Gre mi super. Več kot pol leta je od zadnjega bruhanja, občutek za sitost je že lep čas spet normalen, ni mi ne do hujšanja ne do prenajedanja, skratka – kot da nikoli nič ni bilo (in je bilo – veliko let …)!
Ampak vsake toliko se ustrašim, da se bom zredila in potem se oprimem “varovalne” strategije v prehrani. Odmerjam “enote” (kao namesto kalorij). Vse skupaj še vedno znese zdravih 1600-1900 kalorij (samo hrana), ampak, kar ne upam za vedno “spustit” tega nadzora. Imam izkušnjo tednov brez “odmerjanja” in moram reči, de je bilo vse ok, da lahko telesu povsem zaupam.
Potem pa … Pride kaj, kakšen dan, ko je teža pač višja (včasih se ne tehtam po 2 tedna skup, včasih pa še vedno vsak dan),kar vem da je nromalno, da niha, in če je zraven še kaj, kar me čustveno zmede … Hočem imet kontrolo 🙂
In, celo sprejela sem to, da ima moje telo “raje” dobrih 5 kg več kot sem jih sama hotela obdržat. Pravzaprav težo držim že leto in pol, celo všeč sem si postala – vitka, a lepo zaobljena 😉
Skratka, najbrž je normalno, da se še oprimem “starih strategij”? Sploh, ker niso tako destruktivne? Ali naj vržem vago proč in se čimprej neham slepit tudi s temi strategijami;)

Včeraj me je denimo razjezil podatek, da se optimalen ITM giblje med 19-22.
že to, da nam vsiljujejo optimum je zoprno, če pa nisi v njem, pa še toliko bolj. Moj je 22.3 in sem res začela razmišljat, da bi izgubila vsaj 1 kg … Da bom “ustrezala”.

Oh, kakšna bedarija – že ko tole pišem, mi je jasno, kaj je treba narest;)
Pa vendar hvala:)

P.s.: Vsem bi priporočila ogled naslednjih treh posnetkov, če uporabljate You Tube. Opozarjam pa, da je sploh zadnji shrljiv. Glede na to, da se tule večinoma zavedate škodljivih posledic motenj hranjenja, bo tole morda celo bolj primerno za koga, ki še vedno idealizira anoreksijo ali bulimijo in se upira ideji zdravljenja …

Anorexia: The Physical Devastation
ANOREXIA: “Thinspiration” In ALL It’s Glory
Death from Stomach Rupture in Anorexia/Bulimia

Don’t give up!
🙂

Pozdravljena,

rada bi ti čestitala za trud in uspeh, ki si ga dosegla. Verjetno ni bilo lahko in kot sama pišeš pride kakšen dan, ki te ponovno vrže iz tira in je težko.
Prav imaš to je običajno. Še velikokrat se bo zgodilo, da kakšen dan ne bo po tvojem okusu, da te bo kašen človek užalil, razjezil, ali pa, da se boš počutila osamljeno, čeprav imaš verjetno ljudi, ki ti stojijo ob strani in te podpirajo. To vse se dogaja ker smo ljudje, ker imamo čustva, ker razmišljamo in ker različni dogodki vplivajo na nas različno. Način kako se odzovemo, kakšne odločitve sprejemamo pa je pomemben. In ti se boriš zase in za to, da bi imela življenje, ki si ga želiš.

Vprašanja, ki si jih postavljaš so običajna. Nič ni narobe, če potrebuješ varovalne enote, dokler si jih zagotoviš toliko kot jih tvoje telo potrebuje. Če ti to daje varnost in čutiš, da tega še nisi pripravljena spustiti ni nič narobe.

Vagati se vsak dan pa ni priporočljivo. to raje opusti. Poleg tega si sama napisala, da veš, da teža niha – prav imaš.
Še vedno ti je verjetno kakšen dan težko. Ne obupuj zaradi tega. Potrebovala si čas, da opustiš vzorce hranjenja (bruhanje, npr.), ki so ti takrat pomenili edino varnost in sedaj si našla to varnost drugje in še jo iščeš drugače. In uspevaš. Počasi bo šlo tudi to na bolje, samo daj si čas, sama veš koliko si ga potrebovala, da si prišla do tu, kjer si sedaj.
Čustva znajo biti težka, človeka zmedejo. Še naprej delaj na sebi. Mogoče bi šla na kakšno delavnico, razmisli, če bi se udeležila treninga asertivnosti (učimo se kako reči ne brez občutka krivde, kako izraziti prošnjo, kakšne so naše pravice in odgovornosti, kako konstruktivno izraziti kritiko in pa pomemben je del o čustvih – kako jih doživljamo, kako povemo kaj čutimo, kako jih prepoznamo). Priporočam ti tudi kakšno delavnico o izboljšanju telesne samopodobe (body image – več o tem imaš tudi na vrhu sporočil). Izvajajo jih različne organizacije, tudi naša. Več o tem lahko poiščeš na internetu, če te zanima.

