Jezna na vse, ki so načrtno splavile
Ne strnjam se s predlogom jemanja tablet. Te samo otopijo naša čustva in žalovanje prestavijo in takrat nas še močneje sesuje. To je mnenje tudi dobre psihologinje. Tablete so potrebne, če smo tako daleč, da razmišljamo o samomoru, ne zmoremo normalno funkcionirati v vsakdanu. Vse to vsekakor zmore ranjena.
Zakaj ne bi sprejela, da je zate pač namerni splav nesprejemljiv? Da ga ne odobravaš. To je tvoje mnenje, tvoja pravica, tvoj razlog… Drugi ravnajo po svoje.
In če je okolica pozabila in se ne želi pogovarjat o vaši izgubi, pa ti začni s temo (če zmoreš). Midva kar rečeva, da pač to niso problemi kot problemi z avtomobilom ipd. In velikokrat me ima, da bi kar naravnost rekla: ja, umrli so mi trije otroci. A žal še ne zmorem.
Danes je umrla teta od moža in vsi se bodo pogovarjali o njej, njenem življenju. Meni bo posebej hudo, ker sem še vsa v žalosti in solzah. A mnogo huje je, ko ti umre otrok. Ta dobra ženska je tudi izgubila otroka med nosečnostjo in kasneje ostala brez otrok. Naj ji bo lepo.
Saj ne gre za misel o tem, da je pač jezna na tiste, ki so splavile. Naj bo, greza to, da pravi, da ne more normalno funkcionirati v okolju, pogosto joka ipd.:
“: razumsko se povsem strinjam z vsem napisanim, a čustva preplavijo razum in jih je težko kontrolirati, so kot nekakšne vsiljive misli, ki jih razum ne zmore premagati.”
Tako da nikakor ne moreš vedeti, ali je tako daleč, da bi potrebovala strokovno pomoč ali ni. Sploh ni res, da tablete nikoli in nikdar ne pridejo v poštev, kdaj pomagajo da se znebiš vsiljivih misli in da se posvetiš vsakodnevnim opravilom in sploh ni nujno, da te kasneje doleti še močneje – saj čas gre naprej in tebe niso zamrznili ali ustavili tvoje življenje, tablete ne delujejo tako. Da ne bi mislila, da sem kakšna pobudnica jemanja tablet vsevprek, sama skoraj še aspirina ne vzamem, če me boli glava, ampak če bi bila v brezizhodni situaciji, če bi me zadeve grozno mučile in mi onemogočale normalno funkcioniranje v okolju, bi gotovo šla do psihiatra. Saj mogoče tablete sploh ne bi bile potrebne. In imam občutek, da pri ranjeni ne gre za “normalna” obdobja žalovanja po izgubi otroka, predvidevam, da je že dolgo od njene izgube, pa kljub temu ne zmore urediti misli in funkcionirati v družbi. Ne pravim, da bi morala pozabiti, daleč od tega, nihče ne pozabi, ampak urediti svoja čustva in misli tako, da je ne bo vsaka malenkost kar naprej metala iz tira, je pa nujno potrebno. Moje mnenje.
Očitno ji pogovor v vsem tem času ni veliko pomagal. Mogoče je vseeno čas, da poskusi tudi kaj drugega.
Frida1, nikoli ne veš, kako daleč je lahko nekdo in kako malo mu lahko manjka do usodnega koraka. Obisk psihiatra pri teh primerih, ko je zelo hudo, ni nikoli odveč. Lahko pomaga, saj to dandanes ni noben bavbav, ali vsaj ne bi smel biti. Jaz sem samo predlagala, odločitev pa je seveda povsem njena.
