Pozdravljeni!
Sem mati dveh otrok, sedaj ravno odraslih. Preživela sem hudo nesrečo in imam II. kategorijo invalidnosti. Pridno iščem službo, a mi nikakor ne uspe. Doma sem ženska za vse, čeprav komaj kaj zmorem, ker imam hude težave koncentracije, glavobolov … zaradi poškodbe glave. Včasih tudi ne zmorem, a me nihče ne razume. Vidijo samo kaj ne naredim, kaj naredim slabo, nikoli pa dobrih stvari. Res je, da zmorem samo še en majhen del tega, kar sem nekoč. A za to nisem kriva sama. Sprašujem pa vas, kako naj preživim v okolju, ki mi ne pomaga, me ne spoštuje, me zaničuje. Vsi so mnenja, da delam zdrahe. Ali res? Bili smo na družinskem kosilu. Mož me je pustil v množici ljudi na prireditvi. Rekel mi ni nič. Samo šel je in ker nisem bila pozorna, nisem šla za njim. Potem sem se le prebila do gostišča in vstopila in smo odšli do mize. Pa mož ni kontaktiral z mano, samo z drugimi, in se vsedel k osebi s katero ni govoril več kot deset let zaradi zamere, mene pa pustil na koncu dolge mize. Z možem imava sicer lep odnos. Rekla sem: “Kaj ne bova sedela skupaj? Sedel boš z osebo, ki ni HOTELA s tabo govoriti 10 let.”. In vsi so jezni name. Jaz pa sem se počutila zavrženo in kulturno bi bilo, da bi moj mož z mano sedel in z mano komuniciral. Nisem pričakovala, da ne bo govoril s to osebo iz ožjega sorodstva, ampak to, da bo sedel z mano. A za mene nima nikakršne skrbi. Jočem že nekaj dni. Ne razumem, da je lahko tak do mene, čeprav ga strežem že 27 let. Drugi dan sem mu rekla, da ni lepo, da me je pustil v množici, da se v gostišču niti ozrl ni k meni, da ni sedel z mano. In kaj je naredil? Potisnil me je, me zelo močno udaril, vrgel na tla in zbincal. Jaz sem se samo branila. Ali sem res jaz kriva za njegovo grdo dejanje? Grozno je, da sta otroka to gledala in naju razdvojila. Ne vem kaj naj naredim. Kaj naj pričakujem. Po nesreči sem zelo zamerljiva oseba in potrebujem zelo veliko časa za odpuščanje. Kako naprej? Ne vem. Kaj sploh storiti? Me sploh še ima rad?

Zala

Tole, kar bom napisala, sklepam iz tvojega pisanja:
Ves svet se ne vrti okrog tebe. Ti pričakuješ, da te bodo vsi razumeli, poslušali, ko pa se tudi ti ne potrudiš razumeti druge.
S tvojim možem sta na kritični točki. To, da te je udaril in brcal nima opravičila.
Kakorkoli se boš odločila (ostati z njim ali prekiniti), ti priporočam, da najprej začneš delati na sebi. Spremeni se, da ne boš več tako zamerljiva oseba, da boš boljša. Kaj pa ti zamera prinese dobrega? Nič! Le negativna čustva, ki se kopičijo v tebi.
Veš, spremenimo lahko v osnovi le sami sebe, zato pa začni delat na tem.

Spoštovana KARA – Zala!

To, kar je storil vaš mož, brez dvoma je nasilje. Pravite, da imata drugače lep odnos, a kot opisujete vajin odnos, je ta tudi sicer precej skrhan… Čutite namreč, kako mož nima razumevanja za vaše zdravstveno stanje. Sami pa tudi niste v najboljši koži, saj ste zaradi svoje situacije bolj občutljivi in ranljivi.

Kot je rekla že lydia, za njegovo dejanje ni opravičila. S tem, ko je dvignil roko nad vas, je uničil vajin odnos. Konec je zaupanja in občutka varnosti, ki naj bi ga ob svojem življenjskem sopotniku vsak človek imel. Kako torej naprej…

Predlagam, da se na Društvu za nenasilno komunikacijo dogovorite, da pridete na en pogovor: http://www.drustvo-dnk.si/dejavnosti/osebe-z-izkunjo-nasilja/individualna-pomoc-ljudem.html. Svetovali vam bodo, kako bi bilo najboljše postopati. Obstaja več možnosti: ena je, da greste v varno hišo ali materinski dom, druga je, da ob prijavi nasilja, če se počutite ogroženi, zaprosite za ukrep prepovedi približevanja in potem se lahko od moža zahteva, da ga v času trajanja ukrepa ni v stanovanju, tretja pa je, da se mož vključi v skupino oz. v svetovanje za povzročitelje nasilja, vi pa najdete podporno pomoč zase. Slednje pride v poštev seveda tudi v primeru, da se boste poslužili ene od prvih dveh možnosti. Težko rečem, kaj bi bilo najboljše za vas. Potrebno se je pogovoriti, narediti varnostni načrt, oceniti vašo ogroženost ter načrt nadaljnje pomoči, ne glede na to, ali boste ostali z možem ali ne.

Če ne boste ničesar storili, se bodo težave poglabljale. In ne smemo pozabiti na dejstvo, da sta bila pri vas tudi otroka žrtvi nasilja, s tem ko sta mu bila priča in sta se celo morala vmešati v strahu za vas. Zato vam res toplo priporočam, da se obrnete na omenjeno Društvo ter delate potrebne korake za izhod iz tega težkega položaja, v katerem se gotovo počutite nemočni. Vsaki bi se lahko zgodilo to, a iz takšne situcije se ne morete izkopati sami, Medsebojni odnosi so kompleksni. Ko gre za nasilje, pa gre za še posebno dinamiko odnosa, v katero se žrtev ujame. Zato sem vesela vašega prvega koraka za reševanje situacije, namreč vašega sporočila na našem forumu.

Veliko poguma in notranje moči vam želim,

Jana Metelko, dipl.soc.del.