Pozdravljeni,

s fantom sva v vezi približno tri leta.

Že takoj na začetku je bil popolnoma odkrit in mi je povedal, da je bil narkoman – in da se je zdravil v komuni. Kar sem sprejela – glede na to, da je sedaj ”čist” približno 5 let, kar se mi zdi izreden uspeh.

Za mano je res naporno leto, smrt mame (ki je bila narcistična MOM), izguba službe, postavljanje na noge.

Na začetku je bilo idealno, razvajal me je, nosil po rokah,… zdaj pa…. ne več kdo je tukaj nor.

V najinem skupnem življenju je moj fant imel različne cikle odvisnosti:
-od igric
-spletnega pokra
-sexa (z mano)
-trenutno od dela (kmetija)

Na začetku najine veze sem financirala vse jaz (ker on takrat ni imel dohodkov), letošnjo zimo je vse on – trenutno zopet vse jaz. In ravno zaradi tega sva pogosto v sporu – ker sem sama za vse in sem mu tudi povedala (pa da se razumemo, njemu gre finančno bolje kot meni).

Financiram vse sama, hrano ter kompletne gospodinjske stroške. Ravno včeraj zvečer sva se zopet skregala zaradi tega – on mene hoče NAUČIT, da se potrudim za kaj in zato noče finančno sodelovat. Imam svoje podjetje – seveda vsaka stvar zahteva svoj čas, da ”zalaufa”. Pri 34ih letih imam 13 let delovne dobe, on pa le 3 uradne in zadnjih nekaj let na njihovi kmetiji (pri 35ih). Da se razumemo – on mene ne financira.

Zameri mi, ker delam od doma – ker se ne potrudim dovolj (po njegovem mnenju). Na začetku najine veze sem imela klasično službo, delala sem pri njih na kmetiji ter inštruirala.

Enkrat sem mu rekla, naj prispeva 20 eur, vprašal me je zakaj? In sem odgovorila z vprašanjem: kaj boš šel ti iskat hrano v X kraj? Konec…. užaljen, se ne pogovarjat z mano tri dni. Ker sem ga prizadela… s čim??? Včeraj zvečer – zopet užaljen… zato, ker se ne spomnim, da bi mi prinesel en račun, ki sem ga prejela na njihov naslov. Odpira mi pošto (ker je kao iskal mojo telefonsko število, ko je pozabil telefon pri meni doma (živi tukaj pri meni)). Rekla sem mu, naj mi redno nosi pošto – če ne vem, da pride kak račun, ga tudi ne morem plačat.

Nima nobenih prijateljev (njegov svet je omejen izključno na njegove starše in mene), kar po mojem mnenju ni prav. Lansko leto oktobra se je doma zadel s tableti, njegovi starši me sploh niso obvestili (sem mislila, da je spet neka njegova fora). Z njim sem hodila in še vedno hodim po ambulantah za odvisnike, psihiatrom in psihoterapevtom (ne grem v ambulanto, ampak čakam v čakalnici). Ampak roko na srce – ne vem, če kaj pomaga… res ne.

Ker karkoli naredim ne naredi prav. Zameri mi, ker sem se lotila stvari in jih nisem speljala do konca (preveč specifično je in ne morem napisat o tem, ker se bojim, da bi me on ali kdorkoli drug prepoznal v tem). To je povedal tudi psihoterapevtki, ki ga je potem vprašala ali ga na koga spominja. Direktno mu je povedala, da je sam rabil več kot 10 let, da je kaj naredil oz. spremenil. Torej stvari, ki ga motijo pri njem samem projecira name in me ”sovraži” zaradi njih.

Ima tudi starše, ki ga imajo za sužnja. Plačilo za celodnevno delo dobiva šele zadnji dve leti, prej je delal popolnoma zastonj. Pri njegovih letih ga imajo popolnoma pod kontrolo – saj mu ne dovolijo pozabit, koliko so oni pretrpeli zaradi njegove odvisnosti. Dela cele dneve – niti en dan ni fraj. Oni lahko rečejo karkoli, pa so dobri – če se jaz s čimerkoli ne strinjam, pa težim in se takoj užali in kuha mulo.

Dva dni je super, tri dni katastrofa – meni se bo zmešalo, resno. Ker se užali ob najmanjši bedariji in potem kuha mulo nekaj dni. Tudi, ko se skregava, ga ne žalim – nikoli,… ampak samo povem kaj me moti (da ne greva nikamor, ker si ne vzame nič časa zame (pa tudi zase!), da nimam nobene podpore, da sem dejansko sama v tej ”vezi”). Zmeraj sem za vse jaz kriva.

