Je to NOM?

Pozdravljeni,

Na kratko najprej nekaj o sebi. Sem ločen že nekaj let. Ja, sem en tistih moških, ki je mislil, da bo njegov zakon, družina, skupnost, … trajal večno. Pa ni.
Da bo trud, izkazovanje ljubezni (ki naj bi premagala vse težave), stiskanje pesti in potrpljenje poplačano. Pa ni bilo.
Da bo zvestoba cenjena. Pa ni bila.
Ja … sem en tistih moških, ki je bil vedno zvest, prenašal tudi posteljno hladnost (z upanjem … saj bo bolje in hladnost pripisoval njeni utrujenosti in stresu,) ki ni poznal varanja in je bil prepričan, da žena tega nikoli nebi naredila. Pa je.

O.K. Zgodba kot zgodba. Preboliš, težko, se pobereš in greš dalje. Leta minevajo in poizkusiš v zrelih (poznih 40-ih) hoditi na zmenke. In tu se … zatakne.

Naj najprej povem, da nisem en tistih moških (vsaj po mojem subjektivnem mišljenju ne), karizmatičnih “zverin”, ob katerem ženske omedlevajo na prvi pogled. :)) En tak povprečen, prijeten, simpatičen predstavnik moške vrste. Izobražen, urejen, prijazen, spoštljiv. Splošna ocena (nežnejšega spola) pa: “čeden”, “ne slab za pogledati”, “prijeten, prijazen”, “simpatičen” … takole bi rekel na lestvici od 1 do 10, pa ajde, da ne bom preošaben, 7-ica za ženske (očitno :))) ). Torej mi čedna (odnosno, meni vizuelno zanimiva) ženska ne pade ravno v “naročje”, ampak se moram zanjo potruditi (tako ali drugače). Torej, precej normalno in vsakdanje bi rekel.

Enkrat sem bral, da nekdo, ki gre na več kot 12 zmenkov in ne najde niti enega partnerja s katerim bi bil lahko intimen, da je … narcis.

Moje izkušnje so take, da sem imel v preteklih letih nekaj 10 (krepko čez 50) srečanj (veliko je bilo tudi t.i. internetnih srečanj), a tiste “privlačnosti”, metuljčkov, želje enostavno ne čutim. Vsako leto sem se tudi s kakšno zapletel. Včasih za en teden, včasih nekaj tednov, včasih mesec, včasih dva (ali tri), a v nobeni “zvezi” ne obstanem. Vedno se pokaže “nekaj”, kar se s pogovorom ali drugače ne da preiti. In … prekinem. Sicer vljudno, brez nekih očitkov in žalitev, a vseeno prekinem.

Skratka, stanje je tako, da nikakor ne pridem do neke globlje, čustvene, osrečujoče zveze na daljši, odnosno dolgi rok.

Ponavadi kdo reče tisto znano “še nisi srečal prave”. Ja, tudi samo na ženske čare, ne padem več, temveč iščem tudi neko vsebino zadaj. Tisto nekaj več. Res je tudi, da jasno kot vsi, imam v glavi nek “minimalni” seznam zahtev, želja, predstave o ženski, ki bi si jo želel ob sebi (ne samo na sebi 🙂 ) in pod katerega ne grem. Tole se verjetno bere ošabno, pa vendarle to ni moj namen.

Skratka, načeloma torej se “tolažim” z mislijo, da še nisem srečal “prave”, sem pa ob prebiranju tega foruma pomislil vseeno “So to samo normalne (previsoke) zahteve, za katere smatram, da so prave in jih imamo kar vsi ponavadi ali je to morda kar NOM?”

Hvala. Kakšen komentar bo dobrodošel.

Pozdravljen hm!

To, da imaš težave najti partnerja, ki bi te toliko privlačil, da bi se pojavili znameniti metuljčki po vsej verjetnosti nimajo nič opraviti z narcizmom, saj lahko za to obstajajo tudi številni drugi razlogi.

Kaj je to narcist ali mejni partner lahko najdeš najbolje opisano na forumu za svojce teh ljudi:
http://med.over.net/forum5/list.php?465.

Veliko tega pa je opisanega tudi na internetu,

GittaAna

Hvala za odgovor.

Omenjeni forum sem pa prebral (tako osebne izkušnje, kot tudi komentarje in nasvete), pa so se mi vendarle zdeli zelo mejni, skoraj aktuni primeri.

Vseeno pa sem odgovor vzel kot … pozitiven. 🙂