Najprej hvala za pozornost sledečemu zanimivemu sestavku :)))

Nekoč me je vodil pregovor “Da bi verjel vase, ni treba, da vate verjamejo drugi ljudje!”, saj na svoji strani skoraj od nikogar (razen moje lučke babice, ki je naš svet zapustila letos marca) nisem nikoli doživela podpore in prave ljubezni.

Po dolgem času se mi je nasmehnila sreča in me spoznala z mojim zdajšnjim najdražjim in pregovor je izgubil svojo moč. Ne le to, da mi je dal moč, da sem zaživela popolnoma drugo življenje, temveč verjame vame, imava se lepo in imava se zares rada. Ker tudi jaz zelo zelo močno verjamem vanj in v naju oba skupaj, niti pomisliti ne morem kakšno bi bilo življenje brez njega.

Zavedam se, da nihče ni popoln. Vem, da sama nisem popolna in sprejemam tudi njegove napake (se trudim po najboljših močeh da odpuščam manjše in ne toleriram največjih), vendar pa bi bilo veliko lepše, če bi si znala odgovoriti na eno in edino vprašanje, ki sem ga zastavila v naslovu mojega sporočila.

1. Njegova družina ne ve, kaj je to nežnost… Ne ve kaj je to pristen ljubeč odnos in stavim, da je bil tudi moj najdražji nazadnje od staršev objet kot otrok. Njihov odnos je zgolj “profesionalen” oz. se tudi pogovarjajo le toliko, kolikor je potrebno, da še ustrezajo pojmu “družina”. Pogovarjajo se že, vendar ne o osebnih stvareh. Hočem povedati, da mi njihovi odnosi delujejo zelo neosebno – nihče se noče vtikati v življenje drugega. Ko pa se, pa navadno pri osebi, ki je tarča vprašanj, izzove neodobravajoč odziv. Čeprav OK, tudi tu se čutijo precejšnje spremembe v zadnjem času 🙂

2. Pred menoj je bil v zvezi s prejšnjim in tudi svojim prvim dekletom šest dolgih let. Dolgih pravim zato, ker sta zadnjih nekaj let v zvezi vztrajala le iz navade in strahu pred izgubo, zaradi komforta in ker nista hotela sprejemati pomembnejših oz. težjih odločitev. Ko je spoznal mene, se mu je življenje obrnilo na glavo. Sem namreč zelo energična, impulzivna in zgovorna oseba – skoraj njegovo popolno nasprotje. S prejšnjim dekletom sta zelo zelo redko kam šla, midva pa sva zelo zelo redko doma. Z mano je dosedaj doživel in videl veliko lepega in zanimivega, saj jaz živim bolj na način “zamujati lepe priložnosti v življenju je kot počasno umiranje”. Hočem povedati, da se je moral navaditi na veliko sprememb, ki lahko rečem, da zelo pozitivno vplivajo nanj. Eno in zame ključno pa… nekako… ne zna sprejeti… Prejšnjo uničujočo zvezo omenjam zato, ker ni bil navajen izkazovanja ljubezni. Menim, da obstaja velik oz. najbrž kar nekje 80% razlog v odnosih njegove družine – ki se (mimogrede), odkar sem pri njih vsak konec tedna, tudi spreminja na bolje in jim skupno druženje mogoče celo postaja nekoliko bolj všeč (starše zanima tudi kje sva bila in kaj sva počela in obratno), vendar pa sta se tudi s prejšnjo punco videvala le za konec tedna (razdalja) in tudi onadva sta si bila prej “prijatelja + ostale dejavnosti” kot karkoli drugega.

