar policijo poklicala. Razmisljala sem, da bi ji kaj rekla, da bi morda pri kom drugem vec ne ponovila istih napak…pa se mi zdi, da bi samo jaz trpela.
Jaz bom morala ziveti s tem do konca zivljenja in moj partner, ona ima svoje zivljenje, svoje otroke, o katerih mi je tako na dolgo razlagala ob obisku, namesto, da bi se raje posvetila mojemu otroku.
Zdaj minevajo meseci…ne sprasujem se vec toliko, poskusam videti druge stvari, poskusam raje misliti pozitivno in se spominjati mojega prvega otroka in tistih kratkih lepih spominov, ki so ostali.
Kakšne stvari se dogajajo po teh bolnišnicah/porodnišnicah.Tudi sama ,ko sem rodila mojo princesko tako drugačno ,s toliki anomalijami sploh nisem imela nebenega osebja okrog mene ,kaj šele psihiatrinje.Žalostno da tako velika porodnišnica sploh ne premore ene psihologinje in žalostno je ,da se moramo sami spopadat s težavami.Mogoče je pa bolje ,da jih ni blizu ,ne sester ,ne zdravnikov ,te vsaj ne morejo prizadet z njihovimi izjavami.
Porodnišnica premore psihologinjo, najbolj žalostno je to, da ne pride do mamice, ki ji je umrl otrok, ki ima drugačnega otroka….mislim da je zato tam, da ONA PRIDE DO NAS, pa četudi samo zato da jo oteramo v tri….in si olajšamo bolečino.Takšno je moje mnenje!Oni so tam zaradi nas, ne mi zaradi njih!
škratek
Jaz sem sla do psihologinje v porodnisnici nekaj casa po smrti mojega otroka. Moj otrok ni umrl v porodnisnici temvec v KC. Tam itak ni opcije, da bi bil na voljo kaksen psiholog, ceprav bi ga krvavo potrebovali. Zdravniki se sicer trudijo po najboljsih moceh (resnicno sem imela pozitivno izkusnjo na tistem oddelku), ampak oni so tam za zdravljenje otrok in ne za zdravljenje psihicnik bolecin, ki jih ob tem dozivljamo starsi. En zdravnik mi je celo namignil, da ce bi bili v tujini, bi poleg njega v trenutku, ko so mi povedali kako hudo je, stal psiholog. Pri nas tega zal ni.
Zal moram tudi reci, da imam izredno medlo izkusnjo s porodnisnicno psihologinjo. 30 minut, ker se ji je potem ze nekam mudilo. V tem casu sem komaj k sebi prisla, da sem lahko povedala tri povezane stavke. Ja vsem se mudi v tem svetu, samo nam starsem, ki prebolevamo izgubo, se cas ustavi.
In najbolj presenecena sem bila, ko je rekla, ce se vam zdi, da bi rabili, pa pridite se kdaj naokoli. A ni ona strokovnjak, da pove ali potrebujem pomoc strokovnjaka ali ne? Saj pravim, prva izkusnja, morda sem si napacno predstavljala, kako izgleda pomoc psihologa.
Hvala bogu sem dobila vec pomoci od partnerja in prijateljice.
Tvoja mami!
Moja kolegica je tudi izgubila deklico, v porodnišnici.Do nje je prišla in tudi ona mi je rekla da nisem nič zamudila, če je ni bilo k meni, tudi takrat se ji je mudila, tudi njen je omenila, da lahko pride, če se ji bo zdelo potrebno….meni se tole zdi kar precej nestrokovno, žal!
Vem da je teh stvari veliko, preveč, a kljub vsemu si zaslužimo 5 minut sočutja, tako od nje, kot od ostalega osebja!
K meni je še najbolj sočutno pristopila ena od medicinskih sester in čistilka……smešno, ne?Ženska brez strokovne podlage, brez predavanj in izpita iz psihologije človeka, pa je bila človek na mestu!
škratek
Najprej iskreno sožalje vsem staršem, srce se mi trga ob teh izpovedih.
Upam, da bo čas zacelil rane, vsaj pri meni jih je, brazgotine pa ostanejo in povzročajo bolečino kot opomin, da ne pozabimo dejstva, da se življenje lahko spremeni že naslednji trenutek, na slabše ali na bolje..
To bom napisala, ker sem mnenja, da zaradi napak v porodnišnicah s strani osebja, nemalokrat pride do tragičnih situacij, ker smo mame bodisi pod velikim stresom ali pa o zapletih premalo poučene, osebje pa dela z nami kot s številkami, češ važno je, da je statistika na koncu v mejah normale.
Moja zgodba je taka. Ob velikih mukah (spontani splavi, izvenmaternične….) mi je na koncu uspelo donositi mojega zlatega fanta. O zapletih med nosečnostjo nebi.(grozil splav, hematom,..)
V glavnem: ker se pikec ni hotel roditi so mi umetno zastimulirali porod, o izkušnjah v porodni sobi lahko povem to, da v primeru če ne bi bilo zraven moža, bi se porod vrjetno tragično zaključil. Po 9 urah umetnih popadkov sem pričela izgubljati zavest babica me je “bodrila” z besedami “pa dajte no, saj sem tudi sama rodila, pa saj ni tako hudo, pa malo pa že potrpite, pa lepo vas prosim ne sprašujte vsako minuto kaj je narobe, nehajte že jokati…..”
