Je to MOM?
Pozdravljeni!
Na ta forum sem pred nekaj dnevi naletela čisto slučajno in začela brati … ter našla kar nekaj opisov dogodkov in stanj, ki bi nedvomno držali za mojega bivšega partnerja. Izposodila sem si knjigo Ne stopajte več po prstih, berem jo in občasno mi gre na jok, ker vedno znova naletim na stvari, ki so se dogajale tudi meni. Na začetku me je idealiziral, kar naprej mi je dajal vedeti, da sem nedvomno prava zanj, tudi svojim staršem je govoril, da tako zaljubljen še v življenju ni bil. Seveda mi je to godilo, po dolgem času sem se počutila res ljubljeno, hkrati me je privlačil njegov optimizem in smisel za humor. Zanosila sem hitro, rekla sem si “Ljubim ga, lepo mi je z njim, očitno me ima tudi on zelo rad, če se ne bo izšlo, bom pač sama z otrokom, saj ne bom ne prva ne zadnja.” Bila sem stara 32 let, z redno službo, splav pravzaprav ni bil nikoli zelo resna možnost. On je 5 let mlajši. Vse je bilo super, začela sva si urejati stanovanje v hiši njegovih staršev, s katerimi sem se vedno zelo dobro razumela, sta tast in tašča, kot si ju lahko želiš, nevsiljiva, praktično nevidna. On je garal praktično vsako popoldne, da bi bilo do rojstva otroka vse nared. Imela sem občutek, da se je z rojstvom prvega sina najina vez še okrepila, mislila sem, da sem v življenju dosegla vse najpomembnejše. Toda po približno enem letu sem bila priča prvi reakciji, ki mi je zamajala tla pod nogami. Bila sva na novoletni zabavi pri prijateljih, otroka sta čuvala tašča in tast. V zgodnjih jutranjih urah sem bila že utrujena in sem želela domov. On je želel še ostati. Ko me je nekdo vprašal, zakaj že grem, sem rekla “Kdo pa bo zjutraj poskrbel za otroka?” in to je povzročilo pri njem strašno burno reakcijo, rekel je “A jaz ne morem poskrbeti za otroka?”, potem me je spremljal do avta in bil ves čas zelo napet, najprej me je zadrževal, ni dovolil, da zaprem vrata, potem pa jih je v besu zaloputnil on in videla sem, kako je stekel po ulici kot da je moral svojo jezo sprostiti. Ta odziv me je dodobra prestrašil in ko sem se naslednji dan želela o tem pogovoriti, sem naletela na molk. Čez slabo leto sem doživela nov šok, tokrat sem odkrila, da si preko interneta dopisuje z neko žensko, ki je sicer živela na drugem kontinentu, pošiljal ji je nedvoumna sporočila in pesmi z ljubezensko vsebino. Bila sem tako prizadeta, da tega ni mogoče opisati. Ko sem vprašala, zakaj, je bil njegov odgovor, da sem zelo zaposlena, on pa je bil zelo osamljen. Takrat sem mu vrnila zaročni prstan, ker sem izgubila velik del zaupanja vanj. Kakšen dan zatem mi je napisal pismo in se opravičeval za to, kar mi je storil ter prosil odpuščanja. Težko sem šla čez, a sem. A kadarkoli je zvečer posedal pred računalnikom, nisem bila več mirna. Čez nekaj mesecev sem zanosila še drugič – otroka sva si želela oba. A v nosečnosti sem doživela še en napad njegovega besa,bil je v baru s prijatelji in preden je odšel z doma, je rekel, da naj ga pokličem, če bom utrujena, ko bo treba spraviti starejšega sina spat. Res sem bila na smrt utrujena, pa sem ga poklicala. Ko je prišel domov, je bil besen kot ris,rekel je, da je njegov prijatelj rekel, kako to, da ena ženska ne more sama poskrbeti za otroka. Meni pa ni bilo nič jasno. Takrat je bil tudi fizično nasilen – grabil me je za roke in se z njimi klofutal po obrazu. To je slišal tudi starejši sin in zaradi tega sem bila še bolj prizadeta. Nisem mogla dojeti, kako sploh ni bilo nobenih zavor, bila sem noseča. Počutila sem se tako ponižano in razvrednoteno, da bi najraje na mestu umrla. Pa vseeno nisem šla, mejo sem spet pomaknila, pa ni bilo prav. Bilo me je neizmerno sram povedati to