je z mano res kaj narobe?

Pozdravljeni,
pišem vam, ker mi v življenju nikakor ne uspe tiso, kar si želi.
Pred kratkim sem zopet izgubila službo. Sem stara 35 let in imam enega sina, z očetom nismo več skupaj, ker se je zelo grdo obnašal do mene, me zmerjal, enkrat tudi udaril. Še vedno pa imam strah pred njim.
Sedaj živim pri mojih starših, oče je alkoholik, drugače zelo dober po srcu, vendar alkohol naredi svoje: varčevati pri elektriki, kurjavi,…čisto na minimum, …celo na vrtu zdaj ko zori razna zelenjava, mora dozoreti vse čisto do konca, toliko, da ni že gnilo.
Sem zelo rada v naravi in tudi zunaj delam rada. Ker je doma pri meni bolj težavno, si že od nekdaj želim mjhno hiško z vrtom, kjer bi lahko delala, kar bi meni najbolj odgovarjalo. Zato me je po gnala naprej in iz Slovenije sem šla delat v sosednjo Avstijo, da več zaslužim, da si lahko nekaj ustvarim. Začela sem v domu ostarelih v oddaljenem kraju, nazadnje pa bila v domu, samo 20km stran. Vožnja ni bila dolga, veliko sem lahko bila z mojim sinom.
Vedno se mi dogaja isto, najdejo se sodelavke, ki me tožijo in si zraven še namislijo stvari, potem pa mi šefi ne podaljšajo pogodbe. Seveda sem v šoku, ker vedno delam tako, kot drugi hočejo, nič se ne upiram, pripravljena sem vedno pomagati. Seveda pa se vedno bojim za službo, saj imam na skrbi otroka in kredit za stanovanje, ki sva ga imela z bivšim partnerjem( Za stanovanje imam najet kredit v CHF, kar pomeni, da sem kar veliko izgubila in bi rada dobila moj privarčevani denar nazaj, profita tu ne bo).
V službi bi velikokrat naredila kaj po svoje in sem tudi moj predlog že večkrat povedala na glas, vendar so vedno našli kaj kontra, zato tega ne upam delati več.
Na koncu rečejo, da ne znam dobro nemškega jezika, da sem neodgovorna in nezanesljiva.
Čeprav v sebi ne čutim tako, nisem več prepričana, ali je res kaj narobe z mano. Mogoče dajem napačni vtis, mogoče pokažem preveč strahu za službo, mogoče govorim preveč o osebnih stvareh,… Ne vem, kaj bi bilo.

Kako si lahko pomagam, da bom službo obdržala? Ves teden že iščem nekaj novega, na srečo sem danes dobila odgovor, da lahko pridem za nadomeščanje bolniške, čeprav ne vedo za kako dolgo, so rekli, za nekaj mesecev. Vendar me je strah, da se bo zgodba ponovila.

Kdo mi lahko pomaga? Očitno se moram spremeniti, utrditi samozavest, pa se trudim,….

Seveda, ker sem samska hrepenim po moškem, na katerega se lahko naslonim ob težkih trenutkih.

Vse tisto, kar ‘vam drugi delajo’ nosite v svoji podzavesti in je potrebno razrešiti, pa se bo vse skupaj postavilo na bolj zdrave temelje. Napadalec – druga oseba in žrtev – vi, v sebi vedno nosita isti program, vzorec,.. samo vloge so različne.

Če ste res pripravljeni nekaj narediti v pravo smer, pustite kak kontakt in vas kontaktiram in pogledam, kakšni so resnični vzroki vaših težav.

Lep dan…

Zanima me, ali obstaja v Sloveniji na Koroškem kakšna delavnica ali seminarji za krepitev samozavesti?

Draga “valery”!

Res hvala tudi tebi, da si z nami podelila svoje izkušnje! Videla sem, da ti je tudi “habanera” že prijazno ponudila svojo pomoč in upam, da jo boš izkoristila, saj imam glede nje dober občutek…

2 svoja sodelavca, ki sta s Koroške, bom vprašala za kakšno delavnico ali pa seminar za krepitev samozavesti, pa ti javim vse info, ki jih dobim, a prav?!

