skupaj sva že par mesecev. nikoli ni bilo tistih mravljincev po telesu, pa metuljev v želodcu, se pa odlično razumeva, imava rada, strast, spolnost-brez besed 🙂 Nikoli še nisem imela veze, ne da bi se noro zaljubila. povejte, je tudi taka veza mogoča?

Zakaj pa ne???
Metuljčki še pridejo, pa še kaj drucga, samo potrudit se je treba mal.

🙂 🙂 🙂

Je, vendar se lahko zgodi, da ti metuljčki zaplešejo ob katerem drugem…

Zaljubljenost mine in takrat človeka spoznaš v pravi luči. Torej če začneš brez zaljubljenosti, ni potem takega šoka. Zadeva je lahko še boljša, iz leta v leto. Je pa prav, da imaš zelo lepe spomine na začetek zveze, ker neka intenizivnost pa vseeno mora biti, da ti je človek zelo všeč. Da se v trenutkih krize lahko spominjaš tega, da potem lažje preživiš to obdobje. Lahko se tudi zgodi, da te včasih močno prime, da bi čutil metuljčke in bi zaljubljen v nekoga. Jaz si v takih trenutkih rečem: “Saj te prime pa te mine” in ponavadi je res tako. Nikoli taki občutki ne trajajo dolgo časa. Jaz sem bila resnično zaljubljena le enkrat v življenju, pa še to nesrečno. Ampak mi je fino, ker se mi zdi, da bolj realno gledam na zvezo. Vem, da moškega ne potrebujem, da mi ni potrebno noreti zaradi njega, se sekirati itd., da pa vseeno želim biti z njim in se truditi za dober odnos. Vse je pa odvisno, kako gledaš na zaljubljenost. Nekateri ne morejo brez nje in jim je muka, če ne čutijo metuljčkov. Meni ni. Zame je to samo trik narave, da ostaneta dva tako dolgo skupaj, da dobro spoznata drug drugega in se na podlagi tega odločita za skupno življenje. Torej če ti v svojem razmerju uživaš, potem uživaj in ne misli na negativne stvari. Saj nobena zveza ni idealna, tudi tista ne, ki se začne z močno zaljubljenostjo. Če ti hormoni zameglijo razum, se lahko zgodi, da izbereš popolnoma neprimernega partnerja za skupno življenje.

huh par mesecev!? ce ni metuljckov jst grem po 3 tednih pa se takrat se mi zdi da me notranje zre,.to kar ti opisujes je prijateljstvo

osebno misilm ce ni tistih norih metuljcov nevem to mogoce deluje ko imas 70 let v mladih letih pa zagotovo ne,kaj pa on cuti?

in da metuljcki kasneje pridejo hm i dont think so..nevem ce jih na zacetku ni nevem z leti so so neumnosti, sj poanta je lih v tem da si zaljubljen in da te skoz nekaj greje,sm mela vezo 4 letno k so mi metulji naredil res sthalo in ni minil in vem da ce bi bla skp se nevem kok let me ne bi minil ,na zalost pa njega je tko da mislm da rabs oboje in metuljcke in pa seveda ujemanje z clovekom

bravo Ori….se popolnoma strinjam s teboj

očitno so še nekateri sposobni malo globje razmišljati :-))

lp vsem

tobi…pri meni je enako…tudi js sem sprva mislila, da moram imet metuljčke itd… spraševala sem se celo, če je smiselno da sva skupaj…in potem sem si predstavljala kako bi bilo če bi nehala in me je bilo kr groza…
…trenutno si ne morem predstavljati življenja brez njega 🙂

…sicer se pa popolnoma strinjam z Ori..

jullie a veš da sem jaz to nehote sprobala. z fantom sva začela hodit, ko je bila pri meni samo simpatija tako, da ni bilo metuljčkov ter prave zaljubljenosti. sčasoma je zaljubljenost in predvsem ljubezen prihajala in po 5 letih sva šla narazen, ker se žal nisva strinjala v nekaterih stvareh.

Ko sem ga kasneje videvala veni (to je trajalo 1,5 leta) ti povem (predvsem Carmini), sem zmeraj občutila metuljčke in nervozo, klub temu da jih na začetku nisem. no stvar sva kasneje porihtala, tako da sva danes srečna…..

hja nevem nekak si ne predstavljam zivljenje brez kemije.vendar pa je veza vse prej kot samo to..če pa deluje nekaksna sporazumno partnerstvo za oba brez velike ljubezni je pa tudi tako prav najbrz:)

Zdravo!

Tudi jaz zivim v zvezi brez metuljčkov (na moji strani) in sicer ze 3 leta. In tudi mene to vedno bolj žre. Preden sem začela s svojim sedanjim fantom sem že bila noro zaljubljena, z mravljinci in vsem, kar spada zraven, vendar žal nesrečno. Še danes mi kri steče hitreje po žilah, ko vidim to osebo, pa čeprav vem, da je sicer zame povsem neprimeren.

V zvezi s fantom je pa zadeva v bistvu obratna. Rada ga imam, kar nekako si predstavljam živeti z njim, dobro se razumeva in moram reči, da mi ni dolgčas z njim. Problem je le nezanimiva spolnost in pomanjkanje teh nesrečnih metuljčkov. Z njim sem se o tem seveda pogovarjala in ugotovila sva, da je problem samo na moji strani.

