Je to psiha?
Pred meseci sem izgubila očeta. Njegova smrt me je močno prizadela. Začela sem brati knjige z ezoterično vsebino in iskati nekakšno resnico o življenju po smrti, kar me je nekoliko pomirilo. Vendar še vedno ne morem priti popolnoma k sebi, saj me tlačijo nočne more. Začelo se je v noči, ko je oče umrl. Sanjala sem njegovo smrt. Potem sem sanjala o vseh nesrečah, ki so takoj po tem doletele našo družino.
In to še ni vse. Živimo s taščo, ki je hiserična, sebična in nima nobene izobrazbe in prav zaradi živcev je tudi že 25 let v penziji. Vso pozornost želi zase in ne prenese, da imam sedaj težave tudi sama, da moram poskrbeti za svojo ovdovelo in močno prizadeto mamo.
Da bo zadeva še hujša, se je začela v našo družino vmešavati še svakova izvenzakonska partnerica, ki hujska taščo in je naredila razdor v celi naši družini, tako da se enostavno več ne družimo. Razširjala je govorice, klevetala in blatila moje sorodnike. Ko je prišla v našo hišo na obisk je mene in sina ignorilala, enostavno ni odzdravila, pogledala je v drugo stran, ali skozi okno, kakor da ne vidi nikogar. Če sem slučajno sedla k mizi, se je enostavno dvignila in šla stran. In to od moje mize, pri hiši, iz katere sva že pred leti brata izplačala. Tašča seveda ni reagirala, saj sta si z nesojeno snaho precej podobni, kar se tiče IQ. Pred meseci me je zaradi te osebe celo napadla in mi rekla, da naj grem k svoji materi, če mi pomeni več kot ona. V hišo kjer živimo sva z možem ogromno vložila, saj je bila v surovem stanju, ko sva se preselila, celo brata sva izplačala iz spodnjega dela hiše kjer živi tašča in se obvezala, da bova na stara leta poskrbela za njo.
In ko sva se sprli, je rekla, da nisva storila nič, da je vse njeno in da lahko gremo … in jo to čisto nič ne briga. In vse to je maslo naše nesojene snahe.
Prizadela me je že sama smrt očeta, kaj šele ignoranca nekoga, za katerega sem storila dosti in to v lastni hiši. Tašče in koruzne snahe enostavno več ne prenesem.
Postala sem nervozna, vzkipljiva. Kadar slišim da pridejo na obisk, nočem več na dvorišče oz. k tašči v kuhinjo. V prsih mi srce tako drgeče, da mislim, da mi bo izskočilo. Enostavno te ženske več ne prenesem in se ji hočem izogniti.
Zadnje čase opažam tudi, da me v prsih stiska in duši, včasih me zbada in me boli leva roka.
Prej sem jemala zdravila za spanje Sanval, in Lexaurin 1,5 mg občasno. Sedaj mi je sestra dala tablete Xanax 0,5 mg. Jemljem 1 tabletko dopoldne, zvečer običajno kakšen lekxurin, Sanval pa sem opustila.
Povejte mi prosim, ali sem od vsega skupaj psihično zbolela? Jemljem prava zdravila? K psihiatru sem se naročila sama, vendar sem na vrsti šele v prihodnjem mesecu.
Lep pozdrav in hvala že v naprej.
Mina
Spoštovana Mina,
slutim da ste se stvari lotili na napačnem koncu.Namesto, da bi v svoji hiši ( saj ste sodelovali pri izplačilu svaka in imate zemljiško knjižno stvari urejene, kajne?), zahtevali red in se o tem resno in konstruktivno pogovorili z možem, jemljete pomirjevala, ki vašega problema ne rešujejo, načenjajo pa vašo sposobnost pregleda nad situacijo in vas še dejavnosti ne spodbujajo ampak zavirajo.Jemanje pomirjaval je smiselno v trenutkih najhujšega strahu, pa tudi žalovanja,v času ko drugačna zdravila, na primer antidepresivi še ne morejo pokazati zaželjenega učinka, kasneje pa se je treba posvetiti reševanju vzrokov za nezadovoljstvo.Doslej ste ravnali tako kot nekdo, ki kma v čevlju kamen, pa jemlje popmirjevala, da tiščanja ne bi tako hudo občutil! Z možem se morata o zadevi pogovoriti, še preden odidete k psihiatru. Če bosta v pomembnih detaljih soglasna, morda obisk pri psihiatru sploh ne bo več potreben in marsiketera od telesnih težav, ki jih omenjate, in ki je je v bistvu le telesni izraz psihičnega konflikta,se bo najverjetneje izgubila.
Spoštovani!
Najlepšče se vam zahvaljujem za odgovor. Stvari resda niso še popolnoma dorečene. Imamo sicer dokumentacijo, ki je overjena na sodišču, ne pa tudi na zemljiški knjigi, kar pa ni problem urediti.
Dejstvo je, da moj mož, ki sicer trdi da lastno mamo ne prenese, cel čas lazi za njo in ji skuša nagoditi vsako stvar, saj se očitno boji njenih histeričnih izpadov. Od mene zahteva, da naj materi popustim, da naj tudi sama lazim za njo, jo ogovarjam, se z njo pogovarjam. Saj tudi se. Ko pridem iz službe jo pozdravim, vprašam kako je kaj …. Toda paziti moram na vsako besedico, ki jo izrečem. Ne smem se dotakniti ničesar, kar bi pozneje lahko uporabila kjer kakor klevete. Mož dobesedno zahteva, da jaz grem preko vsega, da pozabim celo, da naju je s sinom ob zadnjem prepiru napadla, mene je hotela obrcati, sina s kovinsko šipko udariti po glavi in nato je še hotela vzeti nož, vendar ji je mož to preprečil. Takrat sem se res s sinom odselila za teden dni. Vendar je mož ves čas hodil za mano in me rotil, da naj grem nazaj domov. In seveda sem popustila, kar mi je še zdaj žal.
Sam se svojemu domu rad ogne, odide na šport ali s prijatelji, po drugi strani pa od mene zahteva, da doma vljudno čakam na njegovo mamo, ji odnesem, če sem kaj spekla, se lepo z njo pogovarjam in prenašam njeno obregovanje in strupene pogolede. A mislite, da je to normalno, ali pa naj poberem šila in kopita in grem nekam, kjer bom imela mir? Morda se na vas ne obračam ravno s pravim vprašanjem, vendar vem, da se bom o tem pogovarjala tudi s svojim zdravnikom, zato vas kljub temu prosim za mnenje.
Lep pozdrav.
Mina