Ne, ne Zala. Funkcioniram povsem ok. Te moje misli o nesprejemljivosti splava poznava le jaz in moj mož, ki je res krasen. Drugače sem povsem običajna ženska-se smejim, sem prijazna, prijetna, klepetava oseba, le ko izvem za splav me to podre(tega ne pokažem!)….predstavljam si pač tistega otroka, ki mu srček še bije, po nekaj minutah pa je vsega konec. In drugače sem povsem normalna mamica-se veliko igram, berem, rišem. In ne jokam pogosto-še sploh ne pred otrokom! in nikakor ne razmišljam o usodnem koraku….kot si napisala. Kje pa! Rada živim, zato mi je življ.tako sveto. In Frida ima spet prav-zame je splav nesprejemljiv, a svetu okoli mene je povsem kul…
Ranjena v srcu,
nikar ne bodi jezna na take, ki so naredile splav, ker jim je to dejanje – vsaj nekaterim – večkrat pred očmi. Kako vem? Ker sem ena izmed njih! Preživela sem dve težki nosečnosti s krvavitvami, pri prvi nosečnosti sem celo izgubila službo, ker šef ni bi navdušen nad nosečo delavko. V letu 2004 smo preživljali pasje leto – mož je ostal brez službe, jaz sem po treh letih končno dobila službo, med drugim naj povem še to, da je bil mož zaradi izgube dela tako apatičen, oz. če se malo grše izrazim, postal čisto pasji – nesramen, len, zadirčen,… In v enem takih trenutkov (zame) neprostovoljnega sexa se je spočelo novo življenje. Ko sem to ugotovila, sem si sama pri sebi obljubila, da če bo šlo vse v redu, bom še nekako potrpela, če pa se bodo začele krvavitve, bom premislila o drugi možnosti, ker enostavno nisem imela več poguma se v to podajat, zlasti v takih razmerah, kot so vladale doma. Žal se je zgodilo slednje in v juliju 2004 sem se odločila za dejanje, ki je spremenilo moje življenje.
Časa ne morem obrnit nazaj, žal mi je, ne morem ti povedat kolikokrat, ampak vem, da mi je bila takrat to ‘rešitev’. In ko mi kdo reče, kdaj bom deklicam pridružila še bratca, se spomnim… In nimam ne korajže ne volje, da bi se spet podala v to, čeprav so zdaj razmere pri nas super – od zaposlitev do razumevanja – korajže pa nimam zato, ker se bojim, da bom bila za to moje dejanje kaznovana in bo posledice nosil otrok!
Zato, jarem in kazen smo si zadale same, ampak je treba včasih tudi razumet, zakaj smo se za to odločile.
Zala, hvala za tvoje pisanje, a samo še to -napisala si da predvidevaš da je od moje izgube že dolgo. Ali obstaja normativ kaj je še časovno sprejemljivo in kaj ne….Svoj spontani splav sem v glavi in srcu razčistila, naslednji malček ni nadomestek prejšnjega, a ko sem napisala prvi post sem pa ravno izvedela za še en umetni splav in sem misli pač dala sem gor.
Res hvala vsem za vaša mnenja, so mi pomagala!
Ranjena v srcu, še tole.
Če obstaja normativ ? Normativa ni. Se pa žalovanje leto dni do dve leti smatra še pod “normalno” žalovanje.
Pa zopet je odvisno kdaj si pustiš žalovati itd…
Nekaj pa je čista rsenica : Za žalovanje ni nikoli prepozno.
Resnično si moraš vzeti čas, res je, da včasih ne moremo s partnerjem deliti naših misli, naših strahov, ker vsak je drugačen.
Če želiš se obrni na društvo Solzice,
objem in veliko moči,
Frida, ponovno se ti zahvaljujem, ker resnično veš kaj meni pomaga-pogovor. Zdajle ko berem svoje misli za nekaj dni nazaj opažam, da sem po tem nekajdnevnem pogovoru veliko boljša, predvsem pa to, da o vsem skupaj manj razmišljam. Vem, da bodo še prišli takšni dnevi in zdaj vem kam se takrat obrniti po pomoč. Res si krasna oseba.
Prvega otroka res ne bom nikoli pozabila, vem da bodo še tekle solzice-in zaradi tega menda ja ne rabim tablet ker nočem biti vsa otopeal, a v sebi sem predelala šok. In otroka ki imam, ravno zato cenim toliko bolj kot morda bi brez te grozne izkušnje in ravno zato ker vem kaj pomeni izgubiti otroka, mi je postal umeten splav nesprejemljiv.