komurkoli, celo lastnim staršem in prijateljem. Ti so ga poznali v povsem drugi luči, kot zabavnega, duhovitega, delovnega, skratka v samih presežnikih. Ne vem, če ga je kdorkoli v življenju doživel tako kot jaz. Pa nisem nikoli provocirala, kvečjemu sem se umikala, on pa ni znal nehati. Še en tak dogodek je bil nekaj mesecev kasneje, takrat me je celo snemal s kamero, ko sem se umikala in jokala. Nisem in nisem mogla dojeti, da lahko to narediš ne samo materi svojih otrok, ampak človeku. Želela sem se pogovoriti, ampak imela sem občutek, da se pogovoru izogiba, nikoli ni bilo odgovora na moje vprašanje, niti opravičila ne, nič. To me je spravljalo ob pamet. Ampak spet nisem naredila nič. Naporna služba, dva majhna otroka, obnove stanovanja še kar ni bilo konec, enostavno sem pustila, da gredo stvari mimo. Želela sem samo, da ne pije več, ker je bil brez zavor vedno, ko je prej kaj alkoholnega spil. Potem je bil skoraj leto in pol mir, čeprav pravega zaupanja vanj nisem imela več, ampak s tem sem bila očitno pripravljena živeti. Sem pa oprezala, ali je kaj popil, kaj bom rekla in kako – začela sem hoditi po prstih. Vsako majhno kritiko, čeprav konstruktivno, si je vedno zelo jemal k srcu, enostavno je ni znal prenesti. Pogovori o čemerkoli, kar je dišalo po neprijetnem, niso bili mogoči. Tudi o denarju ne. Predlani pa mi je nek večer (večer pred rojstnim dnem mlajšega sina!) povedal, da morava zaživeti ločeno. Moje prvo vprašanje je bilo, ali ima drugo, pa mi je odgovoril, da se trudi, da bi mu z nekom uspelo. Zame je bil to “ja”. Naslednje jutro se je z mano pogovarjal čisto normalno, še pomagati mi je hotel nekaj in takrat sem ga verjetno prvič v življenju nahrulila, naj me pusti na miru. Potem je šel za 4 dni smučat v Avstrijo, “da bi se izognil prepirom” , kot je povedal kasneje. Mislila sem ,da se bova, ko se vrne, še kaj pogovarjala, kaj reševala, tudi s pomočjo terapije, če bi bilo treba, a naletela sem na zid, niti slišati ni hotel več o tem. Čez noč se je odselil, meni se je zrušil svet, nisem vedela,kaj reči otrokoma. On pa je deloval hladen, brez čustev, včasih se mi je zdelo, da mu gre celo malo na smeh. Kaj vse je sledilo še potem, je neopisljivo – bila sem ponižana znova in znova, tudi javno, kot da sem zadnji kamen ob cesti. Vem, da je bilo istočasno nekaj narobe tudi v službi, to sem izvedela čisto slučajno, in sicer “da med sodelavci ni več tako priljubljen”. Šla sem na terapijo in postavila stvari kolikor toliko na svoje mesto. V tem času se izvedela, da je v zvezi z 20-letnico (kar je zanikal), to je trajalo nekaj mesecev, potem je bila nekaj časa na vrsti druga, zdaj ima tretjo kakšnih devet mesecev in ta tudi živi z njim. A vse od takrat, ko je prekinil najin odnos in ko je bil “normalen”, nisem nikoli zares čutila, da bi mu bila jaz zoprna. Mislim, da si želi normalne komunikacije z mano, jaz – zaradi otrok – odigram kolikor lahko, prav veliko pa ne morem, ker sem še danes zelo ranjena. Je kot druga oseba in čutim točno tako, kot piše v knjigi – kakor da je umrl. Nikoli tudi nisem razumela, da po razdoru zveze nikoli ni deloval srečen, opažam, da se mu tresejo roke. Zgoraj omenjena knjiga mi daje na vse skupaj nov pogled in odgovore na nekatera vprašanja,ker zame deluje res kot MOM oseba. O njegovem otroštvu ne vem zelo veliko, staršema se je rodil zelo pozno (mama je bil stara 47 let, oče leto dni mlajši). Mama je zelo podjetna, odločna, oče pa je velik otrok, o praktično ničemer ne odloča sam, brez žene bi bil čisto izgubljen. Starejša sestra bivšega partnerja mi je povedala, da moj bivši v otroštvu nikoli ni bil za nič kriv, vselej le drugi,ki so ga speljali na napačno pot.