Je bolestno ljubosumen, ne prenaša nobenih mojih moških prijateljev, znancev, bivših sodelavcev…

Ne vem… občutek imam, da me s tem, ko mi odpira pošto, finančno ne sodeluje – da me želi izolirati od preostalega sveta. Imam precej prijateljic, tako, da nisem zaprta v stanovanju 24 ur/dan. Ker če bom zaostajala s plačili, bom morala plačevati več in če mi finančno ne pomaga (v gospodinjstvu) ne bom imela dovolj denarja, da grem kam oz. da si kaj privoščim. Saj ne vem več… res ne…

Napisala bom še 3 stvari, ki jih je naredil BREZ MOJEGA DOVOLJENJA ALI VEDENJA, saj sem znorela… ampak očitno ne dovolj:
-prodal je živino, ki mi jo je kupila moja mama kot zadnje darilo pred smrtjo
-prodal je zlato verižico, ki mi jo je podarila njegova babica
-takrat, ko se je zadel s tableti – jih je vzel moji mrtvi mami

Živiva skupaj, v mojem stanovanju – nekaj časa sem živela pri njih, zato prejemam določeno pošto k njim domov…

Ne vem… res…

Žal mi je, da sem opisala vse skupaj tako zmedeno…

je,da ima tvoj fant več težav in zna bit,da boš vedno kriva ti. To kar si tukaj opisala zame ni normalno in ni noben odnos. Tudi tvoje življenje je le eno, verjetno ni druge,kot da greš svojo pot. Ko bo prišel trenutek,ko boš tudi sama prepričana v to (ne glede na to kaj drugi pravijo/pravimo),boš zagotovo tudi odšla,odločitev pa mora dozoreti v tebi. Osebno ne verjamem,da bo bolje,pravzaprav mislim,da zna biti žal nasprotno.
Veliko sreče,poguma in vse dobro ti želim!

mnenje je, da ima tvoja fant mejno osebnostno motno ali pa kakšno “izpeljanko” iz nje. Zelo, zelo vseliko stvari, ki si jih napisala, je podobnoh kot pri mojem bivšem partnerju in želim si, da bi jaz pred leti naletela na ta forum. Mislim, da bi si lahko prihranila veliko trpenja, dvomljenja vase, spraševanja in prebolevanja. Ali pa tudi ne. Možno je, da bi si še naprej metala pesek v oči in se slepila, da je on tisti pravi in da le jaz počnem nekaj, kar sproža v njem vse te negativne reakcije in ravnanja. Jaz ne bom nikoli izvedela kako bi ravnala, če bi mi takrat kdo odprl oči in mi dal vedeti, da nisem jaz tista, ki počne vse narobe, da nisem jaz kriva za vse, ampak, da je možnost, da sem se zapletla z MOM osebo. Ti pa imaš še vedno možnost…
Želim ti veliko moči in poguma za soočanje z realnostjo. Ne bo lahko, ampak bo pa zdaj definitivno veliko lažje in bo manj bolelo, kot bi pa čez nekaj let, ko bi se mogoče morala boriti še za lepšo prihodnost svojih otrok…

Mom ali ne….to kar opisujete je definitno bolno. Včasih, če si v zvezi že nekaj časa in je bilo na začetku izredno lepo ( kar je pogosto pri ljudeh z osebnostno motnjo) je težko opaziti kako si počasi, ne da bi se zavedal zdrsnil v zvezo, ki je popolnoma nezdrava.

Kaj bi svetovala prijateljici, če bi vam opisovala podobne zgodbe? Verjetno, da naj čimprej spoka kovčke in gre. Pri kolikor toliko “normalnih” osebah, ki sta v partnerskem odnosu je še smiselno, da poskušaš vse, da bi se odnos pozdravil, ohranil…..pri osebah z osebnostnimi motnjami, pa ni čisto tako, ker je ena od stvari, ki jih definira, da ne vidijo, da je z njimi kaj narobe, da so vedno krivi drugi in da se niso sposobni učiti in se spremeniti. ( ali pa res izjemno ,izjemno težko) Četudi se odločiš, da boš ostal ( ljudje smo različni) pa bi morale biti pogoj zdrave meje, to je, da ti tak odnos ne škoduje.

Včasih pomaga, če napišeš na list parirja na eno stran pozitivne stvari odnosa ( ali človeka), na drugo negativne. Kaj ti tak odnos daje in kaj zaradi tega izgubljaš. Kadar stvari napišeš se precej zbistrijo in lahko veliko bolj jasno vidiš na čem si.

