Je to prijateljstvo?
Pozdravljeni.
Pišem, ker bi rada slišala oz. prebrala vaše mnenje o » prijateljstvu«.
Poznava se več ko tri desetletja, skupaj do in preživele precej lepega in manj lepega. Zadnje desetletje pa so se stvari nekoliko spremenile.
Obe se radi udeležujeva dogodkov z raznih področij, za kar je v našem kraju kar dobro poskrbljeno. Velikokrat človeku kakšno vabilo oz. objava zbeži oz. jo spregleda. Ker vem, da se prijateljica, tako kot tudi jaz, dogodkov rada udeležuje, sem jo vedno, ko sem za kaj vedela, obvestila in jo tudi povabila s sabo. Včasih je šla, včasih ne, odvisno od časa in razpoloženja za to. Prav tako sem jo vedno vabila na razne sprehode, tudi kam višje, za kar, tako sem čutila, mi je bila hvaležna in je vabila z veseljem sprejela.
Zmotilo pa me je, ko sem nekoč pomislila, da z njene strani tega ne doživljam. Kamorkoli gre, gre sama ali s svojo družbo. Name ne pomisli oz. »pozabi«, da sem tudi jaz družabno bitje in se rada družim. In tudi če ne gre, a ve za dogodek, me nanj ne opozori.
Pokliče me, ko je v kaki stiski, ko ima slab dan, tako da sem dobila občutek, da sem zanjo »le izbira«. Ko ni drugega, sem dobra jaz.
Pika na i je bil literarni večer, na katerega me je opozorila sodelavka. Sama pri sebi sem sklenila, da naredim test. Nisem je poklicala, na dogodek sem šla s prijateljico. In na njem je bila tudi ona.
….
Ko sem jo vprašala, zakaj mi za dogodek ni povedala (tudi, če ona ne bi šla, bi se ga jaz udeležila), je dobila 100 in en izgovor. Iz mene je vrelo razočaranje in v tem sem ji očitala vse tisto, kar si mislim – egoizem, to da sem zanjo dobra le takrat, ko me rabi, … Prijateljica, ki je bila z mano in sem ji o tem že prej govorila, se je strinjala s tem, da sem ji končno povedala, kar me boli.
Vem, da ona taka pač je in da bi jaz morala kaj narediti. A kaj, ko se mi vedno znova zasmili in prekršim dogovor sama s sabo, da se bom do drugih obnašala tako, kot se oni do mene. Sicer je ta prijateljica dobrosrčna, a izreden pesimist, ki v vsaki stvari dobi kaj negativnega.
Nič nisi napisala kakšen je bil (razen 101 izgivor) odziv prijateljice, ko si ji vse, tudi za nazaj, povedala?
Ti je zamerila, je še naprej iskala izgovore, se je branila z napadom ali je vzela povedano empatično, se ti opravičila pokazala interes, da bo o vsem premislila, da se bo skušala izboljšat, imeti to kar te je prizadelo v mislih za naprej ipd?
Prijatelji, ravno tako kot vsi ljudje, ki izražajo iskren interes do drugih, ki jim nekaj pomenijo , poskušajo stvari izboljšat, spremenit (predvsem z dejanji, ne samo z besedami!), ker jim je v interesu da se OBA (ali vsi vpleteni) , tako ti kot ona, počutita (počutijo) v tem odnosu, prijateljstvu, dobro.
Če tega interesa, do drugega ni, potem to ni prijateljstvo, kot tudi ne partnerstvo ali odnos dveh ali več, ampak zgolj in samo osebna korist enega, na račun drugega ali ostalih v tem (izkoriščevalskem) odnosu.
Odgovorila mi je, da sem ji to že enkrat povedala, ko sva bili sami in da se ji ni zdelo primerno, da sem ji tokrat povedala v družbi. Bili sva v družbi prijateljice, ki ta odnos pozna. Ko sem bila v dilemi, ali razmišljam prav ali ne, sem namreč o tem govorila tej prijateljici in tudi ostalima dvema ter jih vprašala, kaj mislijo. Seveda se jim tak odnos ne zdi OK, zdi se jim, tako kot tudi meni, zelo egoističen. Do sedaj od nje nisem slišala, da bi to priznala ali zanikala … verjetno je vzela na znanje, drugega pač ne. Od takrat, ko sem ji to prvič le omenila, spremembe ni bilo. jaz sem jo vabila, ona je name vedno pozabila.
Vidve nista prijateljici, temveč znanki. Tudi jaz sem dobila že očitke od ljudi, ki jih sploh ne smatram za prijatelje, da se premalo potrudim. Res se ne, ker mi ti ljudje večino časa niti na misel ne pridejo. Če jih vidim ali slišim, lepo, se imamo v redu, niso pa to prijatelji, ki so vedno v mojih mislih.