Ne glede na to, da sem zelo trpela in je moje zaupanje v ljudi zelo omajano, danes vem, kaj v življenju hočem in si zaslužim. Moj bivši je oče mojih otrok in želim si, da moja sinova ne bi nikoli bila deležna te jeze in besa in to je moja glavna skrb. Razmišljam pozitivno, a strah ostaja.
Lp.
Pozdravljena Vrtnarka!
Tisti, ki ni bil nikoli v bližni nekoga z MOM ( ali nekoga s podobnimi značajskimi potezami) le stežka razume, kaj se v takem odnosu in s takšno osebo dogaja. Kako se lahko ljubezen tvojega življenja spremeni v nočno moro, kako dolgo ne moreš verjeti, da so občasni izpadi, ki jih sploh ne razumeš dejsnko, del sistema delovanja tvojega bližnjega,kako niti sam ne moreš verjeti, da se kaj takšnega sploh lahko dogaja, kako ne veš ali si kriv ti ali tisti drugi…še posebej, ker se večina takšnih izpadov dogaja na 4 oči, medtem ko je za druge lahko isti človek poosebljenje angela in svetnika. Vse preveč pogosto se dogodi, da ti niti najbližji ne verjamejo, ko jim pripoveduješ kaj se dogaja in potem začneš še sam dvomiti v svoje doživljanje realnosti…
Ali ima tvoj partner MOM lahko potrdi le strokovnjak, ki bi se pogovoril z njim. Vendar ljudje, ki imajo osebnostno motnjo le stežka pridejo do strokovnjaka, saj ponavadi sami menijo, da nimajo težav, da je problem v njihovi okolici in da z njimi ni nič narobe. Tudi če pridejo do terpevta ( ponavadi zgolj zaradi ultimata, ki se mu ne morejo izogniti) sodelujejo z njim le do takrat, ko je ultimata konec ali do trenutka, ko bi se morali zares soočiti s svojimi težavami. Potem je sodelovanja konec.
Če želiš pomagati tako sebi, kot človeku z MOM je dobro vedeti, da se ljudje z MOM le stežka spreminjajo in da je edino, kar ti preostane, da se spremniš ti. Da ne prevzemaš več odgovornosti zanj, da postaviš meje, kaj boš sprejela in kaj ne, da pokoplješ nerealno podobo, ki si si jo ustvarila na začetku odnosa ( od tod tudi občutek, kot da je bližnji umrl – v bistu je umrla predstava o njem)….Zelo težka in naporna pot, ki pa se splača. Če ne zaradi drugega vsaj zaradi otrok in kolikor sem lahko razbrala iz tvojega pisma si veliko od tega že postorila.
Definitvno z njegovim obnašanjem in reagiranjem nekaj ni v redu in tudi če nima MOM, temveč zgolj takšne značajske poteze, ti lahko strategije v knjigi Ne stopajte več po prstih zelo pomagajo. Če ti branje v angleščini ne povzroča težav, je tam noti priporočeno še kar nekaj tem na to ali podobne teme. Večino se jih da dobiti na book depository za cca 10 eu.