Moje mnenje ( ki pa je zgolj moje mnenje in morda daleč od resničnosti) da ima partner ogromno težav, ki bi jih moral rešiti še preden bi sploh šel v kakšen odnos in tudi to, kar opisujete ni partnerski odnos, temveč mu predstavljate nekoga, ki zadovoljuje njegove potrebe, njegovo čustveno boksarko vrečo, kjer lahko sprošča svoje napetosti in na katerem lahko ižživlja svoje drame, namesto, da bi sam opravili z njimi.

Zaslužite si več!

GittaAna
GittaAna

Hvala vsem za odgovore… do danes se še ni oglasil – sama pa imam vsaj toliko samospoštovanja, da ga ne pokličem….

Roko na srce, se mi je vedno zdelo, da nekaj ni ok z njim (takojšnje zadovoljevanje vseh potreb, črno/belo gledanje na ljudi,,,,) ampak sem si dopovedovala, da je to samo moja domišljija.

Na začetku je bil res zlat – vsem sem govorila, da imam najboljšega fanta na svetu. Zdaj pa…

Napisala ste: “Že takoj na začetku je bil popolnoma odkrit in mi je povedal, da je bil narkoman – in da se je zdravil v komuni. Kar sem sprejela – glede na to, da je sedaj ”čist” približno 5 let, kar se mi zdi izreden uspeh.”

Kolikor odvisnosti poznam (in mislim, da jih kar dobro poznam), je moje mnenje, da ste tudi glede abstinence v popolni zmoti. Napisali ste kar nekaj simptomov, ki kažejo na to, da je po mojem prepričanju znova zabredel v odvisnosti. Odvisnosti se kažejo predvsem v spremenjenem in precej nelogičnem obnašanju dotične osebe. Na to kaže opisano vedenje, nepojasnjen odhod, nadzorovanje, sploh pa glede prodaje živine, prodaje zlata in jemanja tabletov… MOM, narcizem in odvisnosti se včasih tudi komplementarno dopolnjujejo. Pa ni nujno, da partner jemlje mamila, saj je že jemanje tablet dovolj, da je postal primerno “zadet”… Od “zadetosti” s tableti do mamil ali alkohola pa ni več dolga pot… Vsak uspešno zdravljeni narkomam, alkoholik ali tabletoman, dobro ve, da se z opijati (vključno s tableti!) ni za igrati, ker že samo poskušanje enega od teh snovi znova pri njem vzpodbudi odvisnost… Ko človek laže drugim, predvsem pa samemu sebi, je zaradi svoje nesigurnosti v sebe, običajno bolestno ljubosumen, druge nadzira in običajno stalno nekaj išče in napada… Taki ljudje zelo dobro obvladajo strategijo po principu: “Napad je najboljša obramba…” Prizadeta oseba, ki s takim človekom živi postane zmedena in ne ve kaj se dogaja… O odvisnostih je veliko literature in morda bi bilo dobro, da se o tem malo bolj seznanite.

Četudi se v svojem mnenju motim, ste napisala vrsto stvari, ki kažejo na rdečo luč in da je vse šlo čez meje dopustnega. Če bi bila jaz na vašem mestu, bi zelo resno ukrepala. V prvi vrsti bi poskrbela zase. Ker je skrajno neresen, se z njim ne bi več pogovarjala (razen res nujnega) in bi ga takoj zapustila. Vse napisano je le moj pogled in moje mnenje, ki pa ni nujno, da je pravilno. Vesela bom, če vam bo kaj pomagalo. Lp Odmev

Se strinjam z Odmev. Vsi opisani znaki kažejo na to, da je velika verjetnost, da je njegova abstinenca že zdavnaj mimo. Odvinsniki ( tudi nekdanji) so lahko mojstri v prikrivanju svoje odvisnoti. Je tudi o tem modro zelo razmilsiti.
GittaAna

Odmev in GittaAna,

hvala za mnenje.

Odmev,

takrat, ko se je zadel s tableti je to tudi povedal in sva šla na kliniko, ter potem tudi k psihiatru (to je bilo septembra/oktobra lansko leto).

Verižico je prodal enkrat takrat, živino letos pomladi…

Resno mislite, da je zopet začel s tem? Še vedno ni prišel nazaj, niti ni poklical – mislim pa, da je šel k staršem (ponavadi pobegne tja), vem pa ne, ker ne mislim preverjat.

