Pozdravljeni… in sozalje vsem, ki ste utrpeli izgubo.

Ze skoraj mesec dni sledim zgodbam na tem forumu in danes sem koncno tudi jaz zbrala pogum, da napisem se svojo zgodbo. Ko to pisem, se mi tresejo roke.Kar cela drgetam in najraje bi kar odnehala, a cutim, da moram svojo zgodbo deliti tudi z vami. Verjetno upam, da bom nasla nekoga, ki se mu je pripetila podobna zgodba….

Meni je otrok umrl v 32. tednu, 12. 4. 2007, tocno dva meseca pred predvidenim datumom rojsvta.
Do 30. tedna je bila moja nosecnost prekrasna. Ne idealiziram je, vendar sem se ves ta cas pocutila odlicno. Vedno sem bila dobre volje, slabosti nisem imela, veliko casa sem prezivela na sprehodih in se pogovarjala s svojim trebuhom ;). Svet se mi je zdel cudovit, z nicemer se nisem obremenjevala, verjela sem, da bo z mano in z otroko vse vredu.Potem pa neke sabote nisem vec cutila gibov. No, v 12 urah se je otrok premaknil samo stirikrat, ceprav je zjutraj in potem pozno zvecer veselo brcal. Moz je za vsak slucaj poklical dezurnega ginekologa, ker mi je tudi trebuh zacel otrdevat, vendar naju je ta potolazil, da je to v tem obdobju cisto normalno in nama priporocil, naj zacnem piti magnezij.V nedeljo je bilo ze bolje, v ponedeljek pa sem spet zacutila, da nekaj ni vredu, ker mi je trebuh stalno otrdeval. Tisti dan sem imela se solo za starse in dihalne vaje je vodila ravno sestra, ki dela z mojo ginekologinjo. Opisala sem ji, kaj se dogaja in tudi ona me je potolazila, ces, da otrdevanje konec sedmega meseca ni nenavadno. Ker pa je videla, da sem bila zelo nemirna, mi je rekla, naj poklicem, cez kak dan, ce se stvar ne bi umirila. In res sem v sredo poklicala in dobila termin za v cetrtek.

V cetretek okrog 12. 30 se mi je podrl svet. Ze ko me je hotela ginekologinja ultrazvocno pregledati in mi je odkrila trebuh, sem vedela, da je nekaj hudo narobe, saj je pripomnila, da je trebuh nenavadno velik. In ko je postavila sondo na trebuh, je za hip obnemela.Otrokova prsna in trebusna votlina je bila polna vode. Voda se je zacela nabirati tudi v glavici…Oblile so me solze.
Od tistega trenutka naprej se je zame zacelo zivljenje v vzporednem svetu. Iz ambulante so me napotili v lokalno bolnisnico. CTG, spet UZ, posveti…Od tam so me z resilcem poslali v Lj. Spet sprejem, spet CTG Sledila je hospitaliacija in neprespana noc. Tisti dan sem si zelela, da bi se cimprej znebila trebuha. Vsaka brca je bila noz v srce. Zelela sem si, da bi me uspavali, naredili carski rez, samo da bi bilo te more konec.Nisem prenesla pogleda na trebuh, niti dotakniti se ga nisem mogla.Cutila sem neverjeten odpor…. Z mozem nisva bla zmozna nicesar razen joka. Obema se je zdelo, da sva ujeta v nocni mori… Proti jutru, ko je moj mali spet zacel brcati, sem mu zasepetala, da ga imam rada in da bom pogumna. Zanj. Da bo umrl v miru.
Zjutraj so sledile nove UZ raziskave, amniocenteza, odvzem krvi, vode. Dokoncna potrditev, da bo otrok umrl. Izvem, da je fantek. Matija.
Cez velikonocne praznike me posljejo domov, saj je z mano v bistvu vse vredu. V torek sem bila narocena na kontrolo. Stanje se je iz ure v uro slabsalo. Matija je bil poln vode po celem telesu. Ceprav sem bila v 32. tednu, je bil zaradi vode velik, kakor malcki v 38. tednu.
V sredo mu je srcek se bil.
V cetrtek zjutraj sem pred sabo, ko sem lezala v postelji, zagledala smehljajocega dojencka, ki mi je z desno rocico mahal v slovo. In se je oddaljeval.
Tisti dan je umrl.
V petek sem sla spet v Lj, kjer so mi sprozili umetni porod.
V soboto ob 13.05 sem ga rodila.
Babica mi ga baje ni hotela pokazati, a je moz ustrajal. Ze prvi dan, ko sva izvedela, da umira, sva se namrec odlocila, da bi ga rada pogledala, ga fotografirala in mu naredila odtis stopal. Da si narediva spomine…
Babica mi ga ni hotela pokazat, ker je bil ves otecen in ker je bil ves rdec. Kozica se mu je namrec odlupila. Razumem jo. Pogled na Matijo ni bil najlepsi, a meni se je zdel najbolj ljubek otrok na tem svetu. Pestvovala sem ga skoraj celo uro in ga poljubila v slovo. Ko sem ga drzala v rokah sem bila pomirjena. Vesela, da ga vidim. Na nek bizaren nacin sem bila celo srecna, pa naj se to se tako cudno slisi….
V ponedeljek so me poslali domov.
V petek sva ga z mozem pokopala…