Še največ ( po mojih izkušnjah) pa pomaga, da se povežeš z ljudmi, ki doživljajo podobno in skupaj z njimi poskušaš najti čimveč informacij in rešitev. Zato upam, da boš ostala z nami 🙂
GittaAna
Hvala za spodbudne besede. Res sem veliko vsega postorila, ampak brez terapije bi pa bilo zelo težko. Pomembno mi je bilo, da se izpovem tudi nekomu, ki ni moj prijatelj in mi tudi potrdi, da razmišljam in čustvujem “normalno”. Ljudje, ki so naju poznali (v njihovih očeh zgleden par) niso mogli verjeti in so dobesedno onemeli. In v tej situaciji se je tudi jasno pokazalo, na koga lahko v težavah res vedno računam in žal mi je, da moje sestre ni med njimi.
Ja, 54, se strinjam, oditi bi že morala prej, danes mi je to popolnoma jasno, kar s takimi stvarmi se ne sklepa kompromisov.
Popolnoma se zavedam, da ga jaz ne bom spremenila niti kdo drug, ampak z njim moram biti pač v stikih in knjiga mi zelo pomaga glede komunikacije z njim. Razčistiti še morava stvari glede premoženja, tu sem sprva računala na nek razumen pogovor, ampak se je začelo zapletati, ker nekaj najprej reče, potem kaj doda, spremeni, nikoli ne vem, pri čem sem. Ni se sposoben pogovarjati, vedno reče, napiši mi.
Da ima bivši partner MOM, sem posumila, ker sem prepoznala večino znakov: nekontrolirana jeza, včasih tudi samopoškodujoče vedenje (butanje z glavo ob zid), ne prenaša dolgčasa, tišine – vedno se mora kaj dogajati (TV bi morala biti prižgana non-stop), ekstremna idealizacija in razvednotenje (mene), ob odhodu sem bila jaz kriva za vse – rekel je, da ga nisem razumela v nobeni kritični situaciji (povej mi eno, sem mu rekla, pa je ostal brez besed), bolestno želi pomagati drugim, tudi na lastno škodo, kar naprej se trudi ugajati ljudem – biti mora v središču pozornosti, razlaga vice, modre misli, v športu gre večkrat v ekstreme, pa čeprav bi moral malo paziti, ker ima precej povišan krvni tlak (no, mogoče ga zdaj, ko se me je rešil, nima več:-).
Bivši je imel pred pribl. 14 leti hujšo prometno nesrečo, prisotne so bile tudi poškodbe glave.
Zanima me, ali se ta motnja vidi pri slikanju možganov ali le skozi pogovor s strokovnjakom.
Vsem, ki se borite zase v takih zvezah, želim vse dobro in zaupajte vase.
Pozdravljeni!
Žal nam trenuten razvoj znanosti in medicinske stroke še ne dopušča
odkrivati in potrjevati nekaterih sprememb v možganih. Zato se zanesemo na
iskanje simptomov in znakov. Pri MOM navadno potrebujemo precej podatkov
tudi s strani svojcev in opazovanje v daljšem časovnem obdobju.
Poleg tega nam zelo pomaga pri diagnozi tudi odzivanje oziroma neodzivanje
na zdravila in na posamezne terapevtske ukrepe. Pri MOM zdravil ni oziroma
se zdravi pridružene duševne motnje – to je anksiozna stanja, depresijo,
nekaj malega impulzivnosti in odvisnost od psihoaktivnih substanc. Zelo
pomemben je način komunikacije ter življenjski slog vseh vpletenih.
Vključitev v dolgotrajne in mukotrpne psihoterapije pa navadno osebe z MOM
odklanjajo, razlog pa je zelo preprost. Njihova obrambna vedenja so
usmerjena na prenašanje krivde, negativnih čustev in odgovornosti na druge.
