Je možna duhovna rast, če imaš polno rit vsega?

Ne razumem ljudi, ki imajo polno rit vsega (so finančno precej, precej priskrbljeni in uživjo v vsem, kar ponuja materialistični svet), da razlagajo o duhovnosti, ker je pač to nekaj s čemer se zaradi viška prostega časa (in financ) po novem ukvarjajo.

Nekoč sem nekje prebrala, da se lahko duhovno v celoti razviješ šele, ko se v življenju srečaš z velikim trpljenjem, bolečino, brezupom….

Kako je s tem?

…… in z velikim trpljenjem, bolečino in brezupom se srečaš, ker se pač ne v tem, ne v prejšnjih življenjih nisi ukvarjal s svojo zavestjo ( ti praviš temu sicer duhovnost ) in te Vesolje na ta način prisili, da se začneš ukvarjati s svojimi “izprijenostmi uma”….

Paradoksalna trditev, mar ne? Kot tvoja. Razlikovati ljudi na tiste ” s polno ritjo ” in tiste, ki so ” brezupni ” je enako, kot razlikovati jih na črne in bele, na hetero in homo seksualce, na moške in ženske, na lepe in grde, na pametne in neumne …itd., itd. Po takšni analogiji bi bilo paradoksalno ukvarjati se z dvigovanjem zavesti lahko tudi na vse črne, za vse homoseksualce, za vse ženske in za vse grde… Najvišji pa daje vsem enake možnosti, da ustvarijo aktivni odnos do svoje karme ali jo celo skušajo preseči ter s tem skrajšati ali olajšati karmične dolgove ali naloge. In koncem koncev Najvišji nikomur nič ne podari. Ob rojstvu imamo vsi enake možnosti. Eni se zavedo preje, eni kasneje, oni tretji pa nikoli, da smo vsi kreatorju svoje lastne usode, da smo vedno točno tam, kjer moramo biti, da ne smemo kriviti drugih ne za svojo nesrečo, ne za svojo srečo. Sploh pa primerjava, sojenje in obsojanje kaže na zelo nizko raven zavesti. Naši sosedje imajo lep pregovor: “UZDAJ SE USE I U SVOJE KLJUSE!”

Ljudje, ki si niso pripravljeni priznati tega, seveda ostanejo “zunaj”, vse življenje iščejo krivdo za svoje stanje izven sebe in na koncu naj bi se tudi zatekli k veri, Bogu, duhovnosti in celo demonom po tolažbo in srečo. Vendar je že vsa ta “sreča” že v nas, le pot do nje moramo odkriti, ne glede na debelino riti ali denarnice. Vsi smo prišli na ta svet z golo zadnjico, prav nič materialnega nismo prinesli s seboj in tudi zapustili bomo ta svet z golo zadnjico in nič materialnega, kar smo ustvarili, ne bomo mogli nesti s seboj. Kakšen odnos pa zavzamemo do svoje Duše in karme, pa je povsem neodvisno od vere, Boga ali demonov.

No, še odgovor, bolj neposredno: seveda je možna duhovna rast, tudi če imaš polno rit vsega, vprašanje je le, če in kdaj se zavemo pomena in namena tega življenja. Dokler smo prepričani, da je namen tega življenja le zadovoljevanje zahtev našega ega, pa je seveda ukvarjanje z duhovnostjo neuspešno in brezperspektivno.

Knjiga Duhovana inteligenca (D. Zohar), pravi temu duhovnost (citiram): “Da bi se naša duhovna inteligenca v celoti razvila, moramo nekoč videti obraz pekla, poznati brezup, bolečino, globoko trpljenje in izgubo ter se sprijazniti z vsem tem.”

Iz tega izhajam… in iz tega, da se za duhovno rast ali ukvarjanje s svojo zavestjo ukvarjaš vedno in povsod…ne pa da v času pahanja za materialnimi dobrinami o ukvarjanju z duhovnostjo ni bilo ne duha ne sluha, sedaj ko se ti pa ni treba več gnati, ker imaš vsega dovolj, sedaj se pa lahko “začneš ukavarjati”z duhovnostjo. Za to gre…

Velika razlika je med biti brezupen ali srečati, spoznati brezup, zato vas prosim, za natančnost pri navajanju.

Pa da ne bo pomote, sama se rasnemu, homofobičnemu razlikovanju zelo izogibam, me bo pa nekdo težko prepričal, da ni razlik v tem, da nekdo na svet resnično ničesar materialnega ne prinese, drugemu pa je krepko postlano. Kaj kdo v dani situaciji s tem naredi, pa je seveda popolnoma drugo vprašanje.

Se mi je pa pri prebiranju vašega odgovora, porodilo še eno vprašanje:

To torej pomeni, da če se bom v tem življenju ukvarjala s svojo zavestjo in svojimi “izprijenostmi uma” mi bo prihranjeno, da se v naslednjem življenju ne srečam kot otrok z velikim trpljenjem, bolečino in brezupom, ki ga v otroštvu povzroči spolna zloraba?

Ja, se mi dogaja, da, od časa do časa, kdo hoče polemizirati tu z mano o duhovnosti, potrebi po njej, poti do nje, načinih in vzgibih. Ampak to ni nekaj, o čemer bi človek polemiziral. Vsi tvoji “argumenti” pač kažejo, da še ni prišel tvoj čas in le kdo sem jaz, da bom ustvarjal pogoje za tvoje razsvetljenje? Počakajva! Ko pride čas, pride tudi učitelj! Svojo energijo bom hranil za tiste, ki so že začutili priložnost……….

Se popolnoma strinjam s tabo Igor glede tega ko praviš, da ko pride čas