Rada bi veliko vec napisala, razlozila, kaj sem v tistih trenutkih obcutila in kaj cutim sedaj, a nocem nikogar prevec obremenjevati, ker vem, da vsaka nosi svojo bolecino v sebi. Rada bi samo dodala, da sva bila z mozem tisti teden, ko je Matija umiral, hvalezna za vsako njegovo brco. Nestetokrat sva mu povedala, da ga imava rada in da ga ne bova nikoli pozabila. Vem, da naju je slisal, cutil. In vem, ceprav sama nisem verna, da je moj otrok na varnem…. In upam, ne, vem, da bova nekoc skupaj….

Pozdravljena,

najprej isreno sožalje.
Dogo si zdržala, da nisi pisala svoje zgodbe. Predolgo.
Sama sem podobno situacijo doživela pred slabima dvema letoma. Le, da je bil drug vzrok smrti.

Naj se sliši še tako čudno, ampak želim ti čim več solz in ramo na katero se lahko nasloniš.
Kot ti je najbrž že kdo rekel, taka izkušnja te naredi močnejšo. Sedaj mogoče še ne, ker je prekmalu, s časoma pa se občutki omilijo.

Res je, nikoli ne boš pozabila, le na drugačen način boš razmišljala o sinku.

Sama sem danes ponosna nanj, čeprav nisem imela niti toliko moči, da bi se poslovila od njega.

Drži se!

Draga Tami!

Tudi jaz sem izgubila hčerko v 32t nosečnosti(v nov 06). Vzrok je bila ovita popkovina. Poznam tvoje občutke in bolečino. Bolečina je res vsak dan manjša, pozabiš pa tega zagotovo ne. Meni je še vedno hudo, ko se spomnim na našo Izo. Doma sicer že imam enega 5-letnika.
Na dan ko je umrl tvoj sin sem zopet zagledala II na testu, a se žal ni izšlo- plod je odmrl v 8t.
sprašujem se kaj je narobe z mano da ne pridem do tako željenega otročka. včasih me že vedno prime in kar jočem, drugič sem spet korajžna. Tako se počasi prebijam naprej in prepričana sem da bo za vse nas s podobno usodo enkrat posijalo sonce in bomo k sebi stisnile naše štručke.
drži se

Kar zjokala sem se. Uboga reva,kaj si morala vse pretrpeti. Hudo mi je za vaju in za tvojega fantka. Lepo,da si nam zaupala svojo zgodbo. Kljub vsem težavam in izgubam,še zmeraj vsaj jaz probam z besedo pomagati in mislim,da druge enako.
Res mi je hudo in počiva naj v miru toj sinek.

Draga Tami!

Najprej sprejmite moje iskreno sožalje ob Vaši nepopisni izgubi! Pogumni ste, da ste svojo zgodbo zapisali. Matija je gotovo ponosen na Vas!!! In verjemem, da se ima tam med angelčki lepo!

Te dni smo tudi mi preživeli v obujanju spominov ob 7. obletnici izgube naše hčerke! Tudi po toliko letih boli!

