zadnje dni čutim v sebi takšno neizmerno jezo! najraje bi vse razbila, se drla, kričala, pretepla tiste, na katere sem jezna…!!! pa ne gre, ker se to ne dela… in zato sem se po dobrih dveh mesecih popolne “abstinence” spet obrnila k hrani. če ne morem mučiti drugih, mučim sebe. pa tako zelo se mi je zdelo, da imam vse pod kontrolo. zdi se mi, da lahko vsa svoja čustva nekako kontroliram in se z njimi soočam na družbeno sprejemljive načine… le z jezo ne znam… doma me mama cel čas kontrolira in to je začela početi zdaj – na “stara leta”… prej sem vedno bila svobodna in sem imela možnost sama odločati o svojem življenju… zdaj pa se je vse obrnilo in počutim se tako prekleto utesnjeno! hoče vedeti vse o meni, kaj počnem, s kom se družim, kako preživljam svoje dneve… če ji ne povem, se dokoplje do mojih dnevnikov in tam vse izve… enostavno nimam več nobene zasebnosti! vsaka moja poteza je kritizirana, nikoli ne smem biti slabe volje, ker to po njenem pomeni, da se spet z mano nekaj dogaja, da sem v depresiji, da se drogiram… in tako mi na koncu ostane le še hrana in bruhanje. edina skrivnost, ki je res le moja! edina stvar, za katero ne ve. nikakor se ne moreva pogovoriti, obe hodiva k psihiatru, ona še na skupino za starše, obe hodiva k socialni delavki, ki bi nama naj poskušala pomagati izboljšati najin odnos. ampak jaz enostavno ne zdržim več! moje življenje se ne vrti le okrog odnosa z mamo in nje nasploh! kako za vraga ji naj to povem, da ne bo spet rekla, da si nekaj v svoji glavi domišljam in da sem spet “čudna”?! hrana je potem edina stvar, ki me še drži pokonci. vem, da si škodujem, da ni vredno… teoretično vse vem, v praksi pa ne morem ničesar uborabiti, ker vsa ta nakopičena jeza odločno prevladuje. moram se nekako kaznovati. in zato se trpinčim z bruhanjem. čustva potešim, razum pa mi govori, naj neham!

mogoče se bo kdo javil, ki ima podobno izkušnjo, ki ve, kako se počutim in ki ima metodo, ki mu ob takih trenutkih pomaga… to je edini namen tega posta.

lp vsem!

**razdvojena**

Draga “razdvojena”, lepo pozdravljena!

Oglaša se ti mama s skoraj enako hčerjo, kot se opisuješ ti.
Iz lastnih izkušenj ti lahko povem, da je tvoji mami verjetno zelo, zelo hudo. Ne kontrolira te zaradi kontrole same, ampak zato, ker jo skrbi zate. Verjetno ima občutek, da te mora kontrolirat zato, da ti bo nekako preprečila tvoje početje. Čeprav verjetno tudi ve, da tega ne more. Tudi jaz namreč mnogokrat tako čutim, čeprav vem, da ne morem vsega vedet in mi tudi ni treba! Zavedam se, da hči hoče imet kontrolo vsaj na enem področju in to je hrana. Vendar eno je zavedati se, drugo pa tudi v praksi izvajati vse tako, da bo prav. Verjemi mi, to je silno težko. Sama poskušam razumet, kaj se s hčerko dogaja in se zato zelo trudim. Opustila sem že kar nekaj slabih navad. S hčerko se včasih pogovarjava – seveda takrat, ko je ona pri volji – in sama mi je povedala, kaj jo moti in česa naj ne delam. Poskusi tudi ti tvoji mami razložiti, česa naj ne počne in zakaj ne. Izberi dan, ko boš dobre volje, ne med prepirom, saj boš tako tudi ti lažje razumela, da mami ni vseeno in da je tudi zanjo zelo težko spreminjat vzorce vedenja.

Sama sem že razmišlajala, da bi si kupila ušesne čepe, da si jih bom zvečer zatlačila v ušesa in tako ne bom celo noč prisluškovala, ali hči vstaja, se baše s hrano in potem bruha. Ker vem, da ne bo bolje, dokler bo z moje strani prihajala še tako rahla sled kontrole.

Veliko sreče ti želim in verjemi mi: tvoja mama te ima rada!

LP
maja

maja, razumem, kaj hočeš povedati… sva o tem tudi že govorili, ampak pod mojim drugim vzdevkom…! 🙂

vedno se konča pri tem, da ostanem zgubljena v svojih mislih, ker *se zavedam*, da mi mama želi le dobro in vem, da me *ima* rada… ampak to je le moje razumevanje *nje*! obratno pa stvar ne deluje. torej – ona ne zna razumeti *mojega* stališča.

ah, pa saj ne vem več… dolgo je šlo na bolje, bilo je bolje, verjamem, da se to ni bistveno spremenilo, a ti nenehni padci me uničujejo. vsakič znova. ko že mislim, da je vse *ok*, da sem dejansko *vredu*… *bum*! padec na realna tla, oz. v nek svet, kjer je moja percepcija okolice spet totalno spremenjena. ko spet postanem vsa paranoična in prepričana, da mi ves svet želi samo slabo, da me vsi sovražijo, da v odnosih ni več odkritosti in sproščenosti… vse je obrnjeno na glavo. vem, da bo kmalu spet bolje… ker ne odneham. ker sem *bojevnica*…

lp!

Draga moja bojevnica!

Vidim, da si spremenila svoj nick. Kljub temu sem te prepoznala. Vedi, da te imam rada in da te razumem, vsaj skušam no. Tudi sama imam nenehen nadzor kar me ubija. Vsi po vrsti mi težijo, češ kakšna, da sem. Za znoret. Jaz se pa nenehno lažem, ker se bojim priznati resnico, bojim se priznati stvari za katere se morda včasih tudi ne motijo. Zakaj, ne vem. Strah me je vsega, predvsem pa sebe, svoje lastne podobe.

Rada bi ti pomagala, a kaj več kot da te poslušam in ti morda kaj malega svetujem, žal ne morem. Obe sva v tako imenovanem “istem dreku”, le da jaz bolj stradam kot bruham. Čeprav po drugi strani ne vem, saj se sploh ne počutim lačno. Kot žogica nogica sem.

Ponovno sem obsedena s telovadbo. V šoli treniram za šolsko odbojkarsko ligo, potem hodim še na jazz balet. Vse si nastavljam v takem času, da mi le ne bo treba veliko jesti doma. Sovražim nadzor!

Oprosti mi, kr sem tako zelo zašla nase. Tebi bi morala svetovati, te potolažiti, pa kar ne najdem besed. Morda sem preveč razočarana, brez volje do življenja. A vendar se še vedno smehljam, še vedno nosim mojo zlato masko, ki jo sovražim in ljubim.

Peri

Joj, te razumem. Res. Tudi sama imam popolnoma enake težave. Samo jeza je usmerjena na nekoga drugega. Tudi jaz mislim, da sem že toliko odrasla, da sem dala toliko skoz, da bi se mogla vedet pobrat, pa vedno znova padem. Znova in znova se slepim, da samo še tokrat, da bom potem res vzela stvari v svoje roke, ampak hrana me spet porazi. Kontrola mi kar polzi iz rok. Žal. Ne vem, kaj naj naredim. Najboljše sem se počutila, ko sploh nisem jedla. Zdaj ko spet bruham, pa čutim, kako mi propadajo zobje. Verjemi, da te razumem.