Jezna na vse, ki so načrtno splavile
Ne vem kako naj opišem svoj problem……tu berem, da vas boli pogled na nosečnico, na malega otročka.
Mene pa grozno zaboli ko izvem, da je katera naredila umetni splav.
Že če samo na sosednjem forumu preberem o debatah o splavu (pa še nič takšnega se jim ne zdi in z lahkoto priporočajo), se vsa tresem, ne morem spati, misli se mi vrtijo v krogu…..
Naj povem, da sem imela spontani splav(prvi otrok, totalen šok), po spontanem splavu imam otroka, funkcioniram povsem normalno, a enostavno mi že sama beseda umetni splav naredi neko noro reakcijo v telesu, ko razuma ne zmorem več kontrolirati, ko me preplavijo negativna čustva. Navzven nikakor ne pokažem jeze, a znotraj mi vre. Na mojo izgubljeno pikico pa se nihče ne spomni več….
Kako naj se rešim tega, da ne bom vsakič povsem psihično izčrpana, ko izvem, da je kakšna ženska naredila umeten splav. A se res samo meni zdi to grozno početje in v bistvu ni nič takega?
A se res samo meni zdi to najzahrbtnejši umor, ko mati zaradi lastne komoditete ubije otroka (tu nikakor ne mislim na razne zdravstvene probeme, ampak ko ima Ž doma vse pošlihtano, v redu moža, dovolj financ,….pa otroka splavi zaradi že pridobljenega udobja).
Hvala za vaša mnenja.
Ma jaz pa ne razmišljam tako. Sama sem tudi izgubila otroka v nosečnosti in se trudim zanositi nekje osem let. Logično se za splav ne bi nikoli odločila.
Nekako v sebi obsojam splav kot obliko kontracepcije, torej ženske, ki se zanj odločijo ker jim je odveč uporabit kondom ali kakršnokoli obliko kontracepcije.
Se pa v življenju lahko tudi zalomi in ženska vidi edino rešitev v splavu. Mislim, da so to zelo težke odločitve pa čeprav skušajo to na ven poenostaviti. Imam sestro, ki se je odločila za splav, jokali sva skupaj, jaz bi najraje to nekako preselila v moj trebuh, pa se ne da. Pa vendar sem jo razumela in stala ob strani. Rojstvo tega otroka bi bila napaka in včasih sama ljubezen ni dovolj za preživetje.
Z leti sem se naučila, da za mojo bolečino niso krivi drugi in da zato ker jaz ne morem imeti otrok jih drugim ni treba imeti 10. Zato skušam razumeti in sprejeti tudi odločitve, ki jih ne razumem in jih jaz ne bi nikoli sprejela.
Ranjena v srcu,
tudi moje mišljenje se malce razlikuje od tvojega.
Tudi jaz sem bila v vlogi “tolažbe”, ko je meni draga oseba se odločila za splav. Takrat sem bila noseča in sem jo spremljala na poseg in potem bila z njo.
Seveda mi je bilo hudo, seveda ne jemljem umetni splav kot nekaj vsakdanjega – normalnega. Dopuščam pa možnost, da je včasih že bolje tako. Vsekakor pa naj ne bi bil rutina ali rešitev za nezaščiten seks ali kot oblika kontracepcije – tako kot je napisala Kitty
Veš draga, ne vem koliko časa je od tvoje izgube vendar čisto mogoče je, da boš čez čas manj prizadeta ob novicah, da je katera šla delat splav.
Mene osebno je po smrti hčerke zelo motilo VSE kar je bilo povezano z nosečnostjo, porodom, novorojenčkom, tudi splav itd…. potem pa sem žalovala in potrebovala sem čas, da sem sprejela bolečino, da sem sprejela dejstvo, da naše deklice ni več z nami. In je šlo. Do takrat pa sem tudi jaz vse obsojala in razmišljala sem podobno kot ti. Veš, tvoja stiska mi je blizu.
Ne vem, če bi te malo bolj poznala potem bi ti še kaj napisala.
Ranjena v srcu, želim, da najdeš mir v srčku.
