Je še kaj upanja?
Pozdravljeni. Nisem si mislila, da bom kdaj iskala tovrstno pomoč, vendar vseeno upam, da mi kdorkoli lahko neobremenjeno svetuje, kaj in kako naprej. Jaz več ne vem, kaj mi je storiti. Nisem prvič prejokala večino noči. Moji kolegi bi mi rekli, češ, saj si vedela, v kaj se spuščaš, namreč skoraj leto sem skupaj s fantom (26 let), ki je bil odvisnik od heroina od svojega 14. leta, bil v komuni že dvakrat, leto po vrnitvi pa sva se spoznala in od takrat po spletu okoliščin (mama ga je vrgla ven, ker je predčasno zapustil integracijo) zaživela skupaj. Naj povem, da sem jaz strogo distancirana od trdih drog, v naši družini pa sem se v obdobju odraščanja že soočila s hudo odvisnostjo mame, na katero sem danes zelo ponosna, saj že 15 let uspešno abstinira od alkohola, in mlajše sestre (od drog), ki pa ji žal ne uspeva. Danes živim v drugem kraju in sem samostojna. Ni mi bilo lahko, a želim si, da bi moj dragi tudi tako močan! Saj nama je v večini lepo, rada se imava, a brez obdobij zadevanja pri njem pač ne gre. Že ko sva se spoznala, je bil odkrit, kar je meni nepopisna vrlina, a opazila sem, da ima problem, pogovorila sva se in se odločila za metadonski program, v katerem je še vedno. A ni ostalo samo pri tem. Najbrž tipična zgodba venomer ovita v veliko laži, jaz pa sem se po svojih močeh skušala spopasti s tem. Najhuje je bilo letos poleti, nakar se je kao “skuliral”, kar se je opazilo tudi pri njegovem funkcioniranju, ki se je odražalo v skupnih načrtih za prihodnost, delo, večja motivacija – tudi za šolo, ki naj bi jo po vsem tem času v prihodnjem letu dokončal. Do včeraj sem mislila, da mu oz. nama uspeva, a priznal je, da se od avgusta občasno še zadane. Doživela sem pravi šok in ne vem več kako naprej. Bila sem tako vesela, čeprav brez dvomov in nezaupanja ni več šlo. Od vsega začetka sem mu dala jasno vedeti, da nimava skupaj v takšnem stanju kaj početi, da je zaupanje pomembno itd. O tem in o vsem sva veliko odkrito govorila, skratka, lahko bi mu uspelo in vse je že kazalo na to. Predvsem sva si izmenjala veliko topline. Še bolje, pred kratkim sva se preselila v večje stanovanje, čisto normalno je, da se vsi ubadamo z vsakodnevnimi bojaznimi in težavami, a to je del življenja, pred katerimi pa on beži. Vem, da vlaga veliko truda v svoj razvoj, v najino vezo, pridobiva zaupanje v ljudi itn. A meni je zdaj prekipelo! Ne vidim več skupne prihodnosti. Predlagala sem mu komuno. Spet obljube, takšne in drugačne, kao bova delala 2x tedenske teste (za to sem ga že zdavnaj prosila, pa ni nič ukrenil v zvezi s tem), vrnil se bo k psihologu, prosi me, naj mu stojim ob strani, kar mislim, da že počnem. Pravi, da si želi dokončno nehati. Meni ni več jasno – že dvakrat je dosegel poden, dobro ve, v kaj se spet spušča. Mene tišči v prsih, vem, da sem mu ostala le jaz, in če grem… nima več za kaj živeti, to mi je rekel in včeraj skoraj dokazal.
Dragega imam iskreno rada, vem da me ima tudi on, a to pač v boju z odvisnostjo ni dovolj, zaupanja več ni, izslijevanja ne prenesem, jaz sem v tem nemočna.
Najlepša hvala , da ste me brali!
Pusti ga. Pusti ga pri miru. To je edini način, da odvisnki prevzame odgovornost za svoje življenje. Ni variante, da sočloveku pomagamo, dokler noče sprejeti pomoč, do tega obrata pa, žal ali k sreči (tega ne vem…), pride ko sam tako začuti oziroma mu življenje postavi mejo. Z odvisnikom sem živela 4 leta. Ne znam opisati, kako težko sem ga pustila. Danes, po dosti letih več, in veliko dela na sebi (psihoterapija, moja!) mi je jasno, da sem JAZ imela problem, ne samo on. In sem jezna nase, da sem zapravljala življenje v taki sitauciji. Ja, sem se veliko naučila, ja brez tega ne bi bila kjer sem, v na novo posatvljenem življenju … ampak po eni strani bi morala iti od njega -1 dan, ne 1 dan po tistem, ko sem ga spoznala!! Žal. Ampak lepega od džankiju ni bilo. Bile so samo moje iluzije.. da bo enkrat bolje … in moja odvisnost od odnosa z njim.
