Pozdrav vsem skupaj!

Težko pišem, ker ne vem kje naj začnem. Upam, da sem na pravem naslovu. Iščem pomoč, ker vem, da kar čutim ni prav in ker me je strah lastnih misli in čustev.
Jezna sem nase in na vse okoli sebe. Vem, da s takšnim ravnanjem prizadenem ljudi, ki jih imam “rada” (partner, starši, prijatelji-če bi jih imela). Dejansko še samo kritiziram, nergam, skušam nekaj spremeniti, vendar neuspešno, kar me žene v še večjo žalost, ki se nato sprevrne v jezo. V odgovor dobivam, da sem egoist, da ne mislim na nikogar drugega razen nase. No, in ta pripomba me je pravzaprav privedla do pisanja.
Iz žalosti se je razvila jeza, ki je prerasla v sovraštvo in zdaj prehaja v obup, beg, ker sama sebe ne prepoznam več. Ta obup je želja po tem, da bi umrla, da ne bi bila breme sebi in drugim. Misel na samomor je vedno pogostejša. Nikjer in v ničemer ne vidim nič dobrega.
Največja ironija je bila v tem, da sem bila vedno pripravljena več storiti za druge kot zase. Vedno so bili drugi na prvem mestu. Potem sem spoznala, da me izkoriščajo (oz. drugi so mi prigovarjali, da bom vedno ničvredna, da me nihče ne bo cenil, da me bodo izkoriščali,…, če bom takšna). Ker sem dejansko bila žalostna in prepogosto razočarana, saj to kar sem dajala nikoli nisem dobila vrnjeno, vsaj v tej meri ne, ki sem jo verjetno pričakovala, sem začela čutiti vedno večjo jezo. To sovraštvo katero sem opisala na začetku. Rešitve žal ne najdem, saj ne vem več kaj je prav in kaj ne; zgodbice o tem, da moram najprej cenit sama sebe, da je potrebno najti pravo mero (torej nekaj vmesnega) se mi zdijo presplošne, kako naj vem kaj je prava mera? Ne najdem več motivacije, ne volje do življenja. Rada bi vse, ki sem jih prizadela, rešila muk, da me gledajo in poslušajo….

Živjo!

Čudežna spremeba je v tem, da začneš skrbeti zase, da poskrbiš, da si vsak dan čimvečkrat dobre volje, da delaš to, kar te veseli, da se odmakneš od družine in bližnjih, s katerimi si si zelo zakomplicirala odnose – poišči en hobi ali delo, da boš lahko sama in posveti se sebi. Kaj te veseli, kaj ti dobro dene – živi za sebe, drugim pa pusti živeti po njihovo.

Ker zdaj je stanje tako, da misliš, da ti najboljše veš, kako naj drugi ljudje živijo in jih stalno komandiraš in nergaš – to pa ni dobro ne zate, ne zanje.

Vplivaš lahko samo na svoje življenje – namesto da razmišljaš o samomoru, poskusi še kaj delati na sebi. Preberi knjigo “Umetnost egoizma” in “Ženske, ki preveč ljubijo”.

LP

Pozdravljeni!

Hvala, da ste podelili z nami svoje doživljanje. Mislim, da sedaj potrebujete predvsem podporo nekoga, ki vam bo prisluhnil, vas razumel in sprejel ter vam pomagal, da se “izvlečete” iz čustveno-miselnega labirinta, v katerega ste se ujeli.

Razumem vas, da ste jezni, žalostni, obupani, da čutite sovraštvo. Skušajte sprejeti svoje stanje, vendar ne dovolite, da vas čustva preveč bremenijo. V težkih trenutkih si lahko pomagate z dihanjem: ob vsakem izdihu si predstavljajte, kako čustvena napetost zapušča vaše telo, ob vsakem vdihu pa občutite, kako v vas vstopa notranji mir in kako se polnite s svetlobo. Tudi redno sproščanje bi vam dobro delo. Čim večkrat čez dan pa skušajte pozornost iz trebušnega predela prenesti v področje čela, kjer je sedež večje osrediščenosti in zbranosti. Skušajte čim bolj uporabljati “zdravo pamet”.

Jeza, ki jo omenjate, res lahko izhaja iz tega, da ste drugim dajali, oni pa vam niso vračali, kot ste pričakovali (morda se tega svojega pričakovanja takrat niti zavedali niste in vas je šele jeza spomnila nanj). Verjamem, da se boste postopoma naučili dajati, ne glede na to, kako se bodo drugi odzivali. Dajanje brez pričakovanja povračila nas lahko zares notranje osreči. Seveda pa ob tem ne pozabimo nase. Sprašujete, kako vedeti, kje je meja, ravnovesje med skrbjo zase in skrbjo za druge. To ravnovesje je pri vsakem človeku enkratno, kot je enkraten človek sam. Sami ga morate najti, pri tem pa so vam lahko v pomoč občutki. Se vam zdi, da se preveč razdajete in nimate nikoli časa zase? Ali vedno dajete prednost potrebam drugih pred svojimi potrebami? Pritrdilni odgovori na ta vprašanja že lahko govorijo o tem, da premalo poskrbite zase. Morda je sedaj res prava priložnost, da se naučite imeti rada sama sebe, takšno kot ste. Sprejemanje sebe vam bo pomagalo tudi, da boste preobrazili tiste svoje lastnosti in vedenjske vzorce, ki vam niso všeč.

