jok in jok
Pozdravljeni,
imam 4,5 mesečno hčerko, ki gre v jok, ko pridejo na obisk določeni ljudje. Z njo se umaknem v drugi prostor, ampak ne pomaga. Joče tudi po par ur. Potolaži se šele, ko ti odidejo. Ne vem več, kaj na naredim. Ostane mi samo še, da teh ljudi ne vabim več na obisk, ampak so že zamere. Jaz pa ne bi rada, da bi imela kakšne traume. Obstaja še kakšna druga rešitev?
Hvala in lep pozdrav.
Petra
Dojenčki nekatere ljudi sprejmejo, drugih ne. V tej starosti že ločijo med domačimi in tujimi ljudmi. Kako pa se obnašajo ti ljudje, ki jih dojenčica zavrača? Ali takoj planejo po njej, jo trgajo iz naročja in jo želijo pestovati in se je dotikati ali pa joka že, ko jih vidi od daleč?
Ob prihodu teh ljudi je v mojem naročju, jo potipajo nežno po ličku ali primejo za rokice. Potem se usedejo in se prične pogovor. Hčerka je ves ta čas v mojem naročju in potem se prične. Malo pojoka, jo nesem po prostoru in potolažim in to se ponovi parkrat. Potem pa jok (par ur), da jo moram nesti v drugi prostor in tam se potolaži šele, ko ti odidejo. Jaz ves čas trdim, da se jih boji oz. ji niso všeč. Se motim?
Hvala in lep pozdrav.
Petra
Hm, izgleda tako, kot da ji ne bi bila všeč pozornost, ki jo namenjate drugim:=)
Lisička mala:=))
Pozdravljeni
imam 12 tednov starega dojenčka, ki je vse do 7 tedna starosti bil zelo neboječ in neobčutljiv dojenček ( niso ga motili obiski, spal je v dnevni sobi ne ozirajoč se na hrup…) nato smo pri 7 tednih šli za tri dni na počitnice k starim staršem. Takrat se je začelo popoldansko jokanje – kaj jokanje histerično kričanje, tako da je otroka nemogoče pomiriti dokler sam ne preneha ( tudi 2 uri). Ko smo prišli domov je bilo vse OK. In tako sva žačela opazovati vzorce ponavljanja takšnega joka in ugotovila da se le – to dogaja ob vsaki spremembi okolja ali obiskih ( tudi stari starši…) sedaj smo 3 tedne brez obiskov in je otrok dobrovoljen, se odziva, smeji… Včeraj spet obisk in histeričen jok po 15 minutah. Danes ponovno….Resnično sva obupana saj je težko gledati tako trpečega otroka ampak si ne upava nikogar več povabiti na obisk , kaj šele iti h komu. Zaenkrat sva mu vredu samo jaz in partner.
Ali gre samo za takšno obdobje ali je z najinim otrokom vse vredu.
Hvala lepa za odgovor
obupana starša
Otrok prepozna domače in tuje osebe (in stari starši, ki jih vidi nekajkrat letno za zanj pač tuji, čerpav so potem stari starši užaljeno:=((
Podoben nasvet kot zgoraj: kljub obisku posvetite večino pozornosti otroku, obiski pa naj ne silijo v otroka in naj se mu ne približujejo ter dotikajo. Lahko je samo prehodno in se bo navadil, lahko bo pač bolj sramežljiv pri stikih z drugimi, boste videli, kako bo, ko bo večji.
Pozdravljeni,
imam štiri in pol mesečnega sinka, ki se je rodil nekoliko prezgodaj (34 teden). Do sedaj ni veliko jokal, približno 14 dni nazaj pa je prvič padel v neutolažljiv jok, ki mu ne najdem vzroka.Trajal je približno eno uro, zaleglo pa ni niti nošenje, duda, steklenička, popevanje…umiril se je šele, ko je od utrujenosti zaspal. Od takrat dalje je postal veliko bolj jokav. Tekom dneva ga še uspem potolažiti, popoldan in proti večeru pa ga popade tako hud jok, da nič več ne zaleže. Situacijo poslabšajo obiski, glasno govorenje, sprememba prostora (v preteklih mesecih ga to ni motilo). Zelo hudo je bilo tudi na fizioterapiji, čeprav sva bila tam v dopoldanskem času. Ker postane tako razburjen, tudi noče jesti in zavrača stekleničko.
Zanima me, ali je to le neke vrste faza v razvoju. Da se zaradi različnih dražljajev počuti nelagodno, da je jezen ali da ga je strah, ter da se potem tako zelo razburi, da se ga ne da pomiriti. Se mogoče tako odziva na tujce, pa čeprav se jim je minuto nazaj še smehljal. Je možno, da tudi očeta dojema kot tujca, ker ga cele dneve ne vidi, saj pogosto že spi, ko se vrne domov.
Je smiselno, da se obiskom za nekaj časa izognemo ali ga s tem še prikrajšam za socializacijo, saj večino časa čez dan preživljava sama.
Najlepša hvala za odgovor in lep pozdrav.
Lahko gre za razvojno obdobje, predvsem pa preveč dražljajev, tako vidnih kot slušnih in taktilnih. Dojenčki potrebujejo svoj mir in na preveč vsega se odzovejo z jokom, sitnobo, poruši se jim ritem hranjenja, spanja. Svetujemo čim bolj umirjeno dogajanje, tudi obiski naj bodo malce bolj prizanesljivi tako po frekvenci obiskov kot po glasnosti in dolžni obiska. Vsekakor pa ne izolacija.
Pozdravljena Man-ca
joj kako sem vesela ko vidim, da se to tudi drugim dogaja, pa ne da bi ti privoščila ampak da vidim da je s tem vse ok. Popolnoma enaka zgodba se je pisala nam vse do mesecev, potem pa kot da bi čovek presekal je minilo. je sicer še danes bolj zadržane sorte ampak se nasmeji tujcem in ga več ne moti hrup. Jaz sem opazila da je bilo resnično preveč dražljajev za njega zato smo omejili obiske na minimum in jih v naprej opozorili, da ni bilo preglasnega pogovarjanja in predvsem da niso silili v otroka, ker se je s tem vse samo še poslabšalo. Nismo se sicer izolirali nismo pa hodili na razna velika družinska srečanja, ker na koncu nisvo od tega imeli nič.
seveda sem se v okolici soočala s premnogo kritikami, da češ se bo že navadil:(( pa sem poslušala materinski nagon, ne ne bo se navadil samo prerasti more počasi to obdobje in smo sli po korakih.
danes sem vesela, ker sem sigurno zmanjšala število jokov, ki so bili brez potrebe. pač so hodili k nam samo ožji družinski člani, obiski so bili vedno kratki in ne preveč glasni ter ne vsi naenkrat.
upam, da vam to obdobje hitro mine.
lep pozdrav