“Jutranja vznemirjenost?”

Spoštovani,

že dalj časa razmišljam o svojem problemu in iščem način, da bi našla kakšnega psihologa, pa sem se odločila, da najprej povprašam vas za nasvet.

Stara sem 32 let in že nekaj let opažam problem, ki mu nisem kos in me zmeraj bolj teži. Zjutraj preden grem v službo sem ponavadi zelo živčna, stalno hodim na wc, boli me trebuh, imam drisko, včasih mi dela zelo slabo za bruhat…To se ponavadi začne takoj po zajtrku, in sploh ni važno kaj jem. Včasih še jogurta ne pojem do konca, že čutim špikanje po trebuhu, slabost… Zato sem naredila en eksperiment – isto sem jedla v soboto in nedeljo zjutraj – in počutila sem se odlično. Torej hrana ni kriva… Slabo počutje me ponavadi spremlja še približno dve uri na delu, tako, da kar pogosto hodim na wc, včasih se mi zgodi, da pridem do wc in se takoj, ko pridem noter dobro počutim, ko pa grem nazaj v pisarno pa spet slabo….Groza.

To se mi dogaja že kakšnih 6 let, seveda, so obdobja, ko sem počutim zelo dobro in se mi že zdi, da je problem izginil. Skoraj vsako drugo leto sem brezposelna in to se mi dogaja ne glede v kakšni službi sem. Včasih me to neprestano prilagajanje novi službi, novim ljudem že prav moti.

Ta moja “jutranja vznemirjenost” se še poslabša, ko imam kakšne obveznosti – npr. razgovor za delo, izpit, zdravniški pregled… Včasih se začne kazati že zvečer, ko moram iti spat, se počutim zelo tesnobno, nemirno spim, prebujam se ponoči “povsem trda”…včasih bi najraje kar pobegnila…

Najbolj pa me jezi, ko recimo sprejmem kakšno delovno nalogo in sem zelo navdušena nad potekom dela, iščem rešitve, informacije, uživam v delu, ko pa moram to predstaviti pred ljudmi, bolj kot se bliža ta dan huje se počutim…Zakaj ne morem samo preprosto uživati v življenju? Seveda ponavadi nalogo zelo dobro izpeljem, ljudje so zadovoljni, in na koncu sem tudi jaz zelo zadovoljna… In ko me je spet strah se spomnim, vseh mojih uspehov, a nič ne pomaga.

V službi sem kar uspešna, zlahka navezujem stike z drugimi ljudmi, tudi nadrejeni me pohvalijo, uživam v svojem delu..vendar ta problem, me že izčrpava. Še posebej se mi zdijo naporni razgovori za delo…najbrž že ko me delodajalec vidi, takoj vidi, da sem en kup nesreče…

Veliko razmišljam o tem, in včasih se mi zdi, da je to stvar, ki ima korenine v preteklosti. Kot otrok sem bila tudi pogosto zelo vznemirjena preden sem šla v šolo, spomnim se, kako enkrat nisem znala narediti domače naloge in me je bilo tako strah, kaj bo v šoli, da sem imela celo noč nočne more in sem se zbujala vsa prepotena in prestrašena. Enkrat med kontrolno nalogo me je bilo strah vprašati za na wc, dokler nisem imela tako hudih bolečin v trebuhu, da so me morali odpeljati v bolnišnico, zaradi hudega zaprtja. Z bratom sva bila veliko sama doma, ker sta starša imela delovne obveznosti. Mislim, da sva se že zgodaj naučila skrbeti sama zase in biti odgovorna.

Večkrat, ko me prime ta živčnost, se skušam pomiriti tako, da si prigovarjam sama sebi, da je vse v redu, vendar ne pomaga.

A imate kakšen nasvet?

Najlepša hvala za vašo pozornost,

Lep pozdrav,

A.

Pozdravljeni!

Glede na opis so vaše težave vezane na delovne obveznosti tako ali drugače pa naj bo to projekt, nastop pred sodelavci, razgovor za službo ipd. Verjetno imate prav, da je to še vedno posledica dogodkov oz. izkušenj iz otroštva. Torej bi bilo potrebno malce pobrskati po preteklih izkušnjah in se z njimi soočiti. Seveda pa sami temu ne boste kos, zato vam svetujem, da poiščete pomoč usposobljenega strokovnjaka psihoterapevta. Psihoterapija je ena izmed možnosti odpravljanja bolečih preteklih izkušenj. Seveda pa so možnosti tudi druge npr. metode za sproščanje, avtogeni trening idr. Ne vem če ste že poskusili tovrstne oblike samopomoči.

Pozanimajte se na našem forumu kjer smo že pisali psihoterapiji.

LP
Petra, ŠENT