Ja, ni navajen izkazovanja ljubenzni. Do sedaj mi še ni povedal, da me ima rad in ga tudi ne silim v to, rada pa bi, da mi to pokaže z dejanji – in to ne le ponoči pod odejo (česar je bil očitno do navajen do “naju”). Vem da me ima rad, vem pa tudi, da mu je težko to pokazati. Lahko rečem, da se je na tem področju že marsikaj spremenilo in gre veliko na bolje. Me pa vseeno zanima, če je možno, da se bo večkrat tudi sam spomnil na poljub kar tako. Če je možno pri moškem doseči, da te nežno poboža.. Zanima me, če je možno, da pri moškem, ki nikoli ni bil vajen “ljubezni z dejanji” dosežeš to, da vzame tvoj obraz v svoje dlani pred poljubom (samo simboličen opis enega izmed zelo “toplih” dejanj) 🙂 Enostavno me zanima, če lahko na kakšen zvit, njemu neviden način dosežem nekaj tako lepega, kot je “objem, ker te imam rad”, “lupčka kar tako”… Lahko rečem, da sama pri tem nisem skromna. Poskušam namreč s tem, da sama večkrat to storim, da bi se navadil. Ampak tu je drug problem – potem on misli, da njemu ni treba, ker se jaz spomnim pred njim. Da ne bo pomote, to vse mu je zelo všeč in fajn (na začetku mu je bilo nekoliko novo), vendar pa “sej mi ga že ti daš”… 🙂 Tako se ne pride daleč kajne. Večkrat se spreva in to zelo pogosto, ker naredi kaj takega, kar pri meni zastavi vprašanje “me ima res rad ali samo misli, da me ima”. Takrat si govorim, da pri človeku to pride spontano, če do osebe zares čuti prava čustva in da očitno potem jaz njemu le ne pomenim toliko. Ko nisem v takem “pesimističnem” stanju, globoko v sebi vem, da to ni res. Do mene čuti veliko in še več, vendar ga preteklost tega ni naučila pokazati. Zaradi takšnih, prej opisanih dvomov, sem včasih razdražljiva, saj se zgodi, da se na “čuteč način” name ne spomni cel dan in kar me najbolj potre – ZJUTRAJ. Meni to tako zelo manjka. Dobro, zdaj je res veliko drugače in se trudi in mu je precej prišlo tudi že v navado, vendar pa še vedno to ni to, kar potrebuje vsaka ženska kot osnovo za to, da se počuti ljubljeno.

Vem da ne pričakujem preveč, ker od njega želim vsaj minimum. Rada bi vedela, če je možno osebo na to navaditi. Sem za kompromise, vendar se bojim, da če bom šla še globlje, bom morala počasi že sama prenehat z bežnimi poljubčki, objemi, božanjem… nasploh dotiki. tega pa nočem, ker mi je z njim vse zelo lepo. Pa da ne bo pomote – nisem obsedena s tem. Do mene se zares obnaša včasih kot se jaz do navadno do prijateljev (ki jih – tako mimogrede – res NE poljubljam :))), da si ne bo kdo napačno predstavljal te primerjave). Včasih sem mu le prijateljica (z izjemo v prisotnosti rjuh), rada pa bi mu bila več. Vem da sem mu, vendar kot vsaka ženska, potrebujem, da mi to pokaže. Ne z narejenimi dejanji – tega nočem. zato me zares zanima – je to možno?

Privzgojiti 25-letnemu moškemu željo do nežnosti, dotikov, ljubezni…

Je kje literatura, ki o tem govori (lahko tudi angleška – mogoče še raje), obstajajo kje delavnice, karkoliiiii…

Odprta sem za vse predloge. Pogovor o tem je že večkrat tekel, vendar to povzroči kak teden ali dva pozornosti ker čuti da mora, nato pa mu zmanjka “zaloge” 🙂 Nočem pritiskati nanj ali ga v nekaj siliti, rada bi nanj delovala podtalno. Nujno in samo podtalno! Brez kakšnih pritiskov (jaz tebi ne bom več – spomni se ti ali pa nič….), ker to NI PRODUKTIVNA METODA in onesrečuje oba!!! Preizkušena v porvih tednih – moja napaka iz obupa, vem :)))

Sicer bom sama iznašla način in nato napisala eno debelo knjigo :)))) Res sem odločena, da naredim vse, kar je možno, saj je on prvi, ki ni idealen, a je zame vseeno popoln 🙂 Prvi je, s katerim si z veseljem predstavljam skupno življenje, otroke (za katere sem zaradi vzgoje svojih staršev vedno trdila, da jih ne bom imela, ker ne bom nikoli kot oni) in tudi vse minuse, ki pač pašejo zraven. Zares nočem presahniti kot uvela rožica – še kaktus zahteva da se ga zalije kdaj pa kdaj 🙂 Ker je to precej pomembno zame, sem pripravljena vložiti v trud tudi več let, da le ne bi nekoč kaj takega omajalo mojo ljubezen do njega. Če že nisem bila deležna ljubezni od drugih, ki bi mi jo mogli izkazovati, jo navsezadnje od svojega dragega lahko pričakujem v zameno za svojo ali kako 🙂

