JEZA
Včeraj popoldne se vrnem na Miklošičevo, kjer sem pustila avto, avta nikjer. Te p…… so mi ga spet odpeljale. Ampak, čudo, ni me ganilo, nobene jeze nikjer (v preteklosti sem znala skočiti iz kože zaradi takšnih malenkosti).
Potem sem ob dvigu opazila še policajev spominček za brisalcem…mater so požrti, kaj bi še radi, zlato uro?
Pa še odrgnine sem opazila na blatnikih.
Ampak vse skupaj mi dol visi. Kaj se to z mano dogaja?
Ker sem nekoč o jezi n atme forumu že pametoval, sem si dovolil prekopirati tale odstavek:
“
Ena definicija jeze govori, da se to čustvo pojavi takrat, kadar se nekaj ne zgodi v skladu z našimi pričakovanji.
Najlaže pa jezo obvladamo tako, da takrat ko čutimo da se bo pojavila, razmišljamo samo o tem:
– le kako za vraga smo si dovolili, da smo zopet pričakovali nekaj, kar se ni zgodilo
(oziroma le kako smo lahko pričakovali od teh bedakov, da ne bodo ravnali tako kot so)
– kaj bi morali drugič sami narediti, da se drugič taka situacija ne bi zgodila
In ko se boste tako zaposlili z razmišljanjem, bo jeza sama od sebe minila.
Mogoče vam bo pomagala tudi misel, da so najbolj nepriljubljeni ljudje, ki svoje nezadovoljstvo (jezo) trosijo okoli, namesto, da bi se spoprijeli s problemom. Saj vi ne bi želeli biti looser (nepriljubljen človek), kajne?
Ali poznate kakšnega uspešnega človeka, ki se pogosto jezi? Verjetno ne!
Bodite dobrohotni, ne pričakujte, da nekdo nekaj naredi za vas, bodite prijazni, delajte usluge drugim…
“
Nadaljevanje je bilo takšno, da je prišel nato domov- zvečer in to zelo okajen.
Se pravi, da delali niso kaj dosti (njegova družba), ampak samo pametnjačili ves dan. Razjezi me to,ker je potem naslednji dan glede organizacije dela in delavcev sigurno kaj narobe. In bilo je tudi danes. Razlagati nekaj pijanemu, je tako, kot da se vržem stran.Posledica-hudo sva se že skregala.
Lep pozdrav.Iva.
Torej, po treh dneh sem zopet tu gor, pa ne vem, kje bi se lotil.
Ja, če si samo z jezo out, ostali občutki pa so še tu, potem se odgovor skriva v ravnokar preživetem dopustu. Mislim, da je ta, največje odvajalo za jezo.
Sicer pa sploh mislim, da ljudje premalo živimo po “boli te kurac” principu.
Me pa zanima; ali živiš in delaš v Ljubljani, ali se voziš iz Kilovč?
Pa tudi besedica “požrti” je takooooo simpatična.
Včeraj sem bil službeno v Ljubljani, parkiral sem na Cigaletovi, torej, le lučaj stran od tebe. Škoda, bi šla lahko na kofi.
Draga Allegra!
Pod “kaj pa ostalo”, sem ti povedal mnenje glede jeze, (dasiravno je res, da ne poznam veliko skuliranih brćink, pa zbog toga vas volim), sedaj bi pa, če dovoliš,
povedal še eno mojo podobno zgodbico, za lahkotno poletno branje.
PEŠAČENJE, UKRAJINKA IN PAJEK.
Pisalo se je leto 1999, Slovenski obmorski biser – Piran, se je kopal v popoldanskem soncu in pripeki, Sašo, se je v zatohli vročini segretega apartmaja s svojo družinico; ženo, otrokom in sestro, ravno urejal za popoldansko-večerni odhod proti Portorožu. Avtomobil smo imeli parkiran na strehi Pirana, pri pokopališču, stanovali smo pa blizu Tartinijevega trga, v Rozmanovi ulici. Ker se ta ulica strmo dviga nad Piranske hiše, pa še relativno daleč je do pokopališča, (brščas, bo Irena g. vedela o čem govorim) smo se dogovorili, da odidem sam po avto, tamali, žena in sestra, pa bi šli počasi do ramp, kjer je parking Fornače, ter me tam počakali, da pridem po njih.
Poletno prešvican jo prisopiham do žegna, kjer, …….?????….!! avto?…moj?…..
so mi ga “spizdli”??nakar ugledam mali, zanemarjen znak, seveda: PAJEK.
Faaaaaak!!! Ergo?
Če grem all the way down, nazaj peš, pa preden pridem do Tartinija, pa potem čez cel Piran do Fornač ? Absurdum!
Tako se odločim, da jo bom mahnil peš čez hribček, mimo anten, dol do parkinga, ker se mi je zdelo bližje. Logo.
Bolj kot so plažne šlapke merile razdaljo med pokopališčem in Belim križem, bolj se mi je zdelo, da sem se grdo usral, ter, da je razdalja vse večja. Če temu dodamo še jezo zaradi pajka, vročino, paniko, češ, družinico že pošteno skrbi, potem je jasno, kako sem Beli Križ potil. Ko jo v takšnem stanju maham po cesti, opazim ene 100m pred mano črnega merčkota, kako iz njega “izbacijo” eno deklino, ter, presunjivo hitro odpeljejo naprej.
Sirota se ozira malo levo, malo desno, pa jo mahne naravnost proti meni, ter me tudi zaustavi. Lepe postave, blond, dolgi, razmršeni lasje, živo rdeča šminka, sveže razmalana čez pol brade, kipeče oprsje, komaj spravljeno v premajhni nederček, majčka nad popkom, kiklca le malce čez ščegija, ter visoke pete.
Pa ja ni???? strela jasna – kurbica?
“Aprasjite, kamarad. bi mi znalji reći, kdi se priđe u Pirani ?”
Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil?
Zakaj me skušaš, grešnika, kaj ti ni dovolj, da se tu potim kot konj, da so mi avto odpeljali, da trpi moja družina?, sem pomislil.
Še nikoli v življenju nisem srečal kurbe, kaj jo moram ravno sedaj?
Nekaj sem ji odsopihal v odgovor, ter jo usmeril tam, od koder sem prišel.
Še kar nekaj časa je minilo, preden sem priracal do “mojih”. Potem pa razlagat, pa se kregat, pa na bus do Portoroža, kjer izvem, da je deponija za te zadeve v Luciji. Pa me prešine, ali čakat bus do tam, pa kdaj bo prišel, pa jo zopet mahnem peš. Najdem to ograjeno pravičnost, varovano od pittbulla, ter stopim do Njega, tam sedečega: “Ala dej, sm pršu pu auto!”
” To bo 15.000.00 v gotovini!” Strela! Od kje naj jih pa vzamem? Položnica – please, please? Nič. Ledeno hladen v vroči noči. Pos?, aktiva? maestro? magna?
zdravstvena? osebna? Nič. Joj, a mi, hladna ledenost, povejo vsaj, kje je kakšen bankomat? Tam pa tam. Vsaj še dva km peš torej.
Ko sem zvečer legel k zasluženemu počitku, sem bil tudi jaz, začuda, miren.
In kje je tu katarza? nauk?
Če ti pajek odpelje avto, vsaj na kurbe ne misliš.