Ranjena, tako kot je napisala Kitty, za tvojo bolečino niso krivi tisti, ki so naredili splav. Tvoja bolečina izhaja iz tebe in potruditi se moraš najti njene korenine. Bodi prepričana, da tvoja bolečina ne bi bila nič manjša tudi če bi se od sedaj naprej vsi ljudje na tem svetu odločili, da ne bodo več delali umetnega splava. Potem bi se tvoja bolečina preusmerila v kaj drugega (lačne otroke, ki umirajo v Afriki, grozne krivice, ki se dogajajo že kje….), nima pa s tem nobene realne zveze. Vzrok je v tebi.
kot je napisala Petra – tudi to je del žalovanja, tako kot nekatere ne prenesemo pogleda na dojenčke, tako tebe iztiri umetni splav.
Razumem te. Če ob tem doživljaš hude stiske ne bi bilo narobe, da bi poiskala poslušalca. Poskusi pri Solzicah. Da, verjetno je vzrok v tebi vendar ne KRIVI se za to samo. To je reakcija na izgubo otroka.
Hvala vsem za te besede. Razumsko se povsem strinjam z vami, če izklopim čustva tudi sama gledam na splav tako kot ste napisale.
A izklopiti čustva ob taki novici je tako težko. Znam se kontrolirati in ne pokazati kaj čutim, znam biti tiho in ne obsojam. A v mojih mislih se naplete toliko težkega, da me to povsem sesuje.
Vem, da je splav včasih (edina?) rešitev, vem da je bolje, da se otrok ne rodi neljubečim staršem, ki bi ga zanemarjali, maltretirali, zlorabljali….ali da bi se rodil staršem, ki so sami na robu preživetja ipd. (kaj pa posvojitve?)
Še toliko bolj mi je hudo, ker mi je sorodnica ob mojem splavu rekla, da je tudi ona imela splav. Ampak, ona ga je zavestno naredila, jaz pa ne! A ljudje res ne vidijo razlike????
Ona ga je naredila zato, ker se ji ni dalo ponovno čez vse kar prinašajo dojenčki: plenice, nočno vstajanje, učenje vsega možnega, … Ker ima dva zdrava otroka-že večja, oba z možem sta zdrava, finančno in stanovanjsko preskrbljena, službe ok – kje je problem imeti še enega? A je res lastna komoditeta boljša od novega življenja? Seveda sem ostala tiho, a jemanje vse tako na lahko mi gre na bruhanje.
Kako lahko mojo usodo primerja s svojo odločitvijo??? Je to brezčutnost, privoščljivost, nerazsodnost???
Res upam, da bo čas prinesel manjšo bolečino. Mož mi stoji ob strani in pravi da on tudi nikoli meni ne bi svetoval splava, a da se za druge ne sekira. Jaz se tudi ne sekiram za druge ženske, meni je samo hudo za tiste male pikice. A imajo tudi te ženske splavljene otroke za angelčke tako kot me? A se še kdaj spomnijo nanje? Jim prižgejo svečko?
No pa spet jokam….
Draga ranjena v srcu, zdaj si napisala srž “problema”! Res nas ne morejo dajati v isti koš s tistimi, ki se načrtno odločajo za splav. Morda bi se lahko istovetila s katero žensko, ki je zares na robu preživetja oz. v kakšnih drugih res velikih težavah in bi lahko z njo sočustvovala oz. skupaj jokala.
A teh primerov je zares kar malo.
To kar si ti doživela s sorodnico, sem jaz z znanko. Bilo je dva meseca po izgubi prvega fantka. Prišla je k meni, sem mislila, da me je prišla malo potolažiti. Potem je pa v istem mahu povedala, kako je ona tudi uboga, ker je zanosila in ni vedela, če bi obdržala otroka ali ne. Šla ga je odpravit. Otrok doma, stanovanje, dober partner, služba…ampak ji v tistem mometu ni bilo.
Sem mislila, da prav ne slišim?! Kaj naj jaz njo tolažim, ker pač ni v pravem trenutku zanosila? Kako sem bila prizadeta!