Želim Vam, da bi imeli vedno ob sebi sočutne ljudi, ki bodo z Vami takrat, ko se solze ne bodo mogle ustaviti! Pa srečno na poti naprej! Gre počasi, a gre!

Tami, ti si najbolj pogumna mamica. Zelo veliko si zmogla in zmogla boš, tudi odžalovati, pa čeprav je bolečina neznosna. Pomagajta si z možem, zelo pomembno je, da vidva ohranita in okrepita svoj odnos. Tudi eden od najinih treh fantov, prvorojenčkov, ki sva jih izgubila lani v 20. tednu nosečnosti, je bil Matija. Zdaj se skupaj igrajo in imajo radi svoje zlate mamice.
Veliko poguma

Draga tami.
Moje iskreno sožalje. Rada bi ti napisala da bo bolečina minila a ne bo. Pri meni teče tretje leto od kar ne čutim več življenja v sebi.Od zunaj je videti da je boljše pa ni. Jočem vsak dan v sebi, tu pa tam pa ne morem zadržati hlipanja. Tudi zdaj ko sem brala tvojo zgodbo. Takrat bolečina ob izgubi privre na dan.Res si lahko hvaležna da si se lahko poslovila od sina.Roko na srce. Zavidam vsaki ki ima ali je imela otročka kakšen dan več v sebi ali ob sebi.Veliko moči in topel objem vam pošiljam.

Moje iskreno sožalje

Ko prebiram tvoje vrstice, me kar zmrazi. Sama sem v 43 tednu rodila punčko, ki je umrla 10 ur po porodu. Ko sem bila v drugo noseča, sem pristala v bolnici, v četrtek, zaradi tega, da so mi dali zdravila za hiter razvoj pljučk, preventivno. V soboto otroka nisem več čutila tako kot bi ga morala.

Ker sem enkrat že izgubila otroka, sem zagnala paniko in hotela govoriti z dežurnim zdrvnikom. Ja in če ne bi bila trmasta, bi izgubila še enkrat. Tekom dneva so me dali na CTG, pa na UZ, kjer je tudi gin videl, da se je otrok umiril. Sicer so bili pretoki lepi, ampak otrok je bil prveč miren. Tako so me poslali z rešilcem v Lj, tam so me še enkrat pgledxali, dali na CTG in čez kako uo, so se urgentno odločili za CR. Če se ne bi, bi izgubili tudi Janžeta, kajti srček je že izgubljal moč med biti in ne biti.

Hvala bogu, sem težila in težila, ampka sem tako rešila svojega otroka, ki me danes razveseljuje. Zato vam polagam na srce, če otroka ne čutite, to ni normalen pojav, vsaj za mene ne!!!!!!!!!!!!!!!!

Želim vam, da bi bilo življenje za vas, za nas vse lepše. Bolečina nikdar ne izgine, samo naučimo se živeti z njo.

Naj nam naši mali angelčki dajo moč, da vse to preživimo, saj pravijo ko otrok umre, potem Bog ljubi.

Naj jim bo lepo, prav vsem, pa kjer koli že so.

Veliko moči, kajti potrebovala jo boš in opore tistih, ki ti pomenijo največ.

Prijazen pozdrav

Najlepša hvala za vse zapisane besede. Dokler nisem sama doživela smrt otroka, se nisem zavedala, koliko tega je okrog mene. Čisto vsak teden, brez zgodb, ki jih prebiram na forumu, izvem za kak podoben dogodek iz svoje okolice. Človek kar ne more verjeti, da je smrt Še nerojenih dojenČkov in novorojenČkov tako pogosta. O tem se preprosto ne govori. To je tabu tema, mi je rekla kliniČna psihologinja v LJ, ko sem prosila za posvet z njo. Res je. Skoraj nikjer se nosečnicam ne pove, da lahko gre kaj hudo narobe. V nobeni reviji ne piše o temnih plateh nosečnosti. Razumljivo, nosečnost naj bi predstavljala svetlo prihodnost, srečo, veselje. Sama si tega do tistega usodnega četrtka tudi nisem drugače predstavljala. Priznam, da nisem do takrat niti za delček sekunde pomislila, da bi lahko slo kaj narobe. Tudi samega poroda in porodnih bolečin se nisem bala; zato sem tudi v vsaki knjigi o nosečnosti, ki sem jo prebrala, izpustila poglavja o zapletih. Mislim, da večina bodočih mamic to naredi. Ni naravno, da razmišljaš o smrti, ko pričakuješ življenje, tako kot ni naravno, da sva midva z možem izbirala krstico namesto vozička, skorajda preden se je najin sinček sploh ‘rodil’….