Tudi jaz se sprašujem, ali je to to, ali je zaljubljenost potrebna in ali naj vztrajam. Vem, da nora zaljubljenost mine in da je v končni fazi za zvezo najpomembnejša kompatibilnost partnerjev. Hkrati pa si mislim, da mora obstajati nekaj, kar dva človeka drži skupaj v ljubečem odnosu… in to je strast. Mi lahko kdo pove, ali se tudi strast z leti izgubi, če je bila sprva prisotna? Vem, da strast sama po sebi ne reši nobenih problemov, da se je treba v vsaki zvezi truditi, vendar si tudi ne predstavljam iskrene zveze brez tega.

Niham torej med tem, da ostanem s človekom, ki ga imam rada, ki je čudovita oseba, ki mi je všeč, s katerim se skladam in med tem, da ga zapustim zaradi pomanjkanja strasti in nezadovoljujoče spolnosti.

Oprosti Tobi, da sem tvojemu vprašanju dodala svojega. Sem si drznila, ker je podobna tema. Upam, da ti je moj odgovor dal kaksen nov vpogled v tvoj problem.

Ostale pa prosim za komentarje in nasvete.

Lp

Povedala ti bom svoje mnenje, seveda izhajajoč iz lastne izkušnje: če je bila strast v začetku, se ne izgubi, saj je to nekaj, na kar ne moremo vplivati v nobeno smer. Pa strast ni prava beseda, boljša je privlačnost.
Mnogo let sem že poročena in včasih se z možem tudi sporečeva, pa tudi zelo različne interese imava ( šport, motorji, hitro življenje na njegovi strani in knjige, umetnost, razmišljanje, pogovori na moji), a skupaj naju drži neko nevidno lepilo, ki je močnejše od najinih različnosti, to je seveda ljubezen. A to ni tista, ko rečeš, da imaš nekoga rad ( rad imaš tudi sestro in mamo in brata), ampak tisti radostni občutek, ko zaslišiš, da je on prišel domov in ko imaš rad njegov vonj, ki je poponoma isti, kot je bil na najinem prvem zmenku in ko ti je všeč zjutraj v kopalnici, ves pomečkan in skuštran in pa seveda spolnost, ki v vseh teh letih ni niti malo izgubila svojega čara.
Nismo vsi enaki, verjamem, da čisto dobro vozijo skupaj tudi pari, ki si niso privlačni. A vedno moramo testirati sebe in ugotoviti, kaj je ZA NAS pomembno in brez česa ne moremo živeti.

nevem kako to da se strast zgubi,vem da pri meni je tako ce me na zacetku “strafne” me nikoli ne mine in po 4 letih sem bila se vedno vsa na trnih ko sem sla z njim v kino ali kaj podobnega hecna stvar,brez metuljckev pa mi tud ni za seksat oz je precej dolgocasno,nevem razlicni smo i guess

Sonique, imam poponoma enake probleme kot ti, popolnoma enako razmišljam (za skupno življenje je potrebno prijateljstvo, razumevanje, kompatibilnost,…), si rečem, da saj spolnost ni vse (čeprav jo močno pogrešam in mi ogromno pomeni) vendar če ni strasti je pa res hudič! Tudi pri meni ni več strasti do fanta, na začetku sem bila noro zaljubljena vanj, njemu pa v bistvu nikoli ni bilo mene kot do punce, bolj kot do prijateljice in razumeva se res dobro. Tudi mene zanima ali je za uspešno zvezo res potrebna srast ali so to le pravljice iz knjig? Glede na to, da semže kar nekaj časa v zvezi s tem fantom si res ne predstavljam, da bi bila že sedaj samo prijatelja. Se da strast vnesti v odnos, če se oba potrudita?

Ojla,
težko je potegniti neko razmejitev med razlogi za uspeh in neuspeh zveze.
Sama sem izkusila prekrasno 5,5 let trajajočo zvezo, ki pa se je začela z moje strani brez tiste prave kemije, brez tega, da bi odkrivalo strehe in vse cegle pometalo meni na glavo… in tudi končala se je tako. Pri obeh se je istočasno sprožil tisti kemizem, ki ga med seboj nisva nikoli imela in ga sigurno ni bilo več proti koncu zveze. In sva odšla, vsak s svojim novim partnerjem, divje zaljubljena.
Če sedaj pogledam nazaj mi ni žal, preprosto iztekla sva se, bila sva povsem brez energije, tako spolne, kot tudi osebne. Najina zveza je bila aktivna iz zunanjega vidika, notranje pa sva otopela. Tudi prepiri je niso plemenitili (čeprav ne trdim, da je za dobro zvezo potreben prepir, jo pa na nek način sigurno ohranja pri življenju, mogoče tako vsaj veš, kaj imaš, za kaj se je vredno potruditi…).
Vendar pa sem iz te izkušnje potegnila kar nekaj, svoje pa so dodala tudi kasnejša strastna razmerja, v katerih sem izgubljala glavo in srce.
Nisem več rosno mlada in po nekaj letih strastnih razmerij, se mi vse bolj dozdeva, da pogrešam tisto domačnost, stabilnost v razmerju, ki sem jo doživela le v tisti zvezi. Pa ne me razumet narobe, ne pogrešam bivšega, pogrešam le občutja in vem, da lahko vzpostavim podobno razmerje z nekom drugim. Oz. vsaj poskušala bom.
Z opisom svoje izkušnje sem želela povedati predvsem to, da smo včasih preveč sužnji zvez z določenimi ljudmi. Zveze so, na žalost, dinamika in ne statika. Nihče ne more garantirati, da se ne bi iz povsem nenaelektrenega začetka zveze razvila lepa zveza in prav tako nihče ne more garantirati, da se iz divje strasti razvije zveza za celo življenje.
V zvezi vztrajajte, če se počutite dobro, poslušajte svoje telo in če zares ne gre, potem se osvobodite in zadihajte.