Slišalo se bo nenavadno, pa vendar je res.Kljub družini in dokaj sorazmernih odnosih v njej, me je zadelo.
Nikoli si ne bi mislila da me bodo hoteli metuljčki v trebuščku raztrgati na koščke,nikoli si nisem mislila da bom spoznala človeka, ki me je očaral z enim samim pogledom in nasmehom, z vsem njegovim bitjem.
Ps prav mene, ki me razum nikoli ne pusti na cedilu, prav mojo malenkost, ki ni nikoli verjela v pravo ljubezen.

Povejte mi, je možno, da se zaljubiš čez ušesa v trenutku, in to kljub temu, da imaš doma otroka in moža? Je možno da zanj čutim več kot sem kdarkoli za moža?

Je morda v meni le porajanje vseh teh čustev zato ker je tole sprememba? Ali je vse kar čutim resnično?

Se je vam – komurkoli, že kdaj zgodilo kaj podobnega?

Se komu kaj podobnega dogaja?

Hvala za vaša mnenja.

seveda je možno, vendar je to ponavadi posledica, slabših in nerazčiščenih odnosov v družini. Ne toliko bistveno, da čutiš več, kot da po dolgem času čutiš. Občutek, ki je že pozabljen in vsak košček tega je več od nič.

Na mestu je vprašanje, koliko si še pripravljena storiti za ohranitev te družine in tega razmerja?

primož

Seveda je možno. Konec koncev le preživimo večino dneva z drugimi ljudmi. Na nas pa je, kako se bomo na take stvari odzvali. Najmanj čudno pa bi bilo, če bi se zato, ker je nekdo “boljši, večji frajer” kot naš partner, spuščali v nova razmerja. konec koncev se potem to nikdar ne neha. Vedno znova lahko spoznavaš nekoga, ki je lepši, bogatejši, izkušenejši itd.. od partnerja. Res ne vem, kam bi potem svet zajadral, če bi se na tak način spuščali iz enega odnosa v drugega. Zato PAMET V ROKE. Naj te vodi tudi razum.

Lp,
A

Minny,
meni se je zgodilo. Natanko tako. V trenutku.Leto dni bo že od tega.
Nisem se mogla sprijazniti s tistim, kar sem čutila. Analizirati sem začela svoje življenje,svoja čustva do moža in otrok,do vseh bližnjih.Vse je bilo v redu, a to, kar sem čutila do njega, je bilo nekaj drugega. So bili metuljčki,je bila strast , je bila zaljubljenost,je bilo pomanjkanje pozornosti, je bila ljubezen? NE VEM in nikoli ne bom izvedela. Ker sem ” razumno bitje”,ga nisem nikoli iskala. Da ne bi koga prizadela. Prizadeta pa sem sama. Kot da sem kriva,da se je zgodilo. Zdelo se mi je, da se meni ne bi smelo, meni, ki imam svoje življenje pod kontrolo. A občutki so bili lepi, niti jih ne bi znala definirati. Zdaj se mi zdi, da so notranji boji končani.Počutim se izpeto, prazno. Kot da si bom po dolgem času privoščila zasluženi spanec.
Sprašuješ, če je resnično to, kar čutiš. Po mojem je resnično.
Le tako nelogično in neumno se zdi, ker nekateri ljudje mislimo in verjamemo, da si s poroko in otroki življenje na ljubezenskem področju uredimo in če sem malo ekonomična, da se nam s tem pač ne bo treba več ukvarjati.

i. Vsem tistim, ki obsojajo ,predvsem tiste, ki se predajo svojim čustvom,
da se zgodi res lahko vsakomur. In da je zelo zelo težko.

Je možno – zelo možno. Vprašati pa se moraš, ali si boš to tudi dovolila. Nekoč mi je nekdo dejal – da ne moreš pojesti vsega kar vidiš. Odloči se – take stvari se delajo z veliki odločitvami.
Pa še nekaj – ali tudi ta ljubljenega žgečka v želodcu, ko te vidi?
LP
Janez

Mogoče sem na drugi starni. Neporočena se zaljubi v poročenega. Enake mislo kot ti. Metuljčki v trebuščku, nepopisno lepi občutki. Razum me nikoli do tega trenutka ni pustil na cedilu. In prepričana sem bila, da me nikoli tudi ne bo. PA ME JE!! Pa sem si mislila, kako je to mogoče? Je. Pa pika. Prav pri vsakem, pa če nekateri še tako besedičijo okoli tega. Razum te pusti na cedilu takrat, ko najmanj pričakuješ. In kako je lepo! Dokler je. Potem pa…..BUM, na realna tla. Nikoli ne bo tako, kot si želiš, kot čutiš, kot bi bilo prav, da bi bilo. Moški, veš, so čudna bitja. V takih razmerjih pa sploh. Tako jim godi, da osvojijo “trdnjavo”. Hočejo biti najlepši, ti dati vse, kar pogrešaš. Potem pa, ko se jim zazdi, da imajo dovolj, te pa ignorirajo in pustijo za sabo, kot igračo, ki jih nič več ne zanima. Takrat pa se začne kalvarija. Ni ti jasno kaj je narobe. Ni ti jasno, kaj delaš narobe. Ni ti jasno, saj ljubiš. In po izjavah sodeč, naj bi ljubil tudi on. Pa ne! Zanj si le trofeja, ki pade in na koncu neskončno trpi.
Pa naj bo to poročena ali samska. Ženske vedno izpademo koze, ker preprosto ljubimo. Redke, res redke mogoče doživijo obratno.
Kaj vem, nekje sem prebrala misel nekega filozofa, da je človek narejen tako, da je lahko srečen največ 10 minut. Kako prekleto prav ima!!!!