Torej…

Pisanje je predolgo, vem 🙂 Kakšna bo šele knjiga 😉

Odprta sem za vsa mnenja…

LP in radi se imejte.

Pozdravljeni!

Sprašujete, če je možno nekoga navaditi na nežnost. Gotovo veste, da vsak človek lahko spreminja le sebe in svoje vedenje. Zato bi rekel, da vsakdo, torej tudi vaš fant, lahko spremeni svoje čustvene, miselne in vedenjske vzorce, svoje lastnosti in navade. Ne gre čez noč, zlasti, če imamo nekatere vzorce močno vkoreninjene v sebi (navada je železna srajca), a se da, postopno in na dolgi rok. Seveda mora biti človek motiviran in pripravljen to storiti, gre za pripravljenost za delo na sebi, za osebno in duhovno rast. Pri preobrazbi svojih življenjskih vzorcev se lahko srečamo tudi z neprijetnimi občutki, s svojimi negativnimi lastnostmi, z bolečimi izkušnjami iz preteklosti, a vsekakor smo dovolj močni, da vse to razrešimo in prerastemo. Torej vsakdo sam osebno raste in se spreminja, drugi pa so mu pri tem lahko v oporo, podporo, spodbudo, ne morejo pa narediti stvari namesto njega.

Seveda ima družina, v kateri je odraščal vaš fant, veliko vlogo pri tem, da se sedaj obnaša tako kot se. Če so (so bili) njihovi odnosi neosebni, brez prave topline, razumevanja in ljubezni, vaš fant kot otrok ni imel priložnosti, da bi se naučil sprejemati in dajati ljubezen. Ta manjko se mu danes gotovo pozna. A kot sem že rekel, nič ni nemogoče, vsak vedenjski vzorec je nekoč nastal in zato ga lahko tudi spremenimo. Fantovo otroštvo je lahko v pomoč pri razumevanju, da je takšen, kakršen je, naj pa ne bo izgovor, da se ne da nič narediti. Poznam veliko ljudi, ki so kljub pomanjkanju ljubezni v otroštvu znali spremeniti te vzorce in so danes ljubeči do svojega partnerja, otrok, prijateljev, tudi do svojih staršev.

Fantu ste pri njegovem življenjskem izzivu lahko v pomoč in spodbudo. Ne silite ga in ne pritiskajte nanj, temveč bodite razumevajoči, sočutni in strpni do njega. Seveda pa lahko iskreno izrazite svoje potrebe, želje, pričakovanja v odnosu do njega. Povejte mu, da vam veliko pomeni, če vam tudi z besedami in dejanji izrazi ljubezen. Pojasnite mu, da tudi če mu jo vi izrazite, si vseeno želite, da bi vam jo še on. Potem pa mu dajte čas za delovanje in vsakič, ko mu uspe, to opazite ter ga pohvalite in spodbudite za naprej. Hkrati pa mu tudi vi izražajte ljubezen še naprej in skušajte jo dajati brez pričakovanja povračila. V resnici je tako, da več ko v odnosih damo prave ljubezni drugemu, več jo tudi čutimo v sebi, v svojem pravem jazu. Po drugi strani pa takšno naše ravnanje lahko spodbudi drugega, da nam tudi on izkazuje ljubezen.