V tem času velo razmišljam in berem knjige o smrti, žalovanju in da, tudi o posmrtnem življenju. Prebiram vaše zgodbe in hvalažna sem, če se temu sploh lahko tako reče, da sva se z možem lahko ‘pripravila’ na Matijino smrt. Imela sva dovolj časa, da sva se posvetovala s psihologinjo, ki nam je dala knjigo Prazna zibka, stro srce, dovolj časa, da sva se odločila, da otroka uradno poimenujeva in se od njega dostojno posloviva. Ne vem, kako bi bilo, če bi šele ob porodu izvedela, da je moj otrok mrtev, tako kot se je zgodilo marsikateri izmed vas.

Tako sem prišla na idejo, da bi bilo morebiti prav bodoče mamice in očete, ki obiskujejo šolo za starše, opozoriti, kako postopati v takih primerih – da je treba otroka popestvovati, ga poimenovati in da se ga lahko pokoplje v skupinski ali individualni grobek, da obstajajo podporna društva, pa še in še…. Dovolj bi bilo par minutk, da bi se podalo nekaj dragocenih informacij.
Kaj pa ve menite? Je kdo že kje slišal, da so taka predavanja že vključena v kaki šoli? Se vam zdi, da bi vam bilo lažje začeti z žalovanjem, če bi o tem, kje kaj slišale?

Lp, Tami

moje sožalje Tami.
Vem, da ti pravzaprav ne moremo drugače pomagati, kot da te poslušamo.
Boli me srce in jočem ob vsaki vaši nesrečni zgodbi.

moje iskreno sožalje, vem kako je če izgubiš pričakovanega otroka, narava pa mi je vseeno toliko naklonjena, da je za to poskrbela še preden sem otročka čutila. že sedaj se mi je podrl svet, ne vem kaj bi bilo če bi se mi zgodilo tako kot tebi. Vem pa, da na svoj ZAKAJ ne bom dobila odgovora, nihče ne zna povedati zakaj, le domneve so zakaj.

želim ti, da z solzami izjočeš žalost, bolečino, ostanejo pa naj le spomini, ki ne bodo tako zelo boleli.

Ojoj, kako mi je hudo. Solze mi lijejo kot iz škafa. Z možem bodita pogumna in vzdržita. Sama sem tudi nenadoma izgubila sina, ki je bil sicer že vesel in razigran 6,5 letni kratkohlačnik in razumem vajino neizmerno trpljenje ob umiranju Vajinega sinka. Veloko se pogovarjajta, jočita skupaj, pomaga

Držita se,..

Lp

Miki

moje sožalje!

ko sem to brala me je kar streslo, solze mi povzijo po licih ker vem kako se počutiš. ne bom dolgobesedila ker ne morem, je pehudo…. vedi da je tvoj sinček ob tebi te gleda, se ti smehlja,…

Bodita močna ti in tvoj partner!!!

Tami, moje izkreno sožalje!

mirne noči in veliko sonca
škratek

Draga Tami!

Tudi jaz preživljam hude dneve. Danes je 4 tedne in 1 dan, ko sem rodila mojo punčko. Ravno danes sem dobila poročilo o obdukciji, kar me je še dodatno vznemirilo.
Bila je moj tretji otrok. Tudi moja nosečnost je bila krasna, prekrasna. Ker je že bil čas, da se rodi, sem vsak dan čakala, da se pričnejo popadki. Tudi meni je že dalj časa zatrdeval rebuh, pa me je ginekolog pomiril,da je to normalno. Tako, da ko se je nehala gibati nisem mogla takoj ugotoviti, če jo čutim ali ne, ker se je oblika mojega trebuha nenehno spreminjala. Vseeno se mi nekaj ni zdelo vredu, zato me je mož peljal k ginekologu, ki pa je po pregledu z ultrazvokom ugotovil, da ji srček več ne bije. Sledil je porod z umetnimi popadki. Punčka si je ovila popkovnico in zato umrla.
Tudi midva sva se poslovila od nje podobno kot ti, le da sva od vsega hudega pozabila jo fotografirati in sedaj nimam nobene slikice od nje, za kar mi bo zmeraj žal.
Tudi naš voziček je ostal prazen, srca pa strta in polna spominov na njene živahne brce v mojem trebuhu. Tako lepa je bila, popolna, podobna svoji starejši sestrici.