Drži se.
Ok..kar ste odgovorili vi, Mala, me je šokiralo. Ne glede tega – naj ga pusti, da bo to edini način, da odvisnik prevzame odgovornost za svoje življenje. Predvsem tisto, da ste zapravljali življenje.. Ne vem, kako lahko kaksen clovek rece, da je zapravljal zivljenje. Tudi ce je bil na drogi in je sedaj pozdravljen, delno, ne more reči, da je zapravljal čas. In življenje z drogami. Dobil je eno izkušnjo, da, kruto izkušnjo, ki ga bi lahko stala življenja. Vsak dan se borimo, vsako minuto, vsak delček sekunde..
Lep pozdrav!
Zgodba ki ste jo povedala je na moč podobna še velikim zgodbam žensk, ki ne morejo uiti iz začaranega kroga. Dejstvo je, da ste se že v otroštvu srečavali z odvisnostjo svoje mame in potem še z odvisnostjo svoje sestre. Podobno kakor ženske, ki so imele očeta alkoholika. V tej situaciji imajo lahko samo dve možnosti. Da si izberejo ponovno moškega, ki je alkoholik oziroma zasvojen. (Na žalost je vse preveč takih). Oziroma druga možnost, da se samozavedno trudite in osvobodite odvisnosti od tega začaranega sveta. Velikokrat so tudi ženske krive za možev alkoholizem oziroma njegovo zasvojenost, ker slepo upajo, da se bo le ta spremenil. Pa se ne. Le ženske se s svojo mučeniško naravo sprijazni z moškim alkoholizmom do te mere, da prične narcistično uživati v vlogi trpeče matere. Začaran svet. Od ženske je odvisno kakšen bo moški. Gre za postavljanje jasnih zahtev in meril.
V vašem primeru gre za identično situacijo kakor sem vam jo opisal malo višje. Še vedno upate, da se bo spremenil. Slepo verjamete in ste ga sprejeli k sebi čeprav ga je mati postavila na cesto, ker je zapusti reintegracijo. Ali mislite, da ste tako posebni, da se zaradi vas ne bo več drogiral. Napaka – niste. Lahko rečem samo to, da ste mu dali potuho in mu odprli nova vrata, ker so se mu tista doma zaprla. No sedaj pa imate situacijo, ki vam ni prav nič jasna. Problem je še toliko večji, ker ste se v to zasvojeno osebo tudi zaljubili. On se v vas namreč ni. No mogoče se je zaljubil vendar vas zagotovo nima rad. Zakaj. Zato, ker je pri njemu droga na prvem mestu potem ste šele vi. Kako to vem? Zaradi tega, ker se v tem času ni prav nič spremenil. Še več. Pravite, da sta se odkrito pogovarjala. Mogoče z vaše strani toda on se ni odkrito pogovarjal saj vam je prikrival neko malenkost in to je, da se še vedno drogira. Da vas je pomiril je potem dejal, da se le občasno. Če bi vas ljubil bi spremenil svoj zasvojeni način življenja, pa ga ni. Pravi , da ga testirajte dvakrat tedensko. Kaj se pa greste? Saj nismo v otroškem vrtcu. Namesto, da bi imela poleg sebe moškega, ki bi bil glava družine in bodoči oče vaših otrok, ki bi imel vizijo in odgovornost za življenje imate poleg sebe še enega otroka. Otroka za katerega boste morali skrbeti še s testiranji in se iz dneva v dan tresti ali bo mogoče test pozitiven. Razmislite malo o sebi in svoji zaslepljenosti. Fanta spravite v komuno brez vsakega olepševanja, vi pa se umaknite iz tega začaranega kroga in si poiščite moškega na drugi strani »sveta«, ki si ga v resnici zaslužite.
Je še kaj upanja! Za vaju ne, za vas pa mogoče.
Lepo pozdravljena!
Ko sem prebrala tvoje sporočilo me je kar zmrazilo, ker sem se soočila s poplnoma istim problemom… Zazdelo se mi je kot, da bi nekdo opisal moje doživetje- razlika je le v tem da sem jaz zanosila… Polno obljub, pričakovanj, neprespanih noči, prejokanih ur in predvsem uloženega toliko truda, da se ga z besedami ne da opisat… Prosim te ne nasedaj vsemu temu in če imaš svojega fanta resnično rada mu pomagaj tako, da se enkrat za vselej reši tega prekletstva. Prepričaj ga naj gre zopet v komuno in opravi program do konca. Ne bi rada delala reklame vendar če se le da naj gre v komuno odprtega tipa, saj se tam vsak dan srečujejo z drogo in narkomani na ulici in se morajo vsemu temu upret, se učijo odrekanja,… moj fant je zdaj tam 5 mesecev in mu gre počasi na boljše,… Sam se ni še nihče ozdravil zato glavo pokonci in naredi vse kar je v tvojih močeh… Če želiš kaj več informacij oz. napotkov in tolažbo mi prosim sporoči, pa ti bom poslala moj mail na katerem bova lahko poklepetali kaj več!!!