Kar pogumno delaj še naprej kot si do sedaj. Če boš čutila, da potrebuješ več od tega kar imaš sedaj, več podpore, razumevanja ali usmeritev se lahko obrneš še zmeraj na osebo, ki ti je pomagala skozi proces okrevanja ali pa na kakšno drugo organizacijo, ki se s tem ukvarja. Tudi na nas.

Lep pozdrav,

Tatjana

Najlepša hvala za spodbudne besede in feedback.

Uf, je ni stvari na svetu, ki bi me pripravila,da bi še kdaj živela kot sem:)!
In sem kar močna; še v taki krizi me staro vedenje niti najmanj več ne zamika!
To poudrajam zato, če bere kdo, ki misli, da mu ne bo uspelo. Tudi sama sem mislila, da me to nikoli ne bo minilo! Je pač tako, da nekaterim uspe v letu dni ali celo manj, pri nekaterih pa traja več let, ampak … Kamor gre bik, gre VEDNO tudi štrik, tisočim padcem navkljub.

Asertivnost mi gre odlično. Zase sem se sicer vedno znala postaviti, le da sem po tem, ko sem npr. rekla NE, občutila nezadovoljstvo, ker mi je bilo vselej pomembneje, da bom drugim ugajala, ustrezala ipd.
Ampak, kot pravim, moj napredek je velik tudi v tem, zavedam pa se, da je to doživljenjska vaja. Kar ni nič slabega, tu smo, da rastemo, kajne?

Body image pa znam kdaj obiskati.

Skratka še enkrat hvala & topel objem vsem :)!!!

Če pa bi me kdo rad še karkoli vprašal,tu sem 🙂 Z veseljem napišem še kakšno spodbudno!

Pozdravljena coffee!
Sicer je od tvojega posta minilo že kar nekaj časa, pa vseeno.. Sama se trudim premagat bulimijo in bi bila zelo vesela, če bi z mano delila svojo izkušnjo na poti do ozdravitve.
Lahko tudi na mail.
Hvala!

Anch,
slučajno sem po dolgem času pogledala na tale forum in opazila svoj stari post na vrhu 🙂

Takole je. Moja bulimija je zdaj že tako passe, trajala pa je toliko let, da me tema nekako več ne privlači kot nekoč 😉 Ampak kakšno spodbudno kljub vsemu lahko še napišem – kar tule, če slučajno še komu pride prav …

Z borbo je križ, vem. Pravijo, bolj puliš plevel, več ga je. Seveda to ne pomeni, da zoper težave ne storiš nič, ampak gre bolj za preusmeritev fokusa v življenju. To pa traja in gre postopno. Vem, da ne govorim nič novega, ampak s sabo je treba biti potrpežljiv. Sama sem šla v tistih letih čez vse, od samopomoči, samopomočnih skupin do pomoči psihiatrinje. Vse to ti lahko zelo dobro služi kot orodje, ampak nič se ne premakne, dokler se ne zaveš, da si glavni akter še vedno samo ti.

Da sem dokončno prekinila z zlorabo hrane in telesa mi je v veliki meri pomagal kronični gastritis. Žal, in upam, da svoje stiske ne boš priterala tako daleč. Neprijetni občutki, ki mi jih je ta povzročal, so pretehtali. Uprlo se mi je tako prenajedanje kot seveda tudi bruhanje. Ko užitek pri hrani ni več nekaj samoumevnega se ti spremeni celotna “slika” – svoje telo, zdravje in počutje v telesu nehaš jemati kot nekaj samoumevnega oz. kot nekaj, na kar imaš neposreden vpliv. Do temeljev sem se ustrašila, da nikoli več ne bom imela priložnosti sproščeno jesti brez strahu, da mi bo po obroku slabo oz. da me bo grozno tiščalo v želodcu.