Po tem, kar ste napisali, verjamem, da vas ima fant rad in vi njega. Zato zaupam, da bosta skupaj zmogla, kajti dovolj prave ljubezni lahko razreši vse, kot pravi misel Emmeta Foxa:

Ni težave, ki je dovolj ljubezni ne bi moglo premagati.
Ni bolezni, ki je dovolj ljubezni ne bi moglo ozdraviti.
Ni ovire, ki je dovolj ljubezni ne bi moglo preskočiti.
Ni vrat, ki jih dovolj ljubezni ne bi moglo odpreti.
Ni zidu, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo podreti.
Ni prepada, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo premostiti.
In ni greha, ki ga dovolj ljubezni ne bi moglo odkupiti.
Ni pomembno, kako globoko tiči težava.
Kako brezupen je pogled nanjo.
Kako zapletena je zmešnjava.
Kako velika je napaka.
Zadovoljivo spoznanje ljubezni razkroji vse.
In če bi mogli dovolj ljubiti, bi bili najsrečnejši in najmogočnejši človek na svetu.

Zanimiva knjiga za branje je “5 jezikov ljubezni”, avtor Gary Chapman. Vabljena sta tudi na brezplačna predavanja Šole čustvene inteligence o odnosih in čustvih. Verjamem, da bi fantu tudi obisk programa lahko pomagal pri spreminjanju njegovih vedenjskih vzorcev. Seveda se mora odločiti sam.

Velik prave ljubezni vama želim!

Rada bi samo nekaj izpostavila. Razumem te, da bi rada vse te objeme in poljube, ker so ti preprosto fajn. Po drugi strani pa je to tudi delikatna zadeva, saj bi ti po vsej sili rada partnerja spremenila, mu pokazala, da je to fajn – samo razlika je, da je tebi to fajn, da ti misliš, da je to normalno, če se imata dva rada itd. Vse te slikce, kako naj bi izgledalo razmerje, so v tvojih možganih. Zavedati se moraš, da ima on verjetno nekatere slike drugačne kot ti.

Tukaj je zelo tanka meja med tem, da želimo partnerja v nekaj spodbuditi, ker bo koneckoncev dobro za oba, ali pa ga v nekaj prisiliti, ker enostavno mislimo, da je tako prav. Dejstvo je, da je prav takrat, ko oba uživata, oziroma imata podobne slikice o tem (tu se pokriva predvsem ta, da ga ti objameš – je obema všeč; zatakne pa se pri tisti, da te prvi objame on – tukaj pa slikice nimata iste).

Opazila si, da se situacija izboljšuje, samo ti bi rada še več, da se slika o tem, da te on objame, popolnoma uresniči v realnosti. In ker se ne, si nezadovoljna in vedno bolj pritiskaš na fanta z mislijo; če bi me imel rad, bi to naredil … Tukaj ta zadeva ne vzdrži, ker bi on lahko podobno razmišljal; če bi me imela rada, me ne bi silila v to … Tukaj triki pač ne bodo “vžgali”, edino pogovor in kompromis. Recimo: “Meni veliko pomeni, da me ti prvi objameš, tebi pa je to čudno. Kaj bi se dalo narediti glede tega? Imaš kakšen predlog? To bi mi veliko pomenilo.”

Stoprocentno verjetno ne bo nikoli tako, kot si si zamislila ti – razen morda, če zamenjaš partnerja, vendar pa boš pri drugem verjetno pogrešala kaj drugega.

Mislim, da bi morala še enkrat prebrati kar sem napisala.

Ravno tega kar si ti izpostavila ne delam in to kar si opisala mi je popolnoma jasno.

1. ga ne silim v nič in ga ne vzpodbujam k dejanjem, ki njemu ne bi bila všeč!
2. pogovor, kot si ga opisala je bil že “opravljen” – na točno enak način
3. razmelje brez “bolj intimnih dotikov” oz. sploh brez “nežnosti” je zame enako dobremu prijateljstvu
4. kar sem si zamislila, ni popolnost – tega nočem in nikoli od nikogar ne pričakujem popolnosti, niti nečesa, česar ni zmožen
5. preberi posebno še tisti del ko govorim o svojem razmišljanju… govorim o tem, ko izpostavljam: partner ki do nekoga goji tako močna čustva, kot je ljubezen, bi moral sam začutiti željo po izkazovanju le-te… s tem njega ne obremenjujem ampak je to razmišljanje, ki obremenjuje mene! in to ni enako niti verziji “če bi me imel rad, bi…”.
6. v moji glavi ni točno določenih slikc… to vse so bili zgolj primeri. Lahko pa mi brez problema poveš za kak par, pri katerem slikca zveze ne vsebuje poljuba in objema.
7. ne predstavljam si nemogočega in ne idealiziram zveze… nimam svojih predstav o tem kako naj bi bilo – govorim o stvari, ki jo pogrešam! Všeč mi je tak, kot je… O “našla nekoga drugega” ne bi pomislila nikoli, hvala…

Ponavljam. Nihče ni popoln! Ne on in sploh ne jaz. To je le stvar, ki jo pogrešam in me zanima!