Včasih se vedejo kot odvisni od psihoaktivnih substanc, ki zanikajo,
zmanjšujejo resnost posledic in to iz sramu pred okoliščinami, v katerih so
se znašli. Svojcem zato svetujemo, da predvsem poskrbijo zase in se ne
pustijo zavozlati v kaotična čustva, vedenja in razlage. Še najbolj so v
pomoč svojci, ki so trdni, imajo jasno predstavo, za kakšne težave gre in ki
čakajo na primeren trenutek, ko je oseba z MOM pripravljena na racionalno
vedenje. Temu stanju jaz rečem kar “faza aktivnega čakanja”, ko svojec skrbi
zase, je v dobri kondiciji, ima svoje življenje, a je malo tudi na preži.
Ukrepa le, če je nevarno ali če je oseba z MOM pripravljena sodelovati. Tudi
ločeni partnerji, ki imajo skupne otroke in premoženje, so na istem. Aktivno
čakanje se navadno obrestuje.
Izr. prof. dr. Mojca Z. Dernovšek, dr. med., spec. psih.
Zdravo Šica!
Ker niste povedali kaj več o tem, kaj se dogaja, je težko reči, kaj bi bilo pametno narediti.
Življenje z nekom, ki ima MOM ( ali pa se podobno temu obnaša) je res lahko cel pekel. Tisto, kar je po mojem mnenju najbolje storiti je, da dobiš čimveč informacij na to temo, da veš s čim se sploh spoprijemaš in kaj lahko narediš. ( Spodaj bom dodala nekaj knjig).
Vsekakor je proces razreševanja odnosa v primeru, da ima nekdo MOM zelo dolg, četudi se odločimo za ločitev. Zato je včasih dobro, da najdemo kakšnega strokovnjaka ( zase) , ki nam bo pomagal razumeti tako nas, kot osebo z MOM v bližini. Zaležejo tudi pogovori z dobrimi prijatelji ( ki vidijo situacijo, takšno, kot dejansko je) in povezovanje z ljudmi, ki imajo podobno izkušnjo ( forum).
Pomembno je,da se od človeka z MOM toliko čustveno odmaknemo, da sploh lahko zaćnemo razmišljati o vsem skupaj. Kje smo se znašli, kaj lahko storimo in ali želimo tako živeti še naprej.
Pri vsakem odnosu z MOM je pomembno tudi to, da osebi z MOM postavimo meje. To je, kaj je tisti minimum, ki smo ga še pripravljeni tolerirati in kaj ne več. Pa tudi to, da pri teh mejah vztrajamo.
Nekaj informacij o različnih strategijah lahko dobite v knjigi Ne stopajte več po prstih, Paul T Mason in Randi Kreger, ki je trenutno edina knjiga o mejni osebnostni motnji pri nas, kjer lahko svojci najdejo inforamcije in nasvete. Na internetu je teh informacij ogromno. Tako dobrih člankov, kot forumov.
Odvisno od tega, v kakšnem odnosu ste, lahko morda pomagajo tudi knjige, ki so v slovenščini :
Susan Forward, Joan Torres: Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo
Nič več soodvisen, Melody Beatie (slab prevod bolje v angleščini (Codependent No More: How to Stop Controlling Others and Start Caring for Yourself)
Zaljubljeni v sanje, Sanja Rozman
Srečal sem svojo družino Christian Gostečnik
Formule ljubezni Milivojevič
Ženske, ki preveč ljubijo, Robin Norwood
Spodaj napisane knjige so v angleščini. Če se kupujejo preko internetne strani http://www.bookdepository.com , kjer ne zaračunavajo poštnine in so knjige dostikrat v akciji stanejo približno 10 eu vsaka.
Controlling People: How to Recognize, Understand, and Deal with People Who Try to Control You, Patricia Evans
Why does he do that? Inside the minds of angry and controling man Lundy Bancroft
Emotional Blackmail: When the People in Your Life Use Fear, Obligation, and Guilt to Manipulate You, Susan Forward
The Verbally Abusive Relationship: How to recognize it and how to respond , Patricia Evans
The Emotionally Abusive Relationship: How to Stop Being Abused and How to Stop Abusing
Beverly Engel
The Essential Family Guide to Borderline Personality Disorder: New Tools and Techniques to Stop Walking on Eggshells, Randi Kreger
Morda bo kdo dodal še kakšno dobro..