Pa vendar, gastritis kljub vsemu ni edini, ki ima zasluge. Po vseh letih fokusiranja na hrano, kile in vse s tem povezano, se človek zasiti vedno enih in istih tem, ki mu krojijo življenje. To najbrž veš tudi sama. Opazila sem, da je tudi na področju zdravljenja prisotna past “romantiziranja” motenj hranjenja. En post tule se je pred časom nanašal na motnje hranjenja kot na stil življenja, mogoče si ga videla. Če povem iz lastne izkušnje, sem tudi sama tako razmišljala in sem celo začetne poskuse zdravljenja jemala pravzaprav kot del motnje – to je bilo vse skupaj tisto “samo moje”, odvisnost od odvsnosti v bistvu. Spomnim se, kako sem vedno prebirala zgodbe drugih, si jih izrezovala skupaj z anoreksičnimi manekenkami in se navduševala nad shiranimi dekleti in ženskami, ki jim je (ali pa tudi ne) uspelo naposled premagati bolezen. Vse skupaj je predstavljalo “moj bolni svet”, na katerega sem bila tako navezana, in dokler nisem potegnila pravih ločnic, sem se vrtela v istem krogu.

S sledenjem svojim sanjam, doseganju uspehov na drugih področjih (izobrazba, kariera, družba) postopno ta svet začnejo nadomeščati vsebine, ki te resnično izpolnjujeo. Tvoj svet postane samorealizacija, ne več samomaltretiranje. Posvečanje več pozornosti lepemu v življenju in manj svoji motnji. V praksi to pomeni, da si ne zatiskaš oči pred samozlorabo, a da vztrajno gledaš skoznjo, naprej, da se ne ustavljaš več pri posameznih padcih.

Ko boš ugotovila, zakaj si razvila svojo motnjo, boš lažje poiskala prava orodja za gradnjo tvojega novega notranjega sveta. Lahko boš rekla, okej, v to sem zatekla, ker nisem znala drugače, pomagalo mi je shajati zaradi tega in tega – ampak zdaj razumem, da nobena težava tako v resnici ne izgine in skušala se bom potruditi za to, da najdem bolj primeren način shajanja. Imeti se resnično rada v vseh možnoh situacijah je lahko tvoj novi projekt. Premagati neko življenjsko oviro ali izziv (lahko je čisto mali) tvoj naslednji korak. Eden po eden in potem naprej. Čudežno, ampak tako se resnično gradi notranja trdnost, ko lupine, kakršna je bulimija, kar odpadejo.

V skrajni sili pa imašna voljo še šok terapijo. Na youtube-u lahko najdeš nemalo naravnost šokantnih in prav nič “romantiziranih” osebnoizpovednih zgodb o bulimiji & anoreksiji, o posledicah in o ozdravljenju (pa ignoriraj “thinspiration” videe ;)).
Lani sem tako videla fotografijo, ki je ne bom nikdar več pozabila (so jo žal že odstranili). Pomislila sem, da če bi mi to kdo pokazal pri 13, ne bi v življenju na dieto niti pomislila, kaj šele na kaj drugega. Bila je slika iz medicinskega arhiva – mlado dekle mrtvo ob straniščni školjki, telo drobno, a trebuh zelo napihnjen, zraven pa se je vrtel zvočni posnetek medicinske razlage posledic, ki jih na telesu naredi smrt zaradi počenega želodca. Za povrh je bila še slečena, najbrž ji je ob napetosti, ki joje čutila, postalo tako nevzdržno, da je s sebe zmetala oblačila. V takem stanju so jo, skratka, našli svojci. Ne pravim, da je to pogost končni scenarij, a že ob upoštevanju, da je to možno (ali kaj podobnega, povzročenega zaradi bulimije, ki se pravtako lahko končna s smrtjo ali pa dosmrtno telesno hibo), ti da vse skupaj krepko misliti.

Okej, da ne bom predolga – upam, da si v tem postu našla kaj uporabnega zase – če pa ne, pa – samo išči dalje. Dokler smo živi, za nič ni prepozno 🙂

Vse dobro tebi in ostalim bojevnicam tule!

^coffee: slika tega dekleta je (na žalost) še na spletni strani http://www.crazycaterpillar.com/forums/showthread.php?t=740.

:S