Korajžno in ne obupaj!!!!
srečno
g. jereb
vaše pisanje me je zelo pretreslo, ker se mi zdi, da tako kot večina ljudi vse narkomane mečete v en koš. jaz lahko rečem, da moja zveza z narkomanom ni bila takšna, predvsem sem odkrila, da pride trenutek, ko se odločiš, čemu boš dal prednost- drogam ali osebi, ki jo ljubiš…ne zavedaš se je, vseeno se zgodi… jaz sem vedno dajala prednost moji ljubezni, ne pa heroinu….zveza je razpadla, ker on ni dal prednosti meni. vsak primer je edinstven, se pa strinjam z vami, da to kar imata ni več enakopravno razmerje, ona pa se naj sama odloči…
jaz sem se odločila in sem odšla, za sebe, vendar zdaj vem, da je ljubezen več vredna kot udobnost v razmerju brez problemov. obžalujem? ja. preprosto.
zdaj vem, da je veliko težje živeti brez njega kot pa brez drog.
Hvala vsem za mnenja. Sem pač šele zdaj to zares dojela. Sem potrebovala čas. Škoda, da ste imeli prav, ampak tako pač je. Fant sicer čaka detoks, ampak želim da gre stran takoj in se ne vrača dokler ne bo zares kaj ukrenil. Ta vikend in sploh vse bi kar takoj najraj pozabila, kakšne scene, najraje bi se v zemljo vdrla. Le kaj mu daje zdaj pravico, da gre pa kar naenkrat lahko cez rob??? To, da je priznal, da je v zafural? Ali kaj?? On zdaj lepo spi na kavču, meni je pa grozno in še kar ne morem dojeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Se dogaja. Komaj čakam, da bo jutro, ko bo vse bolje in da gre!
Pozdravljena! Moram ti napisati, da se absolutno strinjam z gospodom Robijem, vse kar je napisal ima prav. Res gre sigurno za neodločno, nezanesljivo in neodraslo osebo (ne glede na leta), saj ne zna sprejemat težav in življenja takšnega kot je in se skoz zateka k omami. Jaz imam slabe izkušnje z zasvojenci in mislim, da ne bi nikomur več pomagala in stala ob strani, saj sem bila grdo izigrana s strani bivšega moža. Po halicunacijah in blodnjah, ki jih je preživljal zaradi alkohola je bil na robu življenja. Kljub dvema malima otrokoma sem mu stala ob strani, študirala literaturo, opravila celo izpit iz področja alkoholizma (čeprav sama nikoli nisem imela težav z alkoholom), in ga podpirala pri zdravljenju. In ko sem že mislila, da smo za vedno opravili z zasvojenostjo, pa je prešel na drugo obliko zasvojensti – varanje. Težko rečem s čim se je bilo težje soočat, vem pa to, da nikoli več veze z odvisnikom takšnim ali drugačnim. Čim delj vstran od takih, saj je prihodnjost s takim človekom zagotovo polna trpljenja in razočaranj. In tega si ne zaslužiš. Držim pesti, da se ga boš čimprej rešila!
No, spet sem tle… in nič preveč fino mi ni. Po 8-ih mesecih abstinence se je vse zopet sesulo.. tako pač najbrž je. Vse je kazalo prav fajn, nato pa spet totalno razočaranje. S kom bi se pogovorila, pa ne vem s kom. Z nekom, ki bi mi rekel, naj se ne trudim več in najdem svojo pot. Ko bi le bilo tako enostavno.
LP!
Zivljenje nas uci, dokler nas ne nauci. V vasem primeru vam zal kaze, da ko se boste odlocili, da je zdaj dovolj, boste odsli, do takrat pa boste dobivali po glavi spet in spet. bodite mocni in ne dajte, da vam nekdo drug stalno rusi, kar vi gradite in ste spet in spet popolnoma nemocni. Sanja Rozman pravi: postavite svoje meje in od njih ne odstopajte, potem pa naj se zgodi, kar se hoce.
Zelo mi je žal, da se je zopet vse sesulo. Kakorkoli že situacija zagotovo ni rožnata pa vseeno ne izgubite upanja. Če želite me lahko pokličete na št.: 01/548 02 85 ali 01/548 02 86