Drugo, da me ljudje, ki odnose merijo s kalkulatorjem v roki, še bolj odbijejo. Imam dve dobri prijateljici, pri eni je tako, da sem jaz bolj aktivna, pri drugi pa, da skoraj vedno da ona pobudo. Nobena od nas tega ne meri. Take smo in take smo se sprejele in med nami ni nobene zamere, pa prijateljstvo traja že več kot 30 let.
Do ljudi sem prijazna in dobra poslušalka, zato srečam dosti ljudi, ki se po par srečanjih štejejo kar za prijatelje in mislijo, da bodo diktirali odnos. Ne bodo ga. Prijateljstvo, tisto pravo, se razvije spontano in počasi, z obojestransko naklonjenostjo in spremanjem, vse ostalo so samo dobri ali slabi znanci in nič več.
Podobna, se v vsem strinjam z vami. Res vse bolj kaže na znanstvo, čeprav se (sva se) obe označevali in predstavljali kot prijateljici, in to boljši prijateljici.
In, ne, ne gre za kalkuliranje kdo za koga kolikokrat kaj naredi. Gre za stalno pasivnost na eni in aktivnost na drugi strani. Očitno ji ne pomenim nič več. Ta občutek sem ji tudi omenila. Bom pač to sprejela, kar ne jemljem kot neko tragedijo. Pripravljena sem upoštevati njene občutke.
Mislim, da velja neka zakonitost – da pride v takem ali podobnem primeru vedno do “utrujenosti” strani, ki je vedno aktivna. Sem zagovornica reka – če daš, tudi prejmeš … pa ne mislim na materialno.
Imam podobne probleme. Edino, da v bistvu sploh ni srecanj. Po telefonu se odlicno razumeva, imava enake poglede na vzgojo, partnerstvo,… Resujeva najine druzinske odnose, jamrava ena drugi, ce bi bilo nujno, bi se lahko poklicali sredi noci. Zaplete pa se pri srecanjih. V 20 letih sva se srecali povprecno vsako 2. leto. Ker.. Kadarkoli dam pobudo jaz ali pa ona ni nic iz tega. Zaradi nje. Jaz si vedno vzamem cas, potem pa ne odreagira vec. Npr. se zmeniva za kavo v soboto popoldne in da se se slisiva glede ure, potem pa ni ne klica, niti odpise ne. Poklice me cez 14 dni… Kadar me povabi k sebi, pa VEDNO pridem. Nazadnje me je zelo razocarala. Rekla je, da sedaj pa sigurno pridejo k nam, zmenili smo se za uro obiska, vse sem pospravila, spekla pecivo, hcerki sta ostali doma, ker naj bi dobili obisk…. Ob 17h nikogar… Cez 1 uro sem poklkcala, da bi vprasala, ce je vse ok in ce pridejo. Ni se javila. Zvecer me je poklicala,ces da so se ze hoteli odpraviti od doma, pa je prisla na kavo soseda, ki se je selila tisti dan…. Prvic sem naredila nekaj, cesar nisem se nikoli: ampak ves, lahko bi me poklicala ali poslala sms, da je prislo nekaj vmes, da bi jaz vedela, tako smo vas pa cakali…. Ja, res, oprosti, je rekla.Moja psihoterapevtka mi je rekla, da bi ji morala povedati, kako sem se pocutila, da sem bila razocarana, jezna,… Da se morajo stvari povedat. To, kar cutimo. Tega se nisem zmogla. To je napaka, ki jo ze leta pocnem…. Upam, da to spremenim. Besede moje 15 letnice:Mami to ni prijateljjca, je le znanka…. Se strinjam, zelo. Ceprav mi je po telefonu pa vedno v oporo. Odlocila sem se, da vso pobudo za srecanja dajem sedaj njej. Se bo morala zelo potrudit. Ker imam 20 letne izkusnje iz:se dobiva konec tedna na kavi?… da ne bo nic iz tega… To zame ni prijateljstvo.
Prvo kot prvo, ja, razčistite pojme glede tega, ali gre za vzajemna čustva. Drugo kot drugo, moramo upoštevati, da je ona svoja oseba in osebnost. Lahko je po lastnostih čisto drugačna od vas, mogoče ji paše menjati družbo pogosteje. Lahko so pa tudi drugi vzroki, ki jih vi imenujete 100 in 1 izgovor in jih kar naštejem:
– ste mogoče dolgočasna družba (roko na srce, tudi to je mogoče) in raje izbira za take dogodke nekoga, ki ji bolj odgovarja, za druga druženja pa vas
– enostavno pozabi poklicati
-dobi vabilo že prej od koga drugega, ki se enako smatra za najboljšo prijateljico, prav tako kot vi
– ima neke zamere do vas, ki jih seveda niste omenili
– nima nobenih zamer, nobenih nerazčiščenih vzrokov zakaj vas ne pokliče ampak ji je enostavno prenaporno iti neka vedno samo z vami
– ima občutek, da jo hočete kot prijateljico le zase in ste posesivni
– ima občutek, da ne sprejemate njenih drugih prijateljic in ste ljubosumni
– je dobila najbrž signale, da se počutite tako, kot se počutite in vam je zamerila, da ji že ob prvi priliki niste povedali čist normalno in naravnost, zato je dojemala to vaše obnašanje otročje in patetično.
