je mozno, da tudi jaz trpim za MOM?

Pozdravljeni!
Pred kratkim sem zasledila izraz borderline motnja in med prebiranjem člankov sem tako kot v osebnostnih lastnostih, potezah in razmišljanju, kot v težavah v otroštvu, prepoznala sebe in svojo situacijo. Stara sem 21 let in vedno sem imela težave z nadzorovanjem jeze, vedno sem bila upornica, zrela in se postavljala zase in pravice drugih. Razjezi me, če nimam nadzora nad situacijo, če nimam glavne besede. Seveda so izjeme, ko sem popolnoma ravnodušna in mi je vseeno, če so vse odločitve v rokah drugih. Neke vmesne variante, kompromisov, se ne spomnim, da bi kdaj znala sprejemati.
Poleg tega že od vedno čutim potrebo po ugajanju in strah, da me ljudje ne marajo, verjetno bi temu lahko rekla celo paranoja, saj so strahovi praktično neutemeljeni, ker sem bila vedno dokaj priljubljena v šoli, razumela sem se tako s fanti kot dekleti, ampak vedno me je preganjal občutek, da me v resnici ne marajo in če je kdo kdaj »pozabil« name, me je to globoko prizadelo, tudi če so bile nenamerne malenkosti. Vedno sem imela tudi občutek, da ne spadam zraven, nikamor. V razred, bodisi pri pouku, da vsi razumejo vse, samo jaz ne, bodisi v družbi, vsi vedo o nekom/nečem, več od mene, nekaj kar jih povezuje, dela skupino, v katero jaz ne spadam. Kot da sem nekaj zamudila, me nekje ni bilo zraven. Tezko je opisat ta občutek. Zadnje čase v povezavi z drugimi stvarmi dejansko vpliva na moje družabno življenje, saj ugotavljam, da praktično nimam več prijateljev, družbe, kamor bi spadala, ne samo po mojih občutkih. Poleg tega vedno manj spoštujem ljudi okoli sebe, vsi se mi zdijo polni napak in brezvezni, verjetno tudi zato, ker imam občutek, da oni mene zavračajo, kar ni čisto neutemeljeno, je pa v povezavi s stvarmi, ki so bile storjene in izrečene v preteklosti z moje in tuje strani. Težko sem namreč tiho, ko me nekaj zmoti, tudi če stvar sploh nima neposredne povezave z mano, kot sem že omenila, imam občutek, da se moram vedno postaviti na »pravo« stran in to glasno zagovarjati.
Po eni strani sem sama nase izredno ponosna, sem si všeč, vem da sem pametna, razgledana, sposobna, lušna punca, po drugi strani pa je moja samozavest čisto na dnu pa ne vem zakaj, ker ne vidim razloga za to. Verjetno ravno ta moja nesposobnost nadzorovati čustva, ki razjeda mojo samopodobo. Pa vem, da imam vse možnosti odprte, da mam srečo na dosegu, ampak ne vem niti kje začeti, ne vem kje naj črpam motivacijo in kaj sploh hočem, kaj rabim, da me osreči. Počutim se osamljeno, nezadovoljno, zavrženo, ne vem kam se obrniti, hkrati pa vem, da mi nič ne manjka oz. imam vsaj vsa sredstva za dosego tistega kar želim. Samomorilnih nagnenj ali želje po samopoškodovanju sicer od pubertete več nimam.
Na zunaj sicer direktno ne kažem svoje nesamozavesti, ljudje me imajo za močno in ponosno, ampak moja osebnost za druge, ni to, kar je moja osebnost zame in v meni. Nikoli ne izpostavljam drugim svojih slabosti ali kažem nesamozavesti, raje izustim že skoraj samovšečno izjavo, kot da bi priznala, da me moti npr, moj nos ali moja težava z jezo. Vem pa da tistim, ki me poznajo, s svojim obnašanjem posredno kažem svoja dejanska občutja o sebi.
V zadnjem času opažam, da veliko bežim pred težavami, da se nisem sposobna soočiti z njimi in kar odlašam vse stresne situacije, čeprav mi to prinese še več stresa in sem pod nenehnim pritiskom. Npr. Odlašam s prijavo na izpite na faksu, do zadnjega trenutka se sploh ne pozanimam o datumih, čeprav učenje planiram že mesece vnaprej. Vem, da sem faks sposobna nar$$est, da niti ne rabim vložiti pretirano truda, pa se kar ne spravim. En mesec sem sedela vsak dan za računalnikom pa nisem šla pogledat datumov, kar odlašala sem. Imam visoke cilje pa nisem nič pripravljena narest za njih, po drugi strani pa čeprav vem, da sem sposobna, se bojim, da bom razočarala ljudi v svoji nesposobnosti. Včasih imam občutek, da je vse samo igra za druge, da sem v resnici neumna in nesposobna- vedno bolj, in znam samo dobro igrat in ljudi prepričat, da sem boljša, kot v resnici sem. Ne predstavljam si niti sebe v pisarni in redni službi, ker se mi zdi, da bom izzvala samo posmeh. Včasih se mi zdi, da me lahko motivira samo zaljubljenost, zveza, da bom samo tako pripravljna narest nekaj zase in na sebi pa temu vseeno ni bilo tako, ko sem imela priložnost in še vsaka veza je bila polna prepirov in drame.
