JUTRANJE VSTAJANJE
Naš trinajstletnik zjutraj težko (?) vstaja. Pokličem ga vsaj 20-krat – najbrž se vam zdi smešno, ga odkrijem, on se pokriva nazaj in govori, da bo čez minutko, pa da ga naj pustim še pol minutke itd. To je postalo že popolnoma nevzdržno, saj me vsako jutro že navsezgodaj spravi skoraj do živčnega zloma. Ko končno vstane pa pravi, da je takoj vstal, ko sem ga poklicala. V isti sobi spi še leto starejši brat, ki vstaja brez problemov. Ne vem, kako naj ukrepam(o). Mož, ki se s tem ne obremenjuje, ker je tačas v kopalnici, mi pravi, naj ga pustim in naj ne hodim kar naprej v sobo, sem pa prepričana, da bi čez 10 minut trdno spal. Vsa ta jutranja procedura traja s presledki najmanj 15 minut. Z otrokom sva zato ves čas na bojni nogi, čeprav je v šoli zelo priden. Ali naj ga pustim, da bo vstal, ko bo in ne napišem opravičila za šolo?
Jaz bi se najprej z njim čez dan pogovorila, ko ne bo pod vplivom spanja. Prepričana sem, da on res ne ve, da ga ti tolikokrat pokličeš. Dogovorita se, kaj boš storila. Morda ti bo sam ponudil, da ga na silo zvleci iz postelje, če sem nima “moči” za to, ker ga spanec preveč premami. Če pa še to ne bi pomagalo, potem ga morda res pusti, da bo 1 teden vsak dan zamudil v šolo, vendar v izogib kakšnemu ukoru pokliči razredničarko in ji povej za ta projekt, da ne bo mislila, da je otrok začel pred poukom kam zahajati.
Vso srečo!
Mislim, da bi pri 13-ih letih lahko otrok sam skrbel za jutrajnje vstajanje. Moje mnenje je, da če bila to njegova naloga (da pravočasno vstane), bi to tudi storil (saj bi sledilo, da bo zamudil šolo). Ker pa ve, da za to skrbite vi, seveda odlaša do zadnjega, saj se vi sekirate ali bo pravočasno v šoli ali ne; njemu pa je popolnoma jasno, da ga boste tako dolgo budili, dokler ne boste dosegli svojega.
Jaz bi se torej z njim pogovorila in ga seznanila s tem, da je od zdaj naprej to njegova dolžnost – priti pravočasno v šolo. Ker se skupaj zbujate, ga verjetno vozite do šole. V tem primeru bi mu rekla, da če bo pripravljen do te in te ure, gre z nami, sicer ostane doma in poišče sam prevoz do šole ; zaradi mene lahko tudi laufa. Ampak brez ostrih besed, če zamudi. Nakup budilke je seveda obvezen.
Če bi šolo zamujal, ne bi pisala opravičil, bi pa razrednika seznanila zakaj sploh zamuja.
Sama tudi imam hčero, enako staro, do pred enega leta s podobnimi težavami (sicer je imela budilko in se sama zbujala, vendar je potem potrebovala mnooogggoo časa, da se je pripravila). Ker večina delam doma in v tem primeru jo zjutraj peljem v šolo, mi mora zvečer povedati, kdaj je zjutraj odhod in se tega tudi drži.
hm, naj ti povem izkusnjo iz mojih otroskih dni – do 10 leta me je budila mama, bilo je nekaj takega kot ti opisujes, pac nisem jutranji tip 🙂
Pri 11-ih pa sva z bratom menjala OS in skupaj sama zjutraj vstala in odsla. Starejsi brat me je torej moral zbuditi……in prvi dan me je rukal in klical in grozil, nato me je zvecer opozoril, da se njemu ne da mene budit, enkrat me bo poklical in stresel, ce ne bom takoj vstala, me bo polil z vodo. Seveda ga nisem resno vzela….do naslednjega jutra, ko je stal s kozarcem v roki…pa mu se nisem verjela………dokler me ni lepo polil.
Od takrat ni bilo vec tezav pri vstajanju.
Kruto? Ja. Učinkovito? Ja.
Jaz mislim, da je vstajanje stvar volje (ce seveda otrok v povprecju dovolj spi). Pri mojih dveh otrocih sicer ne uporabljam sistema kozarca vode (sem jima pa povedala o njem :-)) vendar smo se ze dosti pogovarjali in dogovarjali o tem. Sedaj velja, da jih enkrat potresem, cez 5 minut ko pridem in recem “sedaj pa res vstani”, mora vstati. Deluje.
Saj ves, clovek se lahko navadi, da uro trikrat izklopi, ali pa po prvem zvonenju vstane. Lahko cakas na to, da moz vstane ali pa je on navajen, da se prvo ti dvignes. A ni vse skupaj res stvar navade.
LP!
točno tako. pokliči ga samo enkrat, potem pa ga pusti. naj nekajkrat (mogoče bo zaleglo že enkrat) zamudi šolo, potem se bo spametoval.
še bolje, če mu daš budilko, naj si jo naravna sam, v tem primeru ga ti sploh ne kliči. naj sam skrbi za to. glej samo, da te ne bo premagalo “usmiljenje” in ga boš spet šla klicat.
problem je, ker starši prepozno začnemo ogovornost prelagati na otrokova ramena. saj nimaš samo ti problemov s takimi stvarmi, ne skrbi.
želim ti veliko sreče pri premagovanju same sebe :-))))))
Dovolj je star, da je toliko dogovoren in ve zakaj mora vstati in kdaj. Ker pa ve, da ga bos budila ti, bo spal, le kdo ne bi.Lepo mu povej, od danes dalje se zbujas sam, če zaspis tvoj problem in opravicila ne bo! Verjemi, da bo takoj vstal, ko bo zvonila budilka, le ti bodi mal bolj mocna in ga ne carti toliko, potuho mu dajes, ki mu cisto nic ne koristi!
Seveda pa mora tudi dovolj zgodaj spat, da zjutraj ne bo zaspan.