– je enostavno tip človeka, ki ne sili v druge, oz. enostavno “nima na brigi” tega, kdaj bodo dogodki in se za obisk le tega odloči spontano ….
… in najbrž je še več teh razlogov. Mislim, da komplicirate in se obnašate otročje. Morda ima več prijateljic oz. kolegic kot vi, pa bi rada bila z vsemi malo, kar je razumljivo. Ne morete človeku nekaj takega zameriti, to je res neumno. Saj pa je svobodna oseba, lahko se odloča kam in s km bo kdaj šla, ne rabi ona biti za vas informator o dogodkih in dežurna družba … Ste pomislili na to? Ste pa najbrž dobra opora, če vas rada pokliče za nasvet, to pa je pač vaša + točka. Ampak povejte če vas kaj moti preden se greste igrat take igrice in nekoga “preverjat”, kot da dela nekaj, kar ne sme! Ni fer in je malo čudaško.
Mukica, hvala za odgovor.
Mislim, da sem v prvem sporočilu dovolj jasno predstavila problem, ki to je ali pa tudi ne. Odgovarjam:
– sem dolgočasna družba … če bi bila, me najbrž ne bi takrat, ko ostane brez družbe po interesih (tako imamo vsi), klicala. Tudi sicer me je vedno označila kot eno od svojih dveh najboljših prijateljic, ki jo zvesto poslušava, ji svetujeva, jo potolaživa …
– pozabi poklicati … ja, pozabi, ko ima nadomestilo , hkrati pa je užaljena, če je ne pokličem.
– dobi vabilo že prej od koga … ponvadi je naknadno dobila vabilo še od koga in me je potem “skenslala” … se pravi da sem bila le njena “izbira”
– ji je prenaporno iti samo z mano … mogoče pa ji je res to postalo po 30 letih, še pred dvema mesecema ji ni bilo.
– sem posesivna … ne bi sprejela njenih prijateljic … ne bi rekla, ima vsaka od naju tudi svojo družbo, ki se med seboj poznamo, a se ne družimo prav pogosto, gremo morda na kavo, … predvsem zaradi različnih interesov. Nikoli nisva bili dogovorjeni, da se druživa na določene dneve, ure …
Na kratko – ko me je rabila, me je klicarila, pa ne enkrat na teden … vsak dan. Ko je šel problem mimo, mi je rekla, da mi je hvaležna, ker sem ji odprla oči in zdaj gleda na vse drugače. Ko je imela težave sama s sabo (pogost pojav) , se mi je zasmilila in sem jo skušala razvedriti s tem, da sem jo povabila na daljši sprehod, na kavo … Bila je vesela, hvaležna, to sem čutila.
Ko sem ji nekoč omenila, da bi bila tudi jaz vesela, če bi me opomnila na kak dogodek, ki se jih obe rada udeležujeva (kultura, glasba, umetnost), pa ni nujno, da gre tudi ona, če ji ne paše, je samo kaj zamomljala. In ko sem ji rekla da je zame pravo prijateljstvo to, da se na človeka spomniš ne le ko ga sam rabiš, ampak tudi sicer, ni komentirala. S tem nisem mislila na kako obvezo po klicanju parkrat tedensko, ali rednem srečevanju ampak preprosto na to, da včasih začutiš, da človeku nekaj pomeniš , že s tem, da se te občasno spomni, te pokliče samo zato, da te vpraša kako si…
Lp
Titika & Akam,
to ni prijateljica. Preberita si kaj o čustvenih vampirjih.