No, ona je čez pol leta spet zanosila, donosila in se z otrokom vesela sprehaja. Jaz takih žensk ne razumem in sem se odločila, da taka ženska pač ne more biti moja prijateljica. Jaz tako ne vrednotim otrok.
In starševstvo ni pravično razdeljeno. Velikokrat imajo ravno tisti največ otrok, ki jih raje sploh ne bi smeli imeti. Tako žal pač je.
Vsekakor res nismo v enaki situaciji.
Ma, ljudje vse mečejo v isti koš: tiste, ki ne morejo zanositi, tiste, ki otroka splavijo, tiste, ki jim otrok ob porodu umre… To so za njih problemi kot ima pač nekdo probleme v službi, z možem…
Me pa vemo, da je to žalovanje in kako prekleto boli, ko ti otrok umre.
Naj nikar ne pričakujejo od nas tolažbe ob namernem splavu.
Tudi jaz jokam in jokam… saj bo bolje…. Mislim nate.
Po moje pa vam ni žal “tistih malih pikic, ki so jih splavili grozni ljudje”, ker potem bi bolj kot za zarodki drugih ljudi žalovali zaradi trpinčenih otrok, otrok, ki v Afriki umirajo od lakote in bi vas grozota te realnosti veliko bolj pretresla kot uničenje neke možnosti za življenje. Pravzaprav gre za ljubosumje do žensk, ki imajo lahko otroke in se celo odločajo, da jih bodo odpravile, medtem ko se vi na vse kriplje trudite, da bi zanosile. In take ženske dobesedno sovražite. Ker življenje ni fer.
Mogoče sem podala oster odgovor, za to se opravičujem, ampak vaše solze res nimajo nobene zveze z nekim enomesečnim zarodkom neke ženske, ki je sploh ne poznate, pač pa z vami – in samo z vami in vašo jezo na vse, ki otroke lahko imajo.
Aja, sem neplodna, da ne bo pomote. In te zadeve sem dala skozi.
Kaja, verjemi, da mi je zelo zelo hudo za vse trpinčene otroke, da o njih premišljujem in da me vedno zaboli ko v časopisu preberem, da so njihovi zlorabljalci dobili le pogojno kazen. Tudi otrok v Afriki ne gledam kot nekaj kar se me ne tiče. In ni res da se trudim na vse kriplje zanositi, ker zanosila sem v prvo, le otrok-tako zaželjeni-mi je umrl oz.po mediinsko je bil itak samo splav, zakaj neki sploh jokam za kupčkom celic:(( Zame ne!
In Frida ima prav – naj nas ne mečejo v isti koš!!!!!
In ni res da sovražim tiste ženske – ni res, kajti sovraštvo je močno čustvo, je pa res da občutim jezo in krivico.
Frida, kako mi je hudo, da si tudi ti morala poslušati kako uboga je znanka, ker je zanosila in se revca morala odločiti za splav, ker ni bil pravi TRENUTEK. A čez pol leta je pa bil??? Le kako naredijo izbor katerega otroka bodo obdržale? Podobno kot eci-peci-pec…
Zakaj smo ženske, ki nam je splav nekaj hudega, označene za čistunke???
In prejmi tudi moje sožalje za tvoje izgube.
Pa hvala ker me razumeš.
Glej, ti si pač mnenja, da je nesprejemljivo narediti umetni splav in se sprašuješ, ali taki starši sploh prižgejo svečko za otroka in se ga spominjajo. Vse to je produkcija tvojih travm, tvoje bolečine zaradi izgube otroka. Ti pač žaluješ na tak način, da za otroka prižgeš svečko, da mu rečeš, da je angelček, se spomneš njegovega rojstnega dne ipd. Objektivno gledano to otroku, ki je mrtev čisto nič ne pomeni, pomeni pa veliko nam, ki žalujemo za njim (ja, tudi jaz sem imela spontan splav, po tem pa sem ostala neplodna). To je naš način žalovanja in nam olajša spopadanje z bolečino. Ne moremo in ne smemo pa zameriti tistim, ki se svojega tako ali drugače splavljenega otroka ne spominjajo (ali nočejo spominjati), mu ne prižigajo svečk in ga ne imenujejo angelčka. Oni pač ne žalujejo ali nočejo žalovati in to je NJIHOVA PRAVICA TAKO KOT JE NAŠA, DA LAHKO IN ŽELIMO ŽALOVATI.