Pozdrav Silvya

silvija moje iskreno sožalje, en velik objem, … za druga mi zmanjka besed.

zakaj, zakaj je narava taka?

Draga Tami in ostali,

Sama imam podobno izkušnjo. Mojemu sinu ni bilo dano živeti. Umrl je v 42 tednu nosečnosti. Prvi rezultati delne obdukcije (zapisano na odpustnici) so, da je bilo z organi vse prav, vzrok smrti pa je napisan kot neopredeljen. Poročilo celotnega obdukcijskega zapisnika pa še ni bilo poslano nikomur. Pri klicih na patologijo mi nenehno govorijo nasprotujoče podatke. Od poroda pa so minili dobri trije meseci.

Ali mi lahko kdo pove, v kakšnem času naj bi dobila izvid obdukcije sina? Ali obstaja kakšen zakon, ki to opredeljuje?

Hvala za odgovore. Vem, da pravega vzroka nikoli ne bom izvedela, rada pa bi mirneje spala, ker je bil to moj prvi otrok.

Pozdrav
Sova

tako mi je hudo, ko sem prebrala vaše zgodbe…jočem, čeprav imam doma 3 zdrave otroke, vendar je bila zadnja nosečnost polna težav, strahu,slabih izvidov, pa se je dobro isteklo.Zavedam se, da včasih ne manjka veliko, ko otroku preneha biti srce, včasih je kriva bolezen, prirojena napaka, najhuje pa je,ko umre zdrav otrok, ko pride do zapleta pri porodu ali,kot ste napisale, da je vzrok neopredeljen. Kako hudo mora biti,ker ne veš kaj je bilo narobe, verjetno sprašujete sebe kaj ste storile narobe..pa krivda ni bila vaša…
koliko otrok umre, sploh ne morem verjeti,da jih toliko (že po postih sodeč), a koliko mamic nima računalnika ali pa moči,da bi zapisale svojo žalost…
prvi dve nosečnosti sem preživela tako,da sem športala,skakala, prav nič se nisem pazila…ampak takrat se nisem zavedala,da je včasih potrebno le čisto malo ali pa celo nič, pa se nekaj zgodi..Žalostno,da je čedalje več nosečnic v stresu, namesto da bi uživale v tem stanju, saj je strah vedno večji(kljub vedno večjem napredku v zdravstvu),ampak zadnje čase toliko otrok umira, prirojene napake,spontani splavi,bligted ovul (to sem imela tudi sama..)potem pa še komplikacije med porodom….

nimam besed v tolažbo, ne morem napisati,da čas celi rane, mislim da jih pri meni ne bi zacelil nikoli…želim pa vam,da v vsem tem najdete lep spomin na otročka,da ohranite pogled na otroka,njegov oddtis, slikico in zavoljo njega/nje , ne jočite ob tem ampak se nasmehnite in poglejte v nebo…naj vas vidi močne in ljubeče…