Nič vam ne pomaga, če jaz resno mislim… Napisala sem le svoje pomisleke, kar sem iz zapisanega razbrala in vas s tem želela opozoriti na morda še večji problem, kot ga vi sploh zaznavate. Recidiva (ponovitev) bolezni odvisnosti je zelo resna zadeva, ki je en obisk pri psihiatru še zdaleč ne more rešiti… Morda je vaš fant ob obisku psihiatra celo resno mislil, da bi se prenehal “zadevat”, vendar narava bolezni odvisnosti je neizprosna, ker odvisnik po prvem prekršku enostavno ne zmore več abstinirati. Spremljala sem številne zaplete pri ljudeh, ki so v zvezi z recidivo nastajali in so bistveno hujši (velikorat celo usodni!) kot prvo zdravljenje… Problem je v tem, ker zdravljeni narkoman ali drug odvisnež, ki zapade v recidivo, potem celo svoje zdravljenje zlorabi za dodatno manipuliranje z ljudmi… Odvisniki znajo tudi zelo usposobljenega psihiatra velikokrat “popolnoma žejnega peljati čez vodo”. In to posebej še, če ta odvisnik živi s svojci, ki so popolnoma neuki glede narkomanije in drugih odvisnosti… Ravno zato (in tudi zaradi tega, da se v bodoče ne bi zopet zapletla z nekim odvisnikom), vam predlagam, da poskušate ustrezne odgovore najti tudi v litaraturi o odvisnostih (na primer pobrskajte po knjigah dr. Janeza Ruglja , Dr. Andreja Perka, dr. Sanje Rozman, ipd.).

Pa če tudi se motim, se popolnoma strinjam z vsemi zapisi podhodnic in posebej še s “Tudi moje”, ko je zapisala: “Ti pa imaš še vedno možnost… Želim ti veliko moči in poguma za soočanje z realnostjo. Ne bo lahko, ampak bo pa zdaj definitivno veliko lažje in bo manj bolelo, kot bi pa čez nekaj let, ko bi se mogoče morala boriti še za lepšo prihodnost svojih otrok… “

Vzpodbudno pri vsem se mi zdi, da iščete rešitev. Vsak, ki išče rešitev, jo tudi najde in tudi vi jo boste našla. Zato ostanite z nami. Vso srečo vam želim. Lp Odmev

Trenutno izgubljena
Ali je spet notri ali ne boš morala odkriti sama.Praviš, da ga ne misliš preverjat. Pri odvisnikih ( tudi ex še leta in leta zatem) je edini način, da veš, kaj je res, da preveriš vsako še tako najmnajšo stvar, ki jo trdi, še posebej, če se začne obnašati na način, ki kaže na morebitno ponavljanje odvisnosti.

V življenju sem srečala nekaj odvisnikov in to kar pripoveduješ je precej značilno za tiste, ki spet padajo notri in poznam kar nekaj takšnih ,ki kljub prepričanju bližnjih, da so že leta ven iz hudega še vedno vsaj občasno ( ali celo redno) jemljejo kaj pa to prikrivajo tudi najbljižjim, za katere se mi v takšnih primerih zdi, da niti nočejo vedeti, ker bi bilo to, da bi se s tem in nato posledicami soočili prehudo.

To, da preveriš človeka velja tudi za druge ljudi. Po svetu se klati svega in svašta in da zgolj na besedo verjameš nekomu ( razen če je z dejanji v daljšem časovnu obdobju dokazal, da njegova beseda 100 % drži) ni ravno modro. Še manj če si takšnega človeka že večkrat zalotil pri kašnih “pol resnicah” ali lažeh. Na tak način postaneš idealna žrtev ljudi, katerih življenski stil je, da kaj prikrivajo, Pa naj bo to zaradi odvisnoti ali česarkoli drugega.

GittaAna

Vesta zakaj sem mislila, da se ne drogira več…. ker hodi k psihiatru in psihologu redno na kliniko za zdravljenje odvisnosti in tam mora vsakič dat urin. Mogoče sem dejansko preveč naivna.

Se mi pa vedno bolj zdi, da je tudi to obiskovanje psihiatra bolj sredstvo za manipuliranje, ker je on ” tisti bogi” in ga potem pustim na miru in se podrejam njegovim željam.

To, da ne bom preverjala sem mislila v smislu, da se mi ne da – ker se mi vedno bolj dozdeva, da je najboljše, da grem stran. In v teh dneh, ko ga ni – sama sebe prepričujem, da je tako bolje in tudi delam na tem, da tako ostane. Vem pa, da zna ta moja ”moč” v njegovi bližini izginit. Ni lahko – ker ga res pogrešam. Ampak sta mi pa obe dali veliko materiala za razčistit. Hvala obema, ker sama res nimam realnega pogleda na vse skupaj.