Drugače zase ne bi rekla, da sem zavistna in ljubosumna na druge, vem pa da v zvezi znam biti precej ljusosumna, če ne že posesivna. V smislu, da želim biti vedno na prvem mestu, da potrebujem nenehno dokazovanje ljubezni in pripadnosti, z dejanji in besedami, pričakujem, da bo parner to naredil sam od sebe, da bo sam vedel kaj in kako, kako ravnati, da bom zadovoljna, saj tudi sama vložim veliko truda v pozornosti in dokazovanje svoje ljubezni preko malenkosti. In ker je to težko dobiti od partnerja se pojavi nezadovoljstvo, ki ga ne znam nadzorovati, saj se takoj pojavi tudi sumičavost in ljubosumje pa tudi če vem, da za to nimam razloga. Na tak način sem uničila zvezo s fantom v katerega sem bila res močno zaljubljena, verjetno še vedno sem. Ne pravim, da je krivda samo na moji strani, saj se mi včasih zdi, da mi je glede tega zelo podoben, predvsem se mi zdi, da je izredno narcisoiden. Ampak po eni strani se mi to oklepanje fanta nase sploh ne zdi napačno, saj se mi ne zdi narobe, da mu želim biti številka ena, da bom na prvem mestu in da bo na moji strani, še posebno, če v sporih z drugimi ve, da imam jaz prav. Včasih se vprašam, a ni to ljubezen? Da daješ kar dobivaš, da je človek zate prvi in mu to dokazuješ, da ne pozabi. Po drugi strani pa to očitno je narobe, saj so mi zaradi takih stvari očitali posesivnost in ljusosumnost. Verjetno je kriva moja napačna predstava o ljubezni in pričakovanje, da si bova s partnerjem delila misli oz. bo on bral moje in jih vzel za svoje. Po eni strani vem, da se hitro navežem in se človeka po eni strani oklepam in čutim potrebo po nenehni skrbi zanj in ujčkanju, po drugi strani pa sem ob najmajši oviri jezna in nesramna, kot da človeka sovražim in sem sposobna ljubljeni osebi reči karkoli, jo celo udariti.
Sicer bi zase rekla, da sem razumna, zrela, da se zavedam svojih težav in vem kaj moram spremenit, kje je izvor, včasih poznam tudi način, ampak kot da nimam želje. Kot da je tako lažje in udobno. Ne vem, a mi je lažje biti sama in »zavračana«, da si lahko mislim, da je z vsemi nekaj narobe, ker jim jaz ne ustrezam in uživam s svoji zaigrani samozadostnosti? Rada bi spremenila odnos do sebe in drugih, rada bi vzljubila tako sebe, kot okolico, sprejemale tuje in svoje napake pa ne vem kako začeti.
Vem, da sem se peveč razpisala, ampak ko začnem govorit, se jaz ne znam ustavit cisto tako me zanima, a je mogoče, da imam tudi sama omenjeno motnjo? Do pred časom kakega leta, sem svoje obnašanje pripisovala pač karakterju in okolju v katerem sem odraščala- očeta se niti ne spomnim preveč, vem da nisem marala njegove strogosti in kratkih živcev, z mamo sem že od malega v nenehnem sporu. Drugače smo zelo povezani in vem, da me imajo zelo radi, se dobro razumemo, ampak od mame sem bila vedno deležna nekakšnih »mešanih odzivov«. Včasih sem bila največja pras***, včasih pa zlata punčka in to že odkar pomnim. Po eni strani ji to zamerim, ker me je s tem verjetno malo »pokvarila«, po drugi se mi pa ne zdi, da se zaveda vpliva svojih dejanj in da se ga nikoli ni, saj ni preveč časa posvečala naši vzgoji, ampak smo se z brati in sestrami bolj vzgajali med sabo, ker se mi včasih zdi, da nam je šlo to bolje od rok, kot našim staršem. Pa vem da nista slaba, daleč od tega, ampak pač ne znata.
Torej, ne da sploh potrebujem kakršno koli diagnozo, ampak sem sem se odločila pisat, ker sem se tu najbolj najdla. Bolj potrebujem kakšen učinkovit nasvet. Kje sploh začeti, ko se odločiš, da bi se spremenil pa ne veš kako?