Kar se pa še dodatno tega tiče, o čemer si pisala, bi rekla tako. Ko smo tako obupani, kot si ti zdaj, najprej potrebujemo nekoga, ki nam s svojim načinom da vedeti, da mu je mar za nas, da nam da toplino, da nas morda objame in stisne k sebi, da se vsaj malo potolažimo. Ko dobimo občutek, da se splača truditi, da imamo neko svojo ceno, pa pride tisto, o čemer je na kratko napisala tudi že “habanera”. Razmisliti moramo o sebi.

Ti bom rekla kar tako, kot je meni leta nazaj homeopatinja, h kateri sem hodila.

– Starše imamo takšne, kot si zaslužimo.
– Kritika je vedno res.
– Kar nas moti pri drugih, je naša lastnost.
– V negativnih situacijah se znajdemo zaradi lastnih negativnosti.

Težko je to sprejeti, a slej ko prej dojameš, da je res tako. Morda to lažje vidiš pri drugih, ko npr. nekdo za nekoga nekaj govori, pa ti v tistem hipu dojameš, da je pa on ravno tak. To je osnovno, potem je pa še način, kako “zdilaš” s tem – a to sem pa že nekje pred kratkim napisala. S tem, ko ozaveščamo sami sebe in se želimo spreminjati, se nam avtomatično izboljšujejo tudi zunanji pogoji. Tako da ti čisto nič ni potrebno narediti z nikomer in ničemer, ampak se obrni vase in boš videla, da bo steklo…

Primer: Ko so ti rekli, da si neodgovorna in nezanesljiva. Ne upiraj se, da nisi, ampak samo sebe vprašaj: Ali sem res neodgovorna? Ali sem res nezanesljiva? Potem pa pusti, da splavajo na površje občutki, kakšne pretekle izkušnje, kako si v kakšni situaciji ravnala itd. Morda boš pa na1x dojela, da si bila nekoč nekje res na 1 način nezanesljiva, neodgovorna… In ja, tisti pa, ki ti je to rekel, ima tudi v sebi to, drugače ne bi “zavibriral” nate…

Upam, da bo v tem pisanju kaj zate!

Maja

Dober dan.

Maja, ko sem prebrala vaš odgovor, se mi je zdel tako zelo na mojo kožo pisan in zato imam tudi sama vprašanje za vas.

Glede kritike in ostalega napisanega se čisto strinjam z vami, me pa zanima kako reagirati v primeru ko te ljudje napačno presodijo oz. jemljejo. No moj primer je tak, da sem si zaradi slabih življenjskih izkušenj in zaničevanja že od otroštva naprej okoli sebe zgradila močan zid. In ravno zaradi tega me nekateri ljudje vidijo kot strogo, dominantno,… ko pa me spoznajo vidijo, da to ni res. Razvidela sem vzorec, ki se mi ponavlja; ravno ko sem začela zaupati določenim ljudem, so me potem ti izdali ali si o meni ustvarili slabo mnjenje, ki ni resnično. Tako, da sedaj res težko zaupam ljudem, drugače je z mojimi domačimi, ki vidijo, da sem dobra, prijazna, zabavna, sploh pa sočutna. Točno tak dogodek se mi je pripetil nekaj dni nazaj in mene je zelo potrlo, saj sem tej osebi zaupala-mogoče malo preveč, potem pa sem izvedela kakšno je njeno mišljenje o meni. In najprej sem ji pritrdila, da je res, potem pa sem pol dneva zapravila za žalost, jok in razmišljanje. In prišla do spoznanja, da se moti in da bi se morala postaviti zase in ne pustiti, da na podlagi nekajkratnih pogovorov tako obsojejoče govori o meni. Za mnenje sem vprašala tudi družinskega člana, ki me dobro pozna in bi mi povedal resnico, čeprav bi bila zame slaba. Drugače nimam problemov s sprejemanjem mojih slabih lastnosti.

Vidim, da imam nizko samozavest in bi rada nasvet kako si jo dvigniti, ker vem da sem vredna spoštovanja. In kako uskladiti to, da ljudem zaupaš, pa spet ne preveč, da te ne bi prizadeli. Vem, da mnjenje drugih ni pomembno, sama vem kdo sem in kakšna sem, ampak me tako prizadanejo besede drugih. Kako lahko to spremenim? Res bi se rada bolj cenila!

