Tako sporočilo sem pred letom dni objavila na forumu Obporodno obdobje:

“Na vas se obračam, ker sama nisem več sposobna treznega razmišljanja, ne vem več kdo je kriv, kdo ni, kaj je prav in kaj je narobe in kaj naj naredim, da bo boljše.
Uglavnem, sem v petem mesecu nosečnosti, imam že enega dvo(in še malo) letnika. Skoraj od rojstva prvega otroka se z možem veliko kregava zaradi neumnosti, vsak prepir pa se nadaljuje tako da on kriči name, boksa v stene, pohištvo, po sebi, nori.
Prepir se ponavadi začne, ker sem jezna na njega (umazane nogavice po celem stanovanju, pozabi pol stvari, ko gre v trgovino itd – nepomembne neumnosti). Namesto, da bi se moja jeza po petih minutah ohladila se začne jeziti on name, da nimam biti pravice jezna. Zaradi kričanja (on name) sem že bruhala, taki prepiri me tako izčrpajo, da ne morem več hodit, se nenadzorovano tresem, jočem. Poskušala sem že vse ampak njegove jeze v tistem trenutku ne morem ustavit, če sem tiho, če poskušam mirno govoriti nazaj, …V tem času sem probala že 1000 in eno stvar in ne pomaga. Sama si pa ne znam pomagati, da me tiste malenkosti na začetku ne bi znervirale. Velikokrat sem tiho in nič ne rečem, ampak potem se nabere in odprem usta.
V zadnjem času je jezen tudi, če sem žalostna, kričal je name medtem ko sem bruhala v začetku druge nosečnosti. Je rekel, da se delam, da samo želim pozornost, naj se poberem s tal in se normalno pogovarjam z njim.
Veliko teh prepirov se dogaja tudi pred otrokom.
Zdaj, ko sem noseča vse skupaj še slabše prenašam, zelo me prizadane, ker me ne razume, ne razume, da sem čustvena, da sem kdaj jezna sama nase pa ne vem zakaj, da so moja čustva zelo razburkana.

Vem, da je tak odnos toksičen, ne samo za naju ampak predvsem za oba najina otroka ampak ga ne zmorem zapustiti. Zraven strahu, da bom ostala sama, noseča in še z enim otrokom, imam vedno slabo vest, da si itak zaslužim vse kar dobim, da ne bi smela biti jezna na začetku, da bi morala biti vedno tiho.

Ne vem več kaj naj si mislim in kako naj pomagam sebi in celi družini, da bo situacija boljša.”

Stanje se je v tem letu popravilo v smislu, da izbruhi niso več tako pogosti, ampak so na trenutke še vedno zelo intenzivni. Ne smem iti kamor želim, kričanje, kričanje name pred otroki, razbijanje z vrati (tudi od otroških sob medtem ko spijo). Pred nekaj dnevi sem pol ure tolažila dojenčka ker se je tresel v rokah od kričanja. Vendar me mož vedno prepriča, da se je zadnjič tako obnašal in seveda, da sem itak jaz kriva. Ampak kako bi lahko reče, da se je zadnjič tako obnašal, če sem bila pa jaz kriva?
Vem, da si zaslužim več. Vem da si zaslužim razumevanje in ljubezen in ne pa strahu in bolečine. Ampak hočem narediti kar je najboljše za otroka, kar bo dolgoročno najboljše za njiju. Kaj jima bo naredilo manj škode: ločeno življenje ali to da tvegam da mož ne bo nikoli spremenil obnašanja? Kako naj to vem? Kako naj se to odločim?

Naj povem, da sva hodila na partnersko terapijo ampak sva prekinila, ker je mož rekel, da je brezveze. Leto po tem je začel hoditi na terapijo sam, ki jo je tudi prekinil. Pravi, da zaraadi pomanjkanja časa in mislim, da je hodil samo zaradi mene, ker je bil to pogoj, da sem sploh ostala, ko so bile stvari najslabše.

Hvala za mnenje, nasvet ali samo misel.

lp

Spoštovana,

pravite, da ste v zvezi, kjer ne smete iti, kamor želite, kjer z otrokoma doživljate kričanje in loputanje, kjer niste sprejeti s svojimi čustvi in ste potem še vsega krivi. Kar doživljate, je nasilje, saj v vas povzroča strah in nedvomno tudi pri otrokoma. Za otroka mora biti zelo strašljivo, kadar pride do kričanja in loputanja. Otrok v prvem razvojnem obdobju pa potrebuje ravno občutek varnosti. Pravite, da sta s terapijo že poskusila, a je bilo partnerju brezveze.

Pri vas opažam pripravljenost in željo delati na sebi in na odnosu ter zmožnost samorefleksije, a zdi se, da vaš partner tega, v tem trenutku, ne zmore. Tako, da vaše vztrajanje v zvezi bi pomenilo vztrajanje v uničujočem oz. kot sami pravite v toksičnem odnosu in v vlogi žrtve. Povrh vsega pa sta temu izpostavljena še vaša dva majhna otroka. Sami čutite, da to za njiju ni v redu. Ločitev sama po sebi zagotovo ni tako škodljiva kot takšen odnos. Vem, da se ni enostavno odločiti za ta korak in tudi ni nujno, da takoj vložite za razvezo oz. za postopke. Pomembno je, da se odmaknete oz. da se partner, in da se z otrokoma počutite varno. Če bi šli narazen, obstaja minimalna možnost, da bo partner pripravljen začeti z resnejšim delom na sebi. A to mora trajati vsaj toliko, da uspešno zaključi en sklop terapije oz. svetovanja.

Želim vam, da z otrokoma čimprej zaživite v miru,
Jana Metelko, dipl.soc.del.