Dobrodošla road!

Kar na začetku bom odgovorila na vprašanje, ki je bilo postavljeno na koncu posta. Da nekaj spremenimo ali popravimo na bolje, je pomembno, da se v prvi vrsti zavedamo kaj točno je narobe ali manj v redu v našem življenju/odnosih/odzivih. Ta korak se vsekakor vidno dogaja, kar je zelo pozitivno! Čestitke za ta korak. Pomembno je, da imamo tudi podporni sistem (kot že večkrat na forumu omenjeno), saj je lepo če ovire preskakujemo ob pomoči, če so seveda težave povezane še s kom drugim. Morda bi za začetek izpostavila odnos do same sebe. Sami moramo biti sebi vedno primarni in na prvem mestu, tudi v ljubezenskem razmerju… Romantično se res sliši, da je naš partner na prvem mestu, a na koncu dneva, moramo za dober ljubezenski odnos imeti najboljši odnos sami s sabo. Če se hitro intimno povežemo z ljudmi ni popolnoma nič narobe, le sebe ne smemo pozabiti ob posesivnosti, ki se nam lahko zgodi oz. se moramo le te zavedati. S partnerjem je zelo lepo, če se razumemo (priporočljivo, da se tako zlo dobro, da vemo kaj kdo čuti, da poznamo odzive človeka, ki ga imamo radi), a vendarle… Svoboda je bistvena do te mere, da imamo čas samo za svoje lastne misli, zase.
Opisano nihanje med ljubeznijo in besom očitno izhaja že od domačega okolja (odnos z mamo)… Regulacije in obvladovanje besa, jeze in agresije se da tudi naučiti/priučiti, a zato je potreben čas. Včasih tudi pomoč. A, če prepoznamo, da se v nas nabira jeza/agresija, se lahko ustavimo, prisilno umaknemo ali uporabimo katerokoli tehniko, ki bo za nas uspešna, da se umirimo oz. da do izbruha besa sploh ne pride. S časom, ko vidimo, da se znamo obvladati, se tudi naša samopodoba spremeni… Seveda pa je zato potreben čas, veliko dela in pogleda vase.
Verjamem, da si ob pokazanem dojemanju in razumu sposobna korak za korakom svoje težave uspešno reševati… Vso srečo želim in vesela bom povratnih informacij. Pogumno!

F.Tadeja

No moram povedat, da sem se v tem času odločila za obisk terapevta. Zaenkrat sem bila samo na eni terapiji, zelo zadovoljna z izkušnjo. Še vedno me malo stiska ob misli na terapijo in se sama zalotim, da malo iščem izhode, ampak ne, odločila sem se, da stvar izpeljem do konca, oz. vsaj toliko, da ugotovim, če mi celotna stvar ustreza ali ne:) Je pa fajn že vedet, da delaš nekaj zase, na lastno pobudo, z lastno voljo..

Super road!
Sem zelo vesela, da je narejen korak naprej. Načrt je, način in volja tudi, verjamem da bo rezultat kar se da pozitiven! Verjetno bo nekaj časa potrebnega, da ne bo več iskanja izhodov ampak odštevanje dni in časa do naslednje! Veseli bomo pa tudi še kakšne informacijo o napredku!
Lep dan,
F.Tadeja

Road, kot bi brala samo sebe…

Zanima me, kako ti je šlo pri terapevtu.

Oglasi se še kaj. LP