Hvala že v naprej za odgovor

Draga “necla”!

Naj-hvala za zaupanje, ko si se s svojo tegobo obrnila name! Spet malo zamujam… Oprosti! Kot sem že rekla, med tednom v službenem času ne odgovarjam na sporočila, včeraj zvečer, ko pa bi šla lahko na komp, sem bila že čisto zdelana od dneva in 1 popoldanskega opravka. Pa sem še hotela napisati, da ti odgovorim danes, pa me je ujel spanec…

V glavnem, izpostavila si zanimivo zadevo. Res imamo najbrž večino problemov v življenju zato, ker ne moremo biti v resnici vedno in povsod samo to, kar dejansko smo. Nase navlečemo tone mask, za katerimi se skrivamo in se nanje posledično lepijo vse sorte nepridipravi. Na primer – zato, da si lahko preživela, si morda res postala stroga in dominantna (in je kritika bržkone utemeljena ter prizadene tudi, če nočemo, ravno zato, ker je ta naša maska boleča točka in se je naša duša po vsej verjetnosti želi rešiti), ampak! to je samo del tebe. Tvoje bistvo se pa pokaže res samo tistim najbližjim in ob katerih se dobro počutiš. In v bistvu je prav tako. Neka selekcija mora biti. Ne moremo biti kar vsem 110% predani. Tudi, če bi želeli, nimamo časa za to…

Tvoja podeljena izkušnja me je ta hip spomnila na 1 mojo podobno. 1x smo šle ene punce praznovat rojstni dan od dveh izmed nas. Ker smo bile na mojem terenu, sem jim priporočila, kaj je dobro jesti, ker sem tam že pač jedla. 1 izmed praznujočih je čisto ven padla: Da ukazujem, diktiram, kaj bo kdo jedel, bla bla bla… Samo gledala sem. Uau, sem ji pa stopila na žulj. Pa ji nič slabega nisem hotela, samo prijazna sem hotela biti, ona pa je to prijaznost dojela kot nekaj najhujšega. Problem je imela predvsem ona, ker je zelo “bossy”. Ja, in nekako sem ga imela tudi jaz in sem šla vase v zvezi s kritiko in sem si samo to želela, da se čim bolj zmehčam. Ker sem vedela, da dokler bom kaj od tega v sebi imela, se bodo name lepili podobni ljudje. S svojo energijo pritegnemo “genau” isto energijo – to drži kot pribito. Zato moramo “peglati” sebe (in ne drugih!) in ko smo mi OK, so tudi ljudje okoli nas OK.

Na tvojem mestu bi se čim bolj družila z ljudmi, ob katerih si lahko najbolj to, kar si – da ne potrebuješ nobenih mask. In bolj, ko boš v tem vzdušju, bolje se boš počutila in več tega si boš želela. Ostale pa bodo neke situacije, v katerih boš morala biti stroga in dominantna. A prav možno je, da če boš sebe zmehčala najbolj možno, tudi ne boš več pritegnila situacij, v katerih bi potrebovala tisto svojo masko. Sliši oz. bere se zelo preprosto, je pa potrebno vložiti kar nekaj truda. A prej, ko dojameš point, prej se ti spremenijo tudi zunanje okoliščine.

Upam, da sem ti vsaj malo olajšala zadevo!

Mislim nate!

LP. Maja

Dober dan.

Ja na to nikoli nisem pomislila, da je “maska” moja resnica, saj se sama čisto drugače doživljam, ubistvu vem, da ljudi ne spustim blizu, ampak nisem pa mislila, da se ščitim z masko. Jah no, zgleda, da bom morala to sprejeti in najti način kako se odpreti in iti čez to oz. kako popraviti slabe stvari na sebi, ki me motijo. Vidim kako pozitivno razmišljanje vpliva tudi na ljudi okoli mene, tako da se je vredno potruditi in se spremeniti tako, da bo zame dobro.