Upam, da sem pomgala vsaj z nekaj informaacijami.
GittaAna
Ja sedajle se mi piše, ker sva spet imela konflikt.Takole je z nama:Jaz vse narobe naredim,sem nesposobna(naj omenim, da sem sama vzg, tri otroke,enega sva žal pred 10 leti izgubila v prometni nesreči), nikoli me ne objame, mi reče kaj lepega, nikamor ne pelje,nimava prijateljev, samo on ima težave in samo on in on……….Spiva že par let ločeno ker menda smrčim in sem se morala iz spalnice jaz umakniti, kupuje stvari, ki jih ne potrebujemo, s tem, da smo proti koncu meseca velikokrat brez denarja, reči ne smem nič, ker pojma nimam o denarju itd.Lahko bi naštevala do jutra.
Do otrok je hladen, ne pokaže nobenih čustev, poleg tega, da počenja te stvari pa še veliko pije in velikokrat pozabi stvari, ki smo se jih zmenili,potem sem pa kriva jaz, ker itak ne vem kaj govorim…….V družbo ne hodiva, ne v kino ali mogoče kakšno gledališče, ki ga jaz neizmerno ljubim.Skratka, poslal me je tudi že seveda k psihiatru, da ga rabim ker sem nelabilna oseba(tako on pravi).
V gledališče in kakšen koncert hodim sama s prijateljicami ali sodelavci. Ljubosumen na srečo ni, vendar to tudi pokaže, da mu je čisto vseeno s kom in kje hodim……….Ko pridem pa domov se začne pekel, sarkastično psihično maltretiranje. Odločila sem se, nisem več mlada in se bom ločila.To sem mu tudi povedala, pa misli, da samo govorim….To pot ne……….Imam tudi že načeto zdravje……Zato, ženske ne odlašajte tako kot sem jaz, leta tečejo, do sedaj smo skrbele za družino, sedaj imamo čas za sebe……..Bo težko,vem da bo, vendar bom lahko delala kar bom hotela, pa vse kar bom naredila, bo dobro in lepo,kar sedaj ni.
lp šica
Gospa Šica vas popolnoma podpiram, verjamem da bi isto napisala gospa Gemma in Viviana in ostale ki so se rešile takih bedakov. srečno in kar vztrajajte, boste videli kako vam bo lažje, dihanje s polnimi pljuči brez bedaka ki sveti in teži zraven za vsako figo.pa tudi krasen zgled za otroke bo to. lep pozdrav
Hvala, Srečno.Velikokrat sem se že zalotila, da sem določeno stvar naredila tako, kot bi jo on.Za ljubi mir.Vedno bolj pogosto se to dogaja.Dovoooooooooooooooooolj, mislim da je dovolj. Skoraj 30 let že to počnem.Dovooooooooooolj!!!!!!!!Najina otroka sta že odrasla, vendar je en še doma in ni slep.Ne reče sicer nič ampak ko sem mu omenila, da razmišljam o ločitvi, je rekel, da imam prav.Mi bo pomagal, skupaj bova lažje.Šel bo z menoj!!!!!Tudi njega skoz sekira in nadzira in komandira. Joj kako sem vesela da sem čisto po naklučju našla ta forum.Nikoli prej nisem slišala za MOM.Naklučji ni.Sedaj vem, kaj je pri nas doma, kaj naj pričakujem in kaj je rešitev.Beži,koliko te nesejo noge.Imam še malo življenja pred seboj, takega kot ga jaz hočem, ne drugi.
No pa sem spet malo lažja.Joj sem vesela, da sem vas našla.Vi mi vsaj vrjamete, drugi mi ne. On to dela,on?Ne vrjamem, slišim velikokrat….
Bodi dovolj, lepo nedeljo vsem, grem v naravo, da se malo sprostim.
