Pozdravljeni,

morda ne bo na mestu, ampak samo vam g. Ana Ziherl in bralkam foruma lahko povem, da se počutim resnično svobodno in srečno, ker sem samo še jst, brez ventila za sproščanje. Pred časom sem zapustila svojo dolgoletno spremljevalko ga. Bulko, od katere se nisem mogla ločiti tako enostavno, kljub izgovoru, ki ga vse poznate: “da jutri začnem”.

Odločitev in voljo sem našla v dejstvu, da želim narediti prostor za nekaj bolj konstruktivnega in ljubečega samo zase. Torej, dokler je bila prisotna gospa zaničevalka in trenutni užitek v samoškodovanju, nisem imela prostora za nič dobrega. In rabila sem resnično precej let, da sem dorasla in spoznala, da tako ne morem živeti. Ker to ni življenje, ampak životarjenje[/b]
Morda bi rekla, da obžalujem vsa leta, ko nisem dorasla in spoznala, da lahko živim tudi drugače.

Pred leti sem predelala kar precej knjig o MH, obvladala teorijo, hodila na osebno svetovanje k Ani Z., se počutila bolje, ker sem delala dobro zaradi drugih, pa vse skupaj ni bilo na mestu, ker nisem občutila svoje volje.

Morda bi rekla, da obžalujem vsa leta, ko nisem dorasla in spoznala, da lahko živim tudi drugače.
Očitno je bilo potrebnih toliko let sobivanja/trpljenja, da sem lahko danes srečna takšna kakršna sem, točno tako smotana kot sem. Če mi nekoč ni bilo mar destruktivnega vedenja, ki je vključevalo enkrat: jemanje odvajal, drugič: pretiravanje s telovadbo, tretjič: izguba menstruacije, obarvanja zob in to vse zaradi kurčeve bulimije oz. moje nezmožnosti konstruktivnega čustvovanja, mi je danes hudo. Obžalujem teror, ki sem ga izvajala nad svojim telesom, vendar danes prosim za milost, da ne bo hujših posledic.

In danes se imam res rada in sem resnično ponosna nase, pa tega ne morem nikomur povedat, ker me je resnično sram pred kolegicami, ki tega nismo vedele, pred družino, pred katero sem bila vedno popolna, pa sem samo ženska, ki se ni uspela spopasti s problemi in mi prav nič mi ni pomagala tolažba “vzemi se v roke”.

Sem pač mal več let potrebovala, da sem predelala samospoštovanjem, čustvovanje, soočanje s težavami. Ampak to poglavje sem oddelala, ko sem tako začutila in v novem poglavju je prostora samo za dobro.

Dekleta, če že morate oddelati to poglavje, je samo na vas, koliko časa se boste vračale na začetek poglavja, čeprav teorijo že zelo dobro poznate, preden boste začutile sebe.

Želim vam čimprejšnjo odrešitev.

Pozdravljena, hvala za tvojo izkušnjo, ki si jo delila na tem forumu z vsemi nami. Potrebno je videti, da se da, res pa je kot praviš sama potreben čas. In za vsakega človeka je ta čas različno dolg.

Iskrene čestitke, da si zmogla to pot okrevanja, ki ni bila lahka. Danes si na dobri poti, da se slišiš, prisluhneš sebi in si edinstvena v tem kar si in prav je tako. Slediti le sebi in se ne primerjati z drugimi je težak korak, vendar je možno. Kar si tudi ugotovila kot pišeš. Sem vesela zate.
Praviš, da obžaluješ teror, ki si ga izvajala nad sabo. Verjamem. Vendar takrat nisi imela informacij, ki jih poznaš danes, sebe nisi poznala na način kot se danes in se tudi sprejeti nisi mogla, kar pa danes lahko se. Obtoževanje res ni potrebno, saj ko sprejemamo odločitve ne moremo vedeti kam nas bo to pripeljalo – ne glede na to ali so zavestne ali nezavedne. Krivda pa koristi le toliko kot jo lahko obrnemo sebi v prid in se iz nje nekaj naučimo in spremenimo pri sebi. In to si naredila.
Želim ti, da bi bila srečna.

Vse dobro,

Tatjana

ena mala srečna…kako lepo je bilo prebrati tvoje pismo, res ti čestitam iz srca:D
me pa zanima nekaj, koliko časa si potrebovala, da se ti je uredila prebava ?
hvala, da si napisala svoje izkušnje in nam dala upanje, da tudi za nas še obstaja življenje:D, si mi dala inekcijo upanja in še se bom vračala prebirati tvoje pismo:D

Ena mala kako ti je pa to uspelo?Psihoterapije,delavnice..?V kolkem času konkretnega zdravljenja?
Napiši kaj več za vse nas,prosim.Pa srečno naprej na tvoji poti!