Potrudite se in poglejte na stvari okoli sebe tudi z očmi optimista, tudi če boste še vedno ob dogodku najprej ponergali in pokritizirali. Ko bo vaš notranji nergač oz. kritik utihnil, pa si recite: “Sedaj bom v tej stvari našla še eno dobro stvar, nekaj pozitivnega!” Saj veste, da ima vse, kar se nam dogaja, svojo dobro in slabo stran, le da eno od obeh mnogokrat ne vidimo. Predlagam, da vsak večer, preden zaspite vzamete v roke svinčnik in papir, razmislite o dnevu, ki je za vami in najdete vsaj tri dobre stvari, ki so se vam tisti dan zgodile in za katere ste življenju hvaležni. Ne recite prehitro, da to ni možno, da se vam nič dobrega ne dogaja. Kar potrudite se in gotovo boste našli. S tem boste v sebi prebujali optimizem, vedrino in dobro voljo.

Glede samomora pa: verjamem, da obstaja globok smisel našega bivanja in življenja, ki ga moramo najti v sebi ter ga nato živeti iz sebe. Kadar smo v težavah in stiski, tako kot ste sedaj vi, je to lahko priložnost, da se poglobimo vase in skušamo ta smisel odkriti v sebi. Verjamem, da samomor v resnici ničesar ne reši. Pomislite tudi na vaše bližnje – koliko gorja bi jim s tem v resnici naredili. Če vam je blizu, lahko prosite svoj višji jaz ali svojo višjo modrost za pomoč, da vas napolni z mirom in vam pokaže, kako naprej. Ste človek, ki je vreden spoštovanja in resnične ljubezni, tako kot vsakdo izmed nas. Vaše življenje je velik dar in priložnost za učenje in rast, zato ga ne zavrzite nepremišljeno!

Glede na svoje dosedanje izkušnje pri delu z ljudmi, bi vam toplo svetoval, da se vpišete v program Šole čustvene inteligence. Vsakotedenska srečanja vam bodo pomagala, da boste našli svojo pot življenjskega smisla. Lahko boste spoznali ljudi s podobnimi ali drugačnimi problemi, skupina vam bo v oporo in pomoč. Prav tako se boste lahko individualno pogovorili z učiteljem.

Srečno in ne izgubite zaupanja vase in v življenje! Vse bo še dobro!

Še to, normalno je, ko se človek začne spreminjati in spet vzpostavljati kontrolo nad svojim življenjem (ti si jo do sedaj bolj prepuščala drugim), da se ostali ljudje začnejo tem spremembam upirati, saj jim je bilo prav, da si delala kot so želeli oni. Upirajo se pač z vsemi sredstvi, ki jih poznajo (se jezijo, te kritizirajo, skušajo vzbuditi občutek krivde, …). Ko se dejansko začneš jeziti, se počutiš krivo, so že dosegli kar so želeli, vso energijo usmeriš spet na njih, namesto na spremembno same sebe. Vse to pa ni nič osebnega, zato raje premisli, kaj boš naredila za svojo spremembo, ne pusti, da te njihovi poskusi odvrnejo od tvoje začrtane poti. Tudi to je del učenja. Kako sem odgovoren za svoje življenje, ne pa da pustim drugim, da mi ga krojijo.

hvala vsem za odgovor.
ori. da, občutki krivde so tisti, ki me vedno znova potegnejo nazaj na stari tir. in ravno ti občutki, se mi zdi, me držijo v začaranem krogu. groza me je, da bi koga razočarala.
g.trtnik, hvala za vzpodbudo. je nekoliko lažje. zdaj sem torej na stopnji, ko moram ugotoviti kaj bi rada zato, da bom v tem kar delam sploh lahko uživala. zdi se mi, da si še poklica nisem izbrala sama ampak zato, da bi ugodila starsem (čeprav nikoli nista od mene zahtevala določenega poklica, le razočarat ju nisem hotela). ne vem kdo ali kaj sem, niti to kaksne potrebe imam. in to je tudi del mojega obupa, občutka nemoči in izgube volje do življenja. ugotoviti moram torej, kaj rada delam….

lep pozdrav.

Vsi se tudi ne obremenjujejo s teboj, večina pozabi nate takoj, ko odneseš pete.Sama s seboj si v konfliktu. Najprej v vsem poskrbi zase, to je, naredi vse naloge za šolo, dodatne obveznosti in dejavnosti, ki so dobre zate, potem pa se ukvarjaj z drugimi, če boš imela čas. Ko te nekdo nekaj prosi, reci da boš z veseljem pomagala, če boš časovno uspela. Pokaži jim pot do rezultata, ne pa jim delati njihovih dolžnosti. Vedno bodi vesela, da si živa, zdrava, preskrbljena in da imaš svobodo, v kateri si lahko oblikuješ cilje.