Šica
Draga Šica,
te popolnoma podpiram ob tvoji odločitvi. In mi je znan tvoj stavek…..ko pa pridem domov, se začne psihično maltretiranje…Tudi sama se nisem odrekla socialnim stikom, a kaj ko je bil prihod domov vedno bolj tesnoben, saj nikoli nisem vedela, kakšno ceno bom plačala, ker sem odšla z prijateljico na kavo. In kava je postajala vedno bolj grenka.
drži se in piši. Tu smo 🙂
viviana
Draga Šica, kako paše, kaj ne, ko dobiš potrditev, da te nekdo razume, da ti nekdo verjame, da ni s tabo nič narobe, ampak ima resne težave drugi.Te popolnoma razumem v vsem, kar doživljaš in si.Samo osebe, ki smo doživele, vemo, kako je v takem odnosu.V mojem primeru, sem ostala sama samcata z otroci, kajti vsem je natrosil okoli toliko laži o meni, o otrocih, da ni re, kar pa je najhuje, vsi so mu nasedli in verjeli.Jaz sem tudi v njihovih očeh tista ki sem vse to, kar je v resnici on, ter tisto, kar jim je on natvezil o meni o nas.Vse to je v resnici on.
Nadzor in komandiranje, ja za to, pa si zaslužijo medaljo.Če odhajaš iz tega odnosa, ti iz srca želim vso srečo, moč in pogum, ki jih boš še kako potrebovala.Nikar ne nasedaj lepim besedam, ne nasedaj, kako bo drugače, ne nasedaj grožnjam.Preprosto in odločno stoj za tistim, kar si se odločila.Če pa bodo grožnje prehude, pa se obrni na institucije ki ti bodo pri tvoji odločitvi pomagale.
Dovolj dolgo si živela življenje kot je on žele, dovolj dolgo si delala stvari po njegovo, dovolj dolgo si verjela, da je s tabo nekaj narobe.Čestitam za tako odločnost.
Vso srečo.
Gemma
Kako zelo znano … pri meni je še tako, da ni nujno, da ceno za to plačam takoj, ampak v kratkem pa zagotovo. In nerodno mi je že to priznat prijateljicam … ker njim pa zares sploh ni več jasno, zakaj je ŠE VEDNO tako. A kaj … odhoda ne sprejme, ga ignorira ali grozi … edina možnost je, da dobesedno pobegnem.
Pozdravljeni!
Ob prebiranju pošte zandjih dni se mi je utrnilo vprašanje o mejah. Meje so zunanje za našo okolico in meje so tudi notranje – veljajo za nas. Svojci oseb z MOM se največklrat utrujeni zrušijo vase po stalnih kršitvah meja s strani okolice. Hitro lahko ugotovimo, da na okolico imamo nekaj malega vpliva, a ne toliko kot bi si želeli in bi bilo dobro. Sledi vprašanje meje v nas samih.
Poskusite se postaviti v naslednje situacije:
1. Ni me mogoče razjeziti, če se jaz nočem
2. Ni me mogoče užaliti, če jaz ne dovolim
3. Ni me mogoče prestrašiti, če jaz ne dovolim
4 … in tako dalje …
Ta vaja v prepričevanju sebe in delovanje v to smer zelo pomaga dvigniti samozavest in predvsem nastopati iz pozicije zdrave moči.
LP
Mojca Z. Dernovšek
Draga Bina,
Jaz sem pobegnila. Nisem si upala soočit in povedat, da grem, ker ne vem kako bi se končalo…
Spoštovana dr. Mojca,
…..žal v mojem primeru nasilnega vedenja zgoraj napisano ne velja. To vemo samo tiste, ki smo živele v peklu. Niti predstavljati si nihče ne more kako je to. To je takšen strah, da hromi celo telo. Kaj vse ne delajo in ne rečejo. Mah kje pa lahko kaj rečeš, saj se dobesedno bojiš za lastno življenje ob njegovih izpadih. Že samo podatek, da se zaradi lastne varnosti-strahu za svoje življenje zatečeš na policijo dosti pove in da imaš izdelan cel spektor varoval v primeru, če se ti približa na cesti, trgovini …..