(Ni nujno da so ravno ” čustveni “. Lahko rabijo tudi kaj drugega, kako čisto konkretno pomoč… napr.kako izpolniti nek obrazec, ali jim crkne printer in se spomnijo na vas ali karkoli drugega. Ni nujno da so ( vedno ) vpletena čustva, jamranje, tolaženje… še vseeno pa gre za ” vampirje”)
V mojem življenju so bile tri osebe take, kar se tiče ” prijateljskih ” krogov ) in za obe sem po desetletjih grenkih in tudi zelo bizarnih izkušenj ( ko se ti zdi, da si spet v vrtcu ali oš, ko samo ostrmiš ne le nad popolno odsotnostjo razumevanja in sočutja, ampak celo nad popolno odsotnostjo osnovne olike! kamor spada tudi to, kar piše Akam: da je ” prijateljica ” ni niti poklicala ali ji poslala sms, da je ne bo! ) ugotovila, da po vsem kar kažejo, govorijo, ravnajo, spadajo med šolske primere narcisistične osebnostne motnje. Potem sem se še poučila, kaj storiti in kako ravnati. Ker ljudje ( vključno z nekaterimi zdravniki, terapevti… ) ki nimajo izkušenj z takimi ” primerki “, ponavadi mislijo, da si ti čuden, preobčutljiv, celo otročji. Ampak to, da od odrasle osebe, s katero naj bi vaju vezala naklonjenost, pričakuješ osnovno oliko in pa osnovno odgovornost, pač ni otročje- to je samoumevno, drugače bi naši odnosi propadli, še preden bi se začeli.
Zato predlagam, da se tudi vidve poučita o tem, da bosta razumeli, da taki ljudje nas ne vidijo ” normalno” , kot mi njih in druge, za njih nismo osebe s svojim čustvi in mnenji, ampak samo sredstvo. Tako kot predmet. Ki ga po uporabi zavržeš ali pospraviš- dokler ga ne boš spet potreboval. Zato običajna komunikacija in pričakovanja in zaupanje in vse drugo, kar spada k dobrim odnosom, tu enostavno ne deluje in nikoli ne bo. Tako kot moramo tudi pri bolniku z alzheimerjem prilagoditi komunikacijo, če nočemo, da se nam zmeša od bolečine in zrahljanih živcev.
Na spletu je precej člankov tudi o tem kaj storiti in kako ravnati, če se odločimo, da obdržimo stike. Tudi v slovenščini se najdejo knjige na to temo ( Čustveni vampirji, Ne hodite več po prstih, V opoju narcisa ). Se nam pa taka ” šola ” zgodi z razlogom in ko začnemo raziskovati značilnosti te druge osebe in njene zakaje in zatoje odkrijemo tudi pri sebi šibke točke, ( stare ) rane itede česar se mogoče sploh ne zavedamo, pa nam vseeno pomembno ( slabo) vpliva na življenje. Tako da je to proces, ki je za nas dvojno koristen.
Zdravo,
Okej… Razumem te v vsakem primeru, ampak nekaj se je pa vendarle moralo zgoditi, da je 20 let funkcioniralo, pešati pa je pričelo pred dvema mesecema. Premisli, kaj bi lahko vplivalo na to obnašanje, kajti ona se kar čez noč ni mogla spremeniti. Lahko na to vpliva nek tretji dogodek, lahko pa si se spremenila TI – morda je ona vse to kar omenjaš počela že prej, ampak zaradi nečesa ti pač tega nisi opazila in ji tudi nisi zamerila … Ne vem, premisli, še lepše pa – se z njo odkrito pogovori in dajta karte na mizo.
Res se je spremenilo in sicer moj odnos do njenega obnašanja. Malo sem se utrudila le dajati, malo me je minilo, da sem v njenih očeh samoumevna … no, ne jaz ampak moj odnos do nje. Konec koncev so me na to razmišljanje napeljale prijateljice, s katerimi imam tak odnos, kot bi si ga želela tudi z njo. Prišlo je iz heca, češ da sem zanjo res animator, potovalna agencija, psihoterapevt … spoznala pa sem (bolje pozno kot nikoli), da me je tudi energetsko pila. To sem občutila šele v zadnjem letu, ko sem tudi jaz že starejša (obe sva 60+). Nekateri pač “dozorimo”z zamudo.
Acnitram, hvala za odgovor. Zelo dobro napisano in točno opredljena osebnostna lastnost (motnja). Brala sem o tem in sem jo tudi sama uvrstila v tisto kategorijo. Ona enostavno ne zaznava, da je v njenem ravnanju karkoli neprimerno ali celo narobe … krivi s(m)o vedno drugi. Tudi sonce je krivo, da nas greje … da banaliziram.
S tem vašim zapisom se popolnoma strinjam : ” Zato predlagam, da se tudi vidve poučita o tem, da bosta razumeli, da taki ljudje nas ne vidijo ” normalno” , kot mi njih in druge, za njih nismo osebe s svojim čustvi in mnenji, ampak samo sredstvo. Tako kot predmet. Ki ga po uporabi zavržeš ali pospraviš- dokler ga ne boš spet potreboval. Zato običajna komunikacija in pričakovanja in zaupanje in vse drugo, kar spada k dobrim odnosom, tu enostavno ne deluje in nikoli ne bo. Tako kot moramo tudi pri bolniku z alzheimerjem prilagoditi komunikacijo, če nočemo, da se nam zmeša od bolečine in zrahljanih živcev. “
Hvala in lep pozdrav.