Napiši si v zvezek, kaj želiš postati in kaj bi brez problema z veseljem delala.Ko si boš na to odgovorila, boš imela s svojim življenjem toliko dela, da na samomor še pomislila ne boš. Bodi vesela in vedra, ko pa začutiš, da ti nekdo črpa energijo in si njegova kanta, v katero bruha svojo nečimrnost in jezo, se na kratko poslovi, reci da moraš iti, ker imaš delo in pojdi svoji srečni prihodnosti na proti. Čuječe opazuj okrog sebe, saj je vse v gibanju in se dogaja. Srečno!

pika. zdaj mi je že popolnoma vseeno kaj si kdo misli. toliko sem ze na tleh, da se se mi razmisljat ne da vec. kaj zelim postati in kaj bi brez problema delala? NIC, NIC, NIC,…
vsi cilji, ki sem jih imela se mi zdijo nedosegljivi oz. bolj nerealni, saj ne vem ali sem si jih res želela jaz, zaradi sebe. kot drugo mislim, da tudi sposobna nisem toliko kot so to v meni zeleli vzpodbuditi starsi.
nimam prijateljev, druzbe, sodelavcev v sluzbi…nimam sebe. pocutim se prazno. iz dekleta, ki je bila sposobna delati brez spanca ure in ure, dan za dnem z nasmeskom na obrazu je nastala razvalina. ne vem kje naj iscem razlog za zivet! ali kaj naj napisem v zvezek, kot pravis ti. da, lahko bi zapisala, da si zelim umreti. no, je ze nekaj. a še za to ne dobim energije, da bi dejansko nekaj izvedla. gnusijo se mi vsi, ki hodijo naokrog brezbrizni, bogati, srecni……………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………………!

Poizkusi vsaj knjige brati npr.Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa vsepovsod 1.in.2. del, Ženske, ki tečejo z volkovi, Mojstrstvo ljubezni,Travme iz otroštva,Otrok in samozavest, Vaše srčne želje, Obljuba novega dne…
Za spremembo pozabi na vse in se osredotoči nase. Vsi imamo iste težave in se kopljemo ven iz njih kot vemo in znamo, pa na prvi pogled ne izgleda tako. Finančno tudi komaj vozimo, pa se vseeno smejimo.Na vsakem koraku imamo preizkušnje, ki nas klešejo, pa se trudimo neznancu nasmehnit. Ne bodi no tako črnogleda. Pojdi v knjižnico in si oglej te knjige, če ti bi katera odgovarjala. Potem se začni izobraževati in delati in kmalu se ti bo življenje zapolnilo. Pojdi k svetovalki na zavod za zaposlovanje in vprašaj kje se lahko brezplačno izobražuješ in kakšni so pogoji. Bogati imajo bogate predmete in bogato vzdrževanje le teh, zato si tega ne želi. Osnovno je čisto dovolj. V HEJ kompasovi poslovalnici vzemi katalog izletov jesenskih počitnic in se prijavi za izlet za 5 jurjev za 1 dan v Italijo in uživaj.
In za konec iz knjige ONA R.A.Johnson: Ko postanemo dovolj močni in modri, bodo skregani elementi v nas, ki so nam povzročili toliko gorja, postali komplementarni in ustvarili veliko umetniško delo-naše lastno življenje.

Škoda da se ne spomnim naslova ene dobre knjige ki govori o življenju po smrti. Pojdi v knjižnico in si poglej polico s takimi knjigami. Ni pa to Življenje po življenju, ki je ena prvih na to temo. Iz takšnih knjig lahko ugotoviš, da s smrtjo – samomorom ne rešiš ničesar, problemi gredo s teboj, takrat se jih boš morala zares lotiti, nobenega drugega izhoda ne bo več. Zato, ne delaj neumnosti, in naredi, kar moraš narediti. Vsak od nas ima svoje poslanstvo, svoje naloge, poišči jih, vsi jih iščemo. Srečno

Tri knjge, ki obravnavajo tovrstno vsebino, so tudi: V objemu svetlobe, Ali živimo le enkrat?, O smrti in življenju po njej.

Vsem, ki vas ta tematika zanima, toplo pripoorčam v branje!

Življenje , kakršnega koli imamo, delamo sami,
prvič s svojimi mislimi in nato dejanji,
vsak pa mora biti malo egoista, predvsem pa se moraš imeti RADA,
ti pa se NIMAŠ!!!
Daj poglej okrog sebe, koliko lepih stvari je okrog nas,
ampak videti moraš tudi mravljico , pa čebelo, pa….

Ne vem kakšne so druge knjige, ampak PREBERI knjigo
ŽIVLJENJE JE TVOJE!!!
s svojimi pozitivnimi mislimi boš tudi sama postala pozitivna!

Samo času daj čas.
Lepo se imej in srečno