jesenska depresija
Napade me vsako leto ob tem letnem času, neke vrste melanholija – depresija? Že par dni se vlečem kot megla, da slabe volje sploh ne omenjam. Skratka ne maram zime, mraza in ostalih stvari, ki gredo zraven. To me zelo moti, verjetno pa mojo okolico še bolj. Ob misli na dolge, MRZLE mesece mi gre kar na jok. Zlasti mraz je tisti, ki mi dela probleme. Neprestano me zebe. V sobi, v kateri je manj stopinj kot 23, mi je hladno. Lani sem celo na plaži nekajkrat imela spodnji del trenirke, zaradi česar sem požela kar nekaj čudnih pogledov. Začela sem se spraševati, ali je to sploh normalno. Ima še kdo podobne probleme? Kaj naj storim?
Karmen tudi jaz vse leto živim za poletje. Zelo redko mi je prevroče, temperatura v stanovanju pa mora biti tako kot pri tebi 23 in več. Nekateri smo pač zmrznjeni.
Tale melanholija je pa ob zniževanju pritiska, dežju in mračnosti normalna zadeva.
Ostane nama, da razmišljava o veselem decembru, o darilih, ki jih bova kupili najdražjim, …
Hej,
pridružujem se klubu sovražnikov vseh mesecev od septembra do marca! Meni se zdi, da se me loti zimsko spanje. Ne registriram kaj dosti okoli sebe. Pogojno oživim samo okoli Božiča in novega leta, potem pa naprej životarim do pomladi. Temperatura v našem stanovanju je pa ponavadi (ker toplarna tako greje) 28 stopinj, v tem deževnem septembru sem pa v zamrznjenem stanju…
Pozdravljene,
mene pa to vreme čisto nič ne potre. Razen, da me malo zebe, ker je v stanovanju samo 19 stopinj, mi nič ne pride do živega. Tudi pozimi, ko kurijo, imamo samo okoli 21-22 stopinj, ker je bolj zdravo, pa manj smo bolni kot če bi imeli preko 25. V spalnici pa imam okoli 18-19 tudi pozimi.Imam stanovanje, ki celotno gleda na zahod in tako poleti trpim od vročine, pozimi imam pa super obsijano s soncem in mi je marsikdo fouš. Res je tudi, da me redkokdaj zebe in imam zato rajši malo bolj hladno kot pa vroče čez 25 stopinj.
Saj se da tudi v hladnih in turobnih dneh marsikaj početi. Ko pa posije sonček, hitro ven v naravo. Popestrite si dneve z majhnimi radostmi in ne boste imele časa razmišljati o kratkosti in turobnosti dnevov.
LP,Kaja
Dan Karmen! Eni smo pač bolj občutljivi na vreme, a ne? Ko sonca več ni, pa še greje ne, smo žalostni in obupani…kaj moremo. Osebno mislim, da to še ni depresija, saj ravno na takem robu žalosti, pa le nisi…Upam. Saj ne vem, kakšen pameten nasvet tu sploh pomaga…sama se zamotim… z lepo glasbo, stvarmi in ljudmi, ki me osrečujejo…v mislih se preselim na kraj, kjer sem se imela lepo… na eno lepo plažo ob morju…pod vroče sonce…Se da, veš. Poskusi!
En lep dan vsem skupaj!
Angel