pozdravček, viviana
spoštovana Mojca
Vse ženske, ki živimo z osebo, ki ima MOM, smo že tako utrjene, da vse zgoraj našteto delamo, vendar vsak dan to poslušati, tu so še otroci, enostavno ne moreš več, Si predstavljate 30 let???????????Pa saj smo ratale totalne čustvene razvaline!!!!!!!!!!Poleg tega ti pa počasi še organizem pregori, ker v glavi je vse.Zato mislim, da ni druge izbire, pa naj bo še tako hudo, kot bežite stran, pa magari na 20 m veliko stanovanje. Ko boste prišli domov boste imeli MIR.Psihični in fizični.Otroci pa tudi,………..
lp šica
Moja izkušnja podobna. Mama knjižni primer MOM (tista, ki je vedno uboga in žrtev, včasih pa hudobna kot sam hudič), oče alkoholik in nasilnež. Sama pa kasnje magnet za vse čudne tipe in se znašla v zakonu z nekom, ki je bil vse to, kar sta bila mama in oče skupaj. Na začetku se mi je smilil ( tudi on grozno otroštvo) potem pa je postajal vse bolj noro ljubosumen in nasilen. Življenje je bil pekel. Ko sem že razmišljala, da bi šla, sem zanosila in ostala sem, ker sem mislila, da bo morda bolje in da bi imela hčerka očeta. Najprej je bilo res bolje, potem pa, ko je bila hčerka stara 3 leta, se je pekel začel na novo.
Prav spomnim se momenta, ko sem ga s hčerko v rokah gledala, kako nori in si rekla, da ni šans, da moj otrok doživlja to, kar sem sama v otroštvu, pa naj stane kolikor hoče. Tudi sama pobegnila, nekaj mesecev sem se skrivala pred njim, potem me je našel, grozil, da bo ubil mene in otroka, nekaj časa živela pri prijateljih, da so me čuvali, dokler se mi ni lepega dne totalno utrgalo, ko je spet prišel grozit in sem ga dobesedno prijela za kravateljc, pritisnila ob steno in tako kričala nanj, da se je začel sesuvati sam vase. Prej sem se ga strašno bala, potem se me je začel bati on. Se mi zdi, da si ti prav zbirajo ljudi, ki jih lahko obvladujejo, če pa ti pokažejo moč, vidiš, da so v bistvu sami usraneti.
Trajalo je že nekaj let, da se je umirilo. Poskušal je čisto vse, da bi se mi vsaj zasmilil, o meni je govoril grozne stvari naokoli, izmišljeval si je takšne laži, da mi je jemalo sapo. Za otroka se ni zares zanimal, vedno jo je izkoriščal, samo, da bi prišel do mene. KO je videl, da me ne more z ničemer, ampak prav z ničemer premakniti, je končno obupal. Je bil hud trening zame, da nisem padla v njegove štose. Biti vedno prijazna, skulirana in na vsak njegov poskus, da bi me vpletel v svoje življenje, sem se delala ali neumno ali presilšala in obenem jasno in odločno pokazala, da me ne zanima in da v moj svet nima več vstopa.
Danes po nekaj letih je ok, meni da mir, hčerko vidi včasih in z njo ima, glede na to,da je precej malo z njo dober odnos in našel si je nove žrtve.
Je bilo težko ( vmes nisem vedela niti ali bom preživela) vendar se je splačalo. Če ne zaradi drugega, pa zaradi moje princeske, ki je danes srečna, njeno otroštvo pa bolj ali manj normalno. In srečna in zadovoljna tudi jaz.
Ko si v takem odnosu se ti zdi, da si povsem nemočen, tistega drugega si predstavljaš kot velikansko goro, ki je ne moreš premakniti, vendar to ponavadi ni res. Tisti drugi zna zgolj tako dobro pritiskati na naše tipke, da nas prepriča, da ima veliko večjo moč, kot jo dejansko ima.
Pozdrav vsem!
Miccy