Pozdravljeni!

Danes je en teden odkar sem prenehala kadit in zelo zelo me moti, da mi kadilska družba ne stoji ob strani, ampak so prepričani, da bom prej ko slej ponovno začela kadit, to mi tudi povedo v obraz. Torej namesto, da bi bili ponosni name (ker sama seveda tudi sem), mi zbijajo moralo. Sicer po eni strani je to zame dobro, saj mi je še v večje zadovoljstvo, da jim bom dokazala nasprotno. Po drugi strani pa ne morem verjet, da so to moji prijatelji! Saj prijatelj bi naj bil nekdo, ki ti stoji ob strani, ti pomaga itd…

Zato me zanima, ali je imel kdo podobno izkušnjo v svojih prvih nekadilskih dneh?

Lep pozdrav!

Dejstvo je da je strah največja nadloga na poti k uspehu. Verjemi da bi večina od tvojih prijateljev bila rada na tvojem mestu vendar jih je preveč strah poskusiti prenehati. To da ti pa ne stojijo ob strani je pa samo odraz strahu oz. “obramba mehanizma pred uspehom” Največ kar lahko narediš je točno to kar delaš. Dokaži si (prvo seveda sebi) in drugim da zmoreš in da si na pravi poti. Medtem pa lahko upaš da boš sprožila na kakšnem koncu še kakšnega kadilca ki bo našel dovolj poguma da preneha.

Energija izhaja iz tebe, torej vlagaj jo po pameti in v stvari v katere verjameš! “Za ostalo so pa na dvorišču smeti in podjetje ki skrbi za odvoz le teh.”

Popolnoma te razumem. Nikoli nisem spoznala kadilca, ki ne bi vsaj enkrat razmišljal o prenehanju. Opravičeno se jeziš, tudi sama se sprašujem zakaj je tako težko nekoga podpreti pri tako pomembni odločitvi, mu stati ob strani in ga spodbujati. Verjemi sedaj te sprašujejo zakaj to delaš, kasneje te bodo spraševali kako si to naredila. Ponosna bodi nase, zmagovalka si. Nekadilka si in prepričana sem, da bo tako tudi ostalo.

Isa