Nam se mogoče oni zdijo neusmiljeni in neobčutljivi, mi se pa njim zdimo patetični in preveč čustveni. Ne moremo reči, da imajo prav oni ali da imamo prav mi. To sta pač dva svetova in čimprej se s tem sprijazniš in manj ko boš patetično objokovala vsak splav, za katerega boš slišala, prej se boš sprijaznila sama s seboj in s svetom, ki te obkroža.
Se popolnoma strinjam s tem, naša ranljivost je naša stvar in to, da je sosedova Ančka nalašč splavila, nima z mojim jokom zaradi tega nobene zveze. Je pač splavila, kako ona občuti to izgubo, je njena zadeva. Če je nosečnost čutila kot breme, bo najbrž hitro prebolela. In zakaj bi ji zavidali, če zna preboleti? Zate je zločinka, ampak tebe ne briga njen otrok, ki bi lahko živel, pač pa tvoj, ki ga ni več. Razumeš razliko? Če ti je težko gledati druge otroke in če bi najraje, da jih ne bi bilo (vsaj ne okoli tebe), te točno tisti zarodek tvoje sosede sploh ne gane, gane te misel na to, da bi ona lahko imela otroka, pa ga noče, tvoj, ki bi ga rada imela, je pa umrl.
Poglej malo globje vase in odkrila boš, da na svetu pač ni pravice, ampak zaradi tega ti še ni potrebno obupavati in se ob vsaki nepravici razjokati.
Mene tuji namerni splavi čisto nič ne ganejo, vsak ima svoje življenje, ki ga živi najbolje kot lahko. Ženska, ki je imela umetni splav, pač ni imela mojih izkušenj in je zato drugačna. Morda bi bila tudi jaz, če bi bila na njenem mestu, tega nikoli ne bom mogla vedeti. Razumeti in znati odpuščati, čeprav nismo v isti situaciji, je prava modrost.
Ranjena, ko sem še enkrat prebrala tvoj prvi post, se mi je posvetilo, da ti najbrž nisi odžalovala prvega otročka. Morda te zaradi tega tako muči vsak umetni splav. Razmisli, še vedno imaš čas.
Morda ti pomaga tudi to razmišljanje: par, ki ima lahko otroke, jih ima lahko zelo veliko, tudi petnajst… Vsako oplojeno jajčece, zarodek je življenje. A vsako novo življenje iz različnih razlogovov morda ne dočaka odrasle dobe, velikokrat niti ne rojstva… Poglej rožice in semena, živalski svet! Svet bi izumrl, če se ne bi združevali in vedno je možnost novega življenja.
Se pa strinjam, da bi bil zame kot mamo umetni splav (že pred mojimi tragedijami) nesprejemljiv. Preveč bi mi bilo hudo. Sem pač bolj rahločutna.
Nekateri imajo tršo kožo in jim je z njo velikokrat še lažje v živlnjenju.
Upam, da sem ti s svojimi zmedenimi mislimi kaj pomagala.
Zala, napačna predpostavka – mene ne moti gledanje drugih otrok, prav nasprotno, obožujem jih! In tudi sestrični, ki je bila noseča skoraj hkrati z mano nisem zavidala, resnično sem ji privoščila in tudi njenega otroka sem takoj po rojstvu obiskala, ga pestovala, se mu nasmehnila in povsem normalno sprejela. Meni pomaga pogled, objem, pestovanje dojenčka. A kot sem že napisala – imam otroka, torej mi ni tuj smeh, jok lastnega otroka!
In res pred svojim splavom se je tudi meni zdel splav kot splav – nič posebnega. A zdaj – zakaj je tako težko verjeti – me gane splav, predstavljam si kakšen bi bil ta otrok……
Ponovno naj napišem: razumsko se povsem strinjam z vsem napisanim, a čustva preplavijo razum in jih je težko kontrolirati, so kot nekakšne vsiljive misli, ki jih razum ne zmore premagati. Morda bo sčasom bolje.