Najlepša hvala za odgovor, pa lep, sončen in topel dan še naprej

Varlery…

Ej,,točno tole sem se začela spraševati tudi jaz!
meni sicer ne rečejo,da je kaj narobe..celo nasprotno..počutim se dobro tam kjer pač delam,rada grem..vse fino..lepo..potem pa ..tušššššš….prej nihče nič ne reče,k je treba pa podaljšat pogodbo pa…ne vem..vse prevečkrat ocenjujejo ljudi na” zunaj”(po izgledu) in vse drugo../s kom se družiš..ali se vpletaš..ali ne..maš “jezik” ali pa ne…/ namesto kako delaš!!

Tega se mi zdi da je vseveč vsak dan ker je pač taka konkurenca za službo! Ampak če nisi tak in če “se ne znaš it”,,kaj bom pol kr zmer doma!!??

Pozdrav,
po dolgem času. Ja tako je, moraš se jim prilagoditi. Sem tudi ugotovila, zakaj sem takrat izgubila službo. Niso mi priznali vseh mojih delovnih let na področju mojega poklica in sem poiskala pomoč. Čez nekaj časa so dobili inšpekcijo, kar naenkrat smo dobili plačilne liste za več mesecev nazaj (plača je bila vedno nakazana, samo plačilnih list ni bilo). Mislim, da je bilo to po moji krivdi.

Vmes sem našla novo službo, kjer se normalno lahko pogovarjaš o vseh pravicah, ki jih imaš kot delavec. Tudi počutila sem se domače,…je pa res da sem zelo malo razmišljala o tem, kaj pa če jim ne odgovarjam, kaj pa če kaj narobe delam, kaj če govorijo kaj za mojim hrbtom slabega,…kar se mi je prej pogosto dogajalo. Tudi po dveh mesecih sem dobila za stalno, kar me je presenetilo. Samo za vozit se je daleč – 90km, polovico od tega avtocesta. Dogovorila sem se tudi, da lahko prespim pri njih, imam majhno sobico, ne rabim kaj plačat. Sem imela ponavadi 2×12- urno službo, tako da ni bil problem. Zdaj pa so mi dali zraven še 6-urne,2-3x na mesec, kar me je začelo ful motit, saj veste, vsakič, ko sem zraven sineka, mi veliko pomeni. Pa sem se tudi hotela dogovoriti in so rekli, da vse morajo tako delati. Kar naenkrat sem si zaželela, da bi delala nekje bližje.

Ponovno sem nesla prošnjo v dom , kjer prosim za službo že 2leti. Mesec dni po tem so me klicali, da lahko pridem delat (samo 38km od doma). Težko sem se odločila, ker je samo za leto in pol, obljubit mi pa niso morali, da bo še dlje. Vendar sem si tako želela te službe, da sem privolila, v letu in pol se lahko marsikaj spremeni. Če ne bom poskusila, me naslednjič vernjetno ne bodo poklicali in bom ostala tam, kjer sem.

Upam, da bodo realno gledali in ocenjevali.

LP

Ena lepa misel zate Valery, ker ti si dejansko že storila ogromen korak naprej proti sreči, ko si se postavila zase in odslovila osebo, ki je s tabo ravnala grdo.

“Imamo možnost, da naredimo nekaj zase, spremenimo nekaj v svoje dobro. Se premaknemo naprej in si oddahnemo. Za nami je. Minilo je. Pred nami so se odprle nove priložnosti prav zato, ker smo znali narediti nekaj drugače, se postaviti zase.”

in še “Nebrušeni diamanti ležijo tudi na tvojem dvorišču. Verjetno sploh ne veš za to. Kako veliko je tvoje dvorišče? Ozri se okrog sebe, kaj vse imaš, a ti ni mar zato. Morda se niti ne zavedaš, kakšno bogastvo te obdaja…Odkrij diamante svojega življenja.”

Misli so iz knjige Diamanti na tvojem dvorišču, ki jo priporočam imeti na nočni omarici, v torbici, saj za vsak življenski trenutek najdemo stavek, ki nas bo pomiril in nam dal moči in voljo in samozavest za naprej. Vsi imamo trenutke, ko nas nekdo prizadane, ne dobimo službe, kljub trudu in želji. Včasih je treba enostavno začeti znova. Srečno!