Res, zelo simpatično napisano.
Ampak, kurba – to mi je pa en tako odvraten, trd, zoprn izraz.
Vsaj za te revice iz vzhoda, ki si morajo na takšen način služiti vsakdanji kruhek. Življenje jim je bilo (in jim je) veliko manj prizanesljivo, in to samo zato, ker so se rodile tam ,kjer so se.
Samo poglej, kakšne “pičke” so. Če bi se npr. rodila v naši prestolnici kakšnemu “predsedniku občine”, potem bi z dolgimi koraki merila modne piste, lj. frajerji bi se metali po zobeh, ko bi predrzno stopala npr. mimo Mačka, tako pa…
Ja, tam zgoraj imajo včasih res dvojna merila, ali pa trojna, četvorna…

Ostali občutki? Najbrž so še tu. Se bojim da bo tudi jeza še velikokrat tu.
Sicer pa živim v Lj., pa tudi v Kilovčah.

Se več kot strinjam s tabo in sem tudi premišljeval, če sem prav storil, ko sem tako napisal. Žal se mi “prostitutka” ali kaj podobnega, ni uklapalo v poved. Žal.

Ne vem, če si mogoče spremljala v petek zvečer na TVS1, oddajo Polnočni Klub.
Pogovarjali so se o problematiki prostitucije v Sloveniji. Eden od sogovornikov je rekel, pa se s tem 1000% strinjam, da imamo zanje 100 izrazov, pa vsi so žaljivi,
(kurbe, cipe, prasice, pocestnice..itd), za moške, ki jih obiskujejo, pa nobenega.
Vedno so samo stranke ali klienti. Žal je to, še kako res.

Zato se opravičujem, ker nisem hotel žaliti.

No, vprašal sem zato, ker opažam, da si “pridna” z domačimi izrazi, katerih ne bi mogla tako vestno vlagati v stavke, če bi bila v Kilovčah zadnjih 20 let samo trikrat na leto.
Pa še nekaj.
Veš, če bereš knjigo naprimer, si narišeš prebrano v svoji glavi. Glavne junake, cele vasi, kraje, hiše, ki brezhibno živijo v tvoji fantaziji. Tako je tudi na relaciji Sašo-Kilovče.
Kakšnih 28 let nisem bil pri vas in v mojih glavi, so samo še slike.
Ko smo z očetom in stricem iz Bistrce hodili trest čjšpe, tiste najlepše, ki jih lahko nariše slikar. Bogate, debele, msne, predvsem pa dumaće, zdrave.
Za kompote, marmelade in predvsem, čjšpouc, rakijco.

Spominjam se pejsažev, kristalnega zraka, modrega neba in čjšp, ter neskončno zelenih sadovnjakov in travnikov, posejanih po pobočjih. Take so Kilovče v moji glavi, upam, da je še tako pri vas.
Tistega leta, ko je bil šnopc kuhan, 1972, ga je fotr zapečatil, in pospravil.
Odprl ga je šele leta 1992, za mojo poroko in takrat sem ga dobil v dar, 5 litrov.
Plus, kar se ga je spilo, nato ga je zapečatil nazaj, ter zopet odprl za sestrino ohcet. Še ena ga čaka.
Če in ko se boš oglasila pri nas, te bom prav z posebnim veseljem postregel z njim. S tvojo korenino. (samo, ne me zajebavat za bršljanke, ku sem se hvalil z njimi, ker mi jih je letos toća stukla.) Lepo se imej, v Ljubljani ali Kilovčah. Sašo.

O, hvala lepa za povabilo. Saj jaz v Parjah še nisem bila. Sem se samo peljala skozi.
Ampak težko rečem takrat pa takrat bom prišla. Tudi če si kaj splaniram, mi skoraj vedno kaj vmes pride in plani splavajo po vodi. Najboljše da mi kar poveš št. vaše hiše in ko se peljem mimo, se mogoče kaj (nenapovedano) oglasim.
Z ženo, upam, ne bo problemov?

Kilovče si si dobro zapomnil, res so približno take. Veliko čjšp in še kakšna Čjšpa.

Tudi ti se imej lepo in še veliko takšnih juter ti želim, kot je bilo današnje.
Allegra

Sašo,to je Piran,ki bi lahko bil čudovito mestece tudi za nas,ki živimo v njem,če ne bi bili ograjeni kot v taborišču.Verjel ali ne odkar živimo tu imamo pol manj obiskov.Komu se da pešaćiti iz Fornač,denar za parking-če ga seveda najdeš, pa raje daš za pijačo.Ali pa se zmeniš za piknik,namesto celodnevnega parkiranja v našem biseru.

Ko smo se preselili sem sva imela štiriletnega in enoletga otroka,pa še novorojenčka.Pri hiši je tudi kuža.Vsak konec tedna smo hodili na vas z velikimi culami perila,ki ga v stanovanju nismo imelikje sušiti.Pa si predstavljaj karavano iz obzidja dol:dva vozčka,ki sta bila obložena z vseh strani,jaz in mož otovorjena kot istrski osli in spredaj sine s psom.Malo je vlekel sin psa,malo pa pes sina.
Kar se pa tiče ukrajink-zdaj po mestecu pohajajo tudi črnke.Pravijo,da so plesalke…

Ma na veš, kaku sm hepi.
Naša številka je 8, ali z besedo osem.

Napovedano ali nenepovedano, zelo te bom vesel, za ženo pa ne skrbi, jo bomo zaprli u kšno kamro.
Ma, smo se hecali, o večini vas, s katerimi kaj debatiram, ji povem, včasih kaj sprinatam, ker nima revica neta, tako se ji povedal tudi za eno simpatično brćinko, ki da sem jo spoznal. (vidiš, pa smo spet pri nacionalni osnovi.)

Če bo pa hiša closed, me pa le pokliči, ker bi mi bilo iskreno žal, da sva se falila, ker sem bil, na vem, na sosedovi čjšpi. Samo, gsm, ti bom pa sporočil na kak mail ali kaj podobnega, če se da. Navadnega, pa sedaj tako lahko najdeš.
Ala boh, čjšpa, se kej pišemo. Sašo.

Ja, to ti pa verjamem, pa tudi vam tega ne zavidam. Grozljivka za živet, še posebej, če si vajen razmer, kot jih imam jaz doma.
Ampak, važno je, da izluščiš bistvo, tako, kot si lepo napisala za Istro.
Če pridem septembra, ti bom javil, bomo šli na eno pijačo, ku mjeni se taku dupadejo une črnke ku plešeju, ha,ha.Sašo

Sašo, včasih, ko prebiram tvoje odgovore, mi je prav žal, da te ne vidimo (video), ko pišeš. Ker enostavno ne vem, na kakšen način ti uspe spraviti skupaj tako mojstrovino (tudi tista “kurba” tega ne pokvari), kot streseno iz rokava. Kljub temu, da sem to prebral šele danes, stvar še vedno “žge”.
Pa lep pozdrav vsem skupaj!

Jani