POzdravljene vse mamice, vsi očetje naših otrok, ki bi jih morali držati v naročju …
Berem in vsako posebej oz. vsakega posebej še kako dobro razumem.
Nekaj nas je, ki smo prehodili dolgo pot iskanja pravice, da sploh lahko žalujemo, iskali nekoga ali kaj česar bi se lahko oprijeli in si pomagali ob smrti otroka.Da bi bili sprejeti oz. slišani v svoji žalost – ne samo z besedami : ” Saj sta še mlada; saj lahko spet zanosiš, saj že imaš otroka itd…”
Težko je. Prehoditi je potrebno dolgo pot žalovanja, si dovoliti žalovati,prisluhniti sebi. In potreben je čas; Čas, da izgubo sprejemmo za svojo in se naučimo z njo živeti.In čez čas spomini niso več tako boleči. Ob spominu na otroka nam je toplo pri srcu, živi z nami in ponosni smo, da smo lahko njegovi starši.Vendar za vse to je potreben čas.
Na žalost, žalovanje ne pozna bližnic in le pot žalosti nas vodi skozi temen predor do svetlobe. In vedno od nekje dobimo moč, da zmoremo.Da se “poberemo” in preživimo dan z mislijo: ” Jutri je nov dan.”
In tako pogosta vprašanja: “Zakaj jaz? Zakaj moj otrok?” Ko sprejemo bolečino, k ose naučimo živeti z njo potem se takšna vprašanja počasi odmikajo oz. ne bolijo več tako močno. Sprejmemo dejstvo,se naučimo živeti z njim in počasi spoznavamo, da smo se marsikaj naučili iz lastne bolečine, da je čisto mogoče svet vseeno lepši.
Ja in spomini in slovo od otroka. Tako dobro je, če te k temu nekdo spodbudi..in zadnja leta je že marsikje to sprejeto in zdravstveni delavci podpirajo takšne odločitve.
Društvo Solzice sodeluje s porodnišnicami in z nekaterimi je to sodelovanje prav prijetno in bogato.Veliko porodnišnic se poveže z nami v primeru smrti in potem poskusimo narediti tisto kar je najboljše v žalostnem trenutku.
Da pa bi se v materinski šoli govorilo tudo o tej tako resnični in razmeroma pogosti žalostni strani materinstva oz. starševstva pa ni bilo ravno podprto in sprejeto iz strani zdravstva niti ne iz strani uporabnic oz. uporabnikov ( anketo so izpolnjevali starši, ki izgube otroka še niso doživeli )želijo pa da informacije dobijo, če bi bilo potrebno.
Vendar ob pomoči interneta, oddaj, oz. medijev mogoče tudi kdo že pred žalostnim dogodkom sliši kakšno informacijo. A še vedno ne dovolj.
Podprto in sprejeto pa je bilo sodelovanje s porodnimi oddelki.Da naj bi na oddelkih pridobili informacije o možni pomoči, zgibanki, knjigi itd.
Zato sodelujemo na konferencah, posvetih, pišemo članke, delamo raziskave in si želimo tesnega sodelovanja s porodnišnicami.Da babice, zdravniki dobijo informacije česa si starši želimo, kako se počutimo ob najhujši informaciji itd.

Draga “Sova”, kar se tiče obdukcijskega zapisnika je zelo različno, Odvisno kakšen preiskave so delali itd. Če v društvo sporočiš še kakšno informacijo več ti mogoče lahko pomagamo.Na izvide se čaka lahko tudi po več mesecev, nekatere institucije izvide dostavijo v porodnišnico kjer se je otrok rodil, spet drugi jih pošljejo k osebnemu ginekologu mamice. Načeloma pa ni praksa, da bi izvide pošiljali na dom.

Vse dobro, veliko moči in poguma. Uspeli boste. Tudi na vas čaka sonček.In pot do njega vas popelje skozi oblake in mavrico.In nekje za mavrico …

objem

Pozdravljena sovaATT!

Sočustvujem s tabo in te popolnoma razumem, kako zelo si želiš najti odgovor zakaj je moral umreti tvoj sin. Tudi jaz nisem našla miru, dokler nisem izvedela. Jaz sem poročilo o obdukciji dobila v štirih tednih. Najprej nisem vedela na koga se obrniti. Mi je moj ginekolog obljubil, da bo poklical na patologijo pa je žal pozabil. Ko sem ga klicala, kot sva se dogovorila ga nisem mogla dobiti na telefon. Verjemi, da sem bila zaradi tega zelo razočarana.
Zato sem na internetu poiskala informacije o MB bolnišnici in o zaposlenih na patologiji. Poklicala sem v bolnišnico in dobila telefonsko številko obducenta moje punčke. Z njim sem potem govorila in mi je povedal kako daleč je z obdukcijo in da bo poslal poročilo v porodnišnico in kdaj. Takrat sem poklicala v porodnišnico, so mi po telefonu povedali rezultate, naslednji dan pa sem dobila kopijo poročila domov. Trajajo pa preiskave 3-4 tedne, mogoče kaj še več. Ne vem. Odvisno od primera, verjetno.

Silvya