Frida, očitno nikoli ne bom odžalovala izgube…..obstaja kakšen recept za to? Po zdravilih nočem poseči!Mož me razume, a moški vse skupaj doživljajo tako drugače. Seveda mu je bilo hudo, prenaša vsako mojo solzo, poslušaa me,me objame,…Z nobenim drugim sorodnikom ni mogoče govoriti o tem, vsi so pozabili….
V tem primeru bi jaz vseeno posegla po tabletah. Sploh ni res, da se v vsakem primeru nanje navadiš, lahko pa zelo omilijo določeno situacijo, ki se lahko spremeni v bolezensko stanje. Govoriš o vsiljivh mislih, o tem, da razumsko pač vse veš, ampak so čustva močnejša in te povsem preplavijo. Če je minilo že kar nekaj časa od smrti tvojega otroka, pa je bolečina samo še večja, pojdi na razgovor k psihologu ali psihiatru, vzemi tu in tam kakšno tableto. Saj če bo slabše, lahko vedno prenehaš, lahko pa je v veliko pomoč. Imaš otroka in dolžna si mu omogočiti veselo mamico, ne pa pobito in jokajočo (orok čuti tudi če misliš, da mu tega ne kažeš). Nehaj se že obremenjevati s tujimi splavi (pred izgubo otroka te niso prizadeli, praviš) in prekini to pretakanje solz – če ne drugače pa s kemičnimi pripomočki, ki še zdaleč niso tak bavbav.
Sorodnica je izgubila šestmesečnega fantka (dedna napaka na požiralniku, tri operacije, smrt) in tudi ni hotela nobenih zdravil. Pa je dobila migrenske napade, s katerimi se bojuje še dandanes – 16 let po tem. Pravi, da je naredila napako, da ni posegla po tabletah. Psiha je čudna zadeva, vse gorje, ki je nakopičeno v tebi ne boš mogla rešiti samo s pogovori na tem forumu, hkrati pa ti zavestna razlaga čisto nič ne pomaga. Duševna bolezen se lahko hitro razvije, ne da bi se bolnik sploh zavedal. Vso srečo ti želim.
Ko sem rodila prvega otroka, je bila sreča popolna. Pri šestih tednih sva ga zadnji hip pripeljala v bolnišnico. Rekli so, da bo prizadet, vendar se je dobro izteklo. Še zdaj ne veva, kaj mu je pravzaprav bilo, ampak tega strahu ne privoščim nikomur. Potem sem zanosila drugič. Mož je še študiral, sama sem bila zaposlena za določen čas. Nadrejeni mi je že prej dal jasno vedeti, da bo služba ob še enem otroku vprašljiva. Odločila sva se za splav. Še zdaj se spomnim staršnih muk v času odločitve. Peljala sem se z avtobusom proti bolnici in na vsaki postaji skoraj izstopila. Sedela sem pred operacijsko in jokala in še kar razmišljala, kaj naj naredim. Otročka se spomnim vsak dan, spomnim se na dan, ko naj bi imel rojstni dan. Čez dve leti sem načrtno zanosila in imela spontani splalv oz. odmrtje ploda. Čez pol leta sem spet zanosila, bila sem presrečna, veselila sem se novega otročka… nakar so ugotovili hudo okvaro na možganih in otročiček je bil takoj po rojstvu 4x operiran. Vse to so hude življenjske preizkušnje. Še zdaj obžalujem svoj splav, ampak mislim, da ljudje za svoje napake moramo plačati tako ali drugače in da stvari enostavno niso nikoli črno bele in da je potrebno razumeti stisko soljudi, ki naredijo kako usodno napako.
Največ naredi čas pa naj se še tako obrabljeno sliši. Moraš pa žalovati in ne se zapirat vase. Pogovor in še enkrat pogovor je po moje najboljše zdravilo.
Jaz kot sem napisala ne razmišljam tako kot ti. Pa to ne pomeni, da te ne razumem.
Joči in pusti bolečini, da naredi svoje. Boš videla, da bo sčasoma res lažje.