Frida HVALA! in vse dobro tudi tebi.
Katja
Draga Petra, očitno obe bediva:-))
Hvala iz srca za Tvoje besede, oporo. Tudi iz drugih postov razbiram, da resnično znaš začutiti stisko sočloveka. Si krasna oseba in hvala, ker si se odzvala na moje pisanje. Še to me zanima-žalovanje in nepozaba na izgubo-kje je meja, kje razlika? So solze znak izključno žalovanja? Hvala za odgovore.
So Solzice samo v Ljubljani?
ranjena v srcu,
čutim, da se v tebi nekaj dogaja. Porajajo se ti vprašanja, zavestno se ukvarjaš z mislimi, ki so mogoče bile skrite v tebi. Vesela sem zate.
Glej, društvo Solzice je registrirano v KK vendar deluje po vsej SLoveniji. Amapk res po vsej. Na nekaterih koncih smo že bolj prisotni drugje manj. Včasih nas pokličejo že v porodnišnico, včasih kasneje itd…
Draga mamica, oglasi se, lahko tudi na mail Solzic in lahko podebatirave še o marsičem, lahko pa se tudi srečave. Vse je možno – vse poti so odprte, le prisluhni sebi in naredi tisto kar si ti želiš.
objem in veliko moči in poguma.
POZDRAVLJENA RANJENA V SRCU
Prav dobro te razumem in mislim,da ima Petra prav,da je tvoja velika bolečna priklicala to jezo.Človek v svoji globoki žalosti,ki je tako velika pač različno reagira,zato bi bilo dobro,da se obrneš na Solzice.
Jaz osebno ne obsojam nobene,saj vsaka odloča zase,nikakor pa sama tega ne bi naredila.Vem pa za nekatere,ki so to storile in so imele kaneje kr nekaj težav z svojo psiho.Ljudje smo različni in imamo tudi različna razmišljanja.Veliko njihovih zgodb,zakaj so to storile,mi ne poznamo in zato teško sodimo o tem.Jaz si želim,da bi blo takih zgodb čim manj,in da takih angelčkov sploh ne bi bilo.Ne jaz, ne ti ,ne naša jeza, pa tega ne bo ustavila,zato svojo energijo obračam drugam,če prav mi je hudo za takšne angelčke.
Želim ti,da v tvoj srček posije topel sonek,da te zajame toplina vseh nas,ki smo s tabo vedno z mislimi.
LEP POZRAV IN VELIKO SONČKA V TVOJE SRCE
Čeprav se po 31. 7. ni več oglasila nobena na to temo, me nekaj sili, da še jaz napišem kakšno besedo ranjeni v srcu. Sploh prvič pišem, forum pa večkrat pregledam. Za nekatere vem, da jih poznam iz foruma neplodnosti, kjer sem bolj aktivna.
Pred približno 15. in pol leti sem zanosila dvojajčne dvojčke, en plod je propadel med nosečnostjo, drugi pa je moj zdaj skoraj 15-letni sin. Malokdo ve, zakaj nosi dve imeni, čeprav nismo kakšni aristokrati in bi bilo to potrebno zaradi tradicije. Pravkar pa je minilo 2 leti, odkar sva z možem po petih letih prizadevanj za nosečnost izgubila najino pikico zaradi izvenmaternične nosečnosti. Veš, ranjena v srcu, bolečina ob splavu je huda in premalo časa je namenjenega žalovanju (mislim predvsem na bolniški dopust), saj so bili to za nas pač nerojeni otroci, z vsem organi, videl si jim biti srček na zaslonu. Ampak kako huda je šele bolečina ob izgubi že rojenega otroka? Če zmorejo to bolečino premagati in živeti z izgubo starši takih otrok, bomo zmogle tudi me. Jaz ne prižigam svečke.
Vse lepo ti želim.