LP

Vsem argumentom navkljub…mislim, da ima Ori prav. Siliš…samo tega nočeš videti.

Aha ok.

Na kakšen način torej to počnem?

Draga Drywater,
ne morem da ti ne bi napisala nekaj besed.

Veliko težav sem že imela v življenju, tako pri izbiri partnerja kot tudi sama s seboj. Na nek način sem ti precej podobna – zame je bil vedno simbol zveze med dvema partnerjema nežnost, objem, poljub, dotik. Seveda tudi spolnost in pogovor in vse, ampak ta slikica nežnosti, to hrepenenje vsakega centimetra mene po tem….

In kaj sem preživljala za to. Vedno dajala in dajala, poljube, objeme, dotike, nežnosti, partner je bil navdušen, je jemal in jemal…. in pozabil dajati. Ker mu nisem niti dala časa. POtem sem se potegnila nekoliko nazaj, čakala da se mi on približa, nekoliko je šlo, a samo to in nič več. Partner pač ni bil tak tip človeka kot jaz. Njemu je slikica partnerstva kazala nekaj drugega.

Ni šlo. Jaz sem preveč trpela in uvidela sem, da moje želje niso in ne morejo biti izpolnjene. Ne z njim. Zvezo sem končala, ne le zato, a povem kaj sem globoko v sebi najbolj pogrešala. Ravno te nežnosti.

Nisem se opekla zadnjič, še so bila potrebna razočaranja, da sem uvidela nekaj zelo pomembnega:
1. partnerja po svoji želji ne boš nikoli spremenil
2. ja, pomembno je prilagajanje in kompromisi, a še veliko več je vredno
3. SPREJEMANJE!!!

Partnerja resnično ljubiš šele takrat, ko ga popolnoma sprejemaš in ko tudi on popolnoma sprejema tebe – tako kot si.

Morda mi zdaj ne verjameš, a tako je – če poizkušaš spreminjati proti njegovi volji (da ne sodeluje, pa iz kakršnegakoli razloga že), če ga ne sprejemaš takega kot je, je bolje zvezo končati. Trpela bosta oba, nezadovoljna bosta oba.

Malo je ljudi, ki v življenju drug drugega v partnerskem razmerju popolnoma sprejemajo. Nekateri so taki že ves čas, drugi so se morali naučiti tega. Vendar tako razmerje JE mogoče, obstaja, in je zelo podobno harmoniji.
Nasprotja se privlačijo, skupaj vežejo pa enakosti. Najlaže sprejemaš nekoga, ki ti ji podoben, saj si ga potem nekako vajen (kot si vajen sam sebe).

To je moje znanje, moje izkušnje, moje doživljanje. Moj mož ljubi dotike, nežnosti in drobne pozornosti ravno toliko kot jaz in v življenju sva sklepala zelo malo kompromisov, pa naj je šlo za drobne ali življenjske stvari. Taka zveza pomirja, v njej si spočiješ od dnevnih težav. Če se po napornem dnevu ne moreš popolnoma umiriti, spočiti in biti ti, ker moraš spet sklepati kompromise, prepričevati, prosjačiti, groziti – ALI JE VREDNO?

Držim pesti zate in za tvojo srečo.
LP Maddalena

Predlagam ti, da prebereš knjigo Pet jezikov ljubezni. Knjiga ti res da misliti. Vsak človek ima svoj način izkazovanja ljubezni. Res jo preberi in razumela boš več. Potem jo mora prebrati pa še on, da bo lahko takšen, kot si želiš ti. Če tega ni navajen iz otroštva, bodi potrpežljiva. Tega enostavno ne zna.