Ves čas zavsti sem možu govorila, da nekaj ni v redu in ob izgubi zavesti je mož takoj zahteval zdravnika, babica pa ga hladno zavrne, da če ne prenese pogleda na porod naj gre ven na kavo in neha dramatizirati, mož ponovno zahteva zdravnika, babica pa ponori možu prekipi in zadnji del pogovora posname na mobilnik. Ko babica to vidi, pokliče zdravnika.
zdravnik ugotovi, da se otrok duši (zavozlana in okrog vratu zavita popkovina) in je potreben nujen carski rez!
Zaključek: pikec se je rodil 10 minut kasneje z zelo nizko oceno statusa (6). Čez polure se je status popravi na 10.
Zdravnik po posegu pove možu, da so bile pikecu SEKUNDE štete, da se je sekcija naredila skoraj prepozno, mož mu pove o zapletih z babico nakar on reče, da naj pritožbo napiše na glavno sestro.
Naslednji dan smo bili vsi presrečni, otrok je bil v redu jaz tudi se pravi vse OK. Odpeljejo me na porodni oddelek, tam pa živa groza, Najprej me sestra ob namestitvi sprašuje, če je mož vedno tak, češ da grozi in je agresiven. Da je prijavil babico in kaj si pa misli da je, da je osebje v bolnici visoko strokovno in…….
Ker se zadnjih dogotkov v por. sobi nisem spominjala, sploh nisem vedela o čem pravzaprav govori.
Stvar z babico postavim na stranski tir in se posvetim pikecu. Kako uro ga ogledujem in pestujem, ko pridrvi sestra in ga odnese brez pojasnila kam. Če 2 ure se vrne in na vprašanje kje sta bila z otrokom dobim odgovor da vse mame po sekciji morajo pač več počivati. OK vendar počitka ni bilo, saj nisem vedela, kje je otrok oz. kaj je z njim.
Na obisk prideta mož in mama. Mama se mora po nekaj minutah posloviti, mož pa lahko ostane malo dlje.
Na odhodu moža ustavi gl. sestra in ga vpraša, če misli resno glede pritožbe in da posnetek ni verodostojen, ker pač babica ni vedela, da snema. Mož povdari, da je posnel dogajanje zato, da nadrejene opozori, na dogodek in nestrokovnost babice, da ne bo dal nobene prijave, saj je cilj dosežen rodili smo zdravega otroka.
O pritiskih, ki jih je med. osebje vršilo name pa naj rečem le to, da me je iz porodnišnice odpustil psihiater z diagnozo poporodna depresija.
Doma smo se pričeli polno dojiti, o kaki duševni stiski ni bilo sledi in čez mesec dni na kontroli drug psihiater ugotovi, da je bila diagnoza poporodna depresija postavljena napačno. Še eno leto sem hodila na kontrole in pri zadnjem obisku je bil psih. mnenje, da je to ambulanta za bolne in ne zdrave ter mi zaželel veliko uspeha v življenju.
Sedaj sem v sedmem mesecu 2.nosečnosti, poroda in osebja v bolnišnici (rodila bom v isti porodnišnici) me ni strah saj bo zraven moj ginek, (sekcija), kar se pa osebja tiče pa sedaj poznam svoje pravice in ne bom dovolila da z mano delajo kot z 3. razredno mamo, ki nima pojma o pojmu.
Zatorej vse mame postavite se zase, preberite kaj o svojih pravicah in
sledite občutkom, ta vas malokdaj vara, v porodno sobo pa vzemite nekoga, ki mu zaupate, ki se bo v primeru nestrokovnosti osebja zavzel za vas.
Lep dan!
Ana 16!
Hvala za tvojo zgodbo, grozno a verjamem, ker sem doživljala grde stvari, ne v porodni, potem, naslednji dan!
Statistika njim pomembna, ali manj dela za osebje?
Bilo je veliko čudnega dogajanja okoli poroda, a kako naj se borim proti njim?Upam, da jih bom še rabila, pa še zagovarjajo en drugega.Že tam se nisem strinjala z diagnozo, pe sem dobila odgovore za …….
Upam, da bom nekoč mamica s polnim naročjem…..
vse lepo ob porodu in veliko sreče v družini!
škratek
Škratek2
Da tudi ti boš mamica s polnim naročjem, verjemi.
In potem ti sledijo najlepši in najbolj utrujeni meseci v življenju!
Glede urtrujenosti nič bat, vse je naravno, samo tega ti nihče pred porodom ne pove in potem lahko dobiš lažni občutek, da materinstva ne obvladaš.
Glavo pokonci, jutrišnji dan lahko prinese spremembe!
Žal mi je,da ste imele tako slabe izkušnje. Moja izkušnja s psihologinjo iz Ljubljanske porodnišnice je pa drugačna.Pozitivna. Naslednji dan po porodu je prišla do mene in bila kar nekaj časa z mano in sva se pogovarjali. Takrat nisem ravno vsega razumela, ker sem bila še čisto v šoku in sem mislila, da bo, ko pridem domov, kar vse nakam izginilo. Povedala mi je za društvo Solzice, za njihovo spletno stran. Dala mi je svojo telefonsko številko in mi rekla naj jo pokličem, če mi ne bo šlo. In sem jo res čez kakih 14 dni, ko me je realnost udarila z vso silo. Nekaj časa sem hodila k njej in mi je ogromno pomagalo, tudi zato, ker nisem okoli sebe imela nikogar, ki bi me hotel še poslušati. Na društvo Solzice sem se tudi obrnila in tam spoznala kar nekaj zdaj dobrih prijateljic. Tolažile smo ena drugo, se spodbujale…
Mojega fantička sem izgubila v 26 tednu nosečnosti, ko je za večno zaspančkal že v mojem trebuhu.
Objem in veliko moči.