Z depresijo se neuspešno borim že 13. leto. Če sem prav seštel sem dal skozi 5 hujših epizod, ko sem se zdravil z antidepresivi. Vmes so bila nekoliko bolj znosna obdobja, a daleč od tega, da bi lahko rekel, da sem živel normalno življenje. V teh 13. letih sem izgubil prijatelje in tudi z družinskimi člani imam le formalne stike. Zlasti ob zadnji epizodi leta 2013 so bile prisotne tudi močne samomorilne misli, o čemer sem se zaupal zdravnici, ki pa se je ob tem le nemočno zjokala. Spet sem poskusil z antidepresivi, ki so sprva nekoliko pomagali, potem pa sem spet zapadel v prejšnje stanje, vključno z mislimi na konec.

Čutim, da prav dolgo tako ne bo šlo več in samomor se mi zdi vse bolj razumna rešitev. Zdravila in zdravniki mi očitno ne morejo več pomagati, da bi še leta in desetletja vegetiral pa se mi tudi ne zdi smiselno, saj nisem v breme samo sebi ampak tudi okolici. Edino, kar me še drži pri “življenju” sta majhna otroka, čeprav mi razum spet pravi, da jima tak kot sem prav nič ne koristim oz. jima celo povzročam škodo.

Je še kaj, kar bi iz odgovornosti do bližnjih, moral poskusiti preden dokončno obupam?

Pozdravljeni Hesus,

hvala za vaše sporočilo.

Predstavljam si, da vam je zelo težko. Trinajst let je vaše počutje daleč od tega, da ste živeli normalno življenje. Vmes ste imeli pet hujših epizod, zadnjo leta 2013. Pravite, da ste izgubili prijatelje, z družinskimi člani pa imate le formalne stike. Si želite več stika z njimi?

Zdravnici ste zaupali svoje misli, ki pa je ob tem nemočno zajokala. Je bil jok znak njene nemoči? Predstavljam si, da je tudi zdravnica upala na vaše boljše stanje, ko vam je predpisala antidepresive in s tem izčrpala svoje zmožnosti zdravljenja, vendar je bilo po boljšem obdobju nato stanje zopet isto.

Razumem vas, da se počutite obupano, saj ste 13 let iskali rešitev, vendar je niste našli. Poleg zdravniške pomoči z antidepresivi obstajajo tudi drugi načini spoprijemanja s stisko. Ste kdaj poizkusili s psihoterapijo? V primeru, da ne poznate dobro, vam lahko povem kaj več o poteku psihoterapije.

Sprašujete ali je še kaj, kar bi iz odgovornosti do bližnjih moral poizkusiti, preden dokončno obupate. Vidim, da skrbite za druge celo bolj kot za sebe. Morda lahko poizkusite tudi zaradi sebe?

Ko se znajdemo na razburkanem morju, ko izgubimo kompas in zemljevid hkrati, ko ne vidimo kopnega, nam je težko nadaljevati in pluti v neznano, vendar kljub vsemu kopno obstaja, le vztrajni moramo biti. Podobno je pri depresivnem razpoloženju, ko imate včasih občutek, da bi bilo lažje obupati, vendar izgledi za izboljšanje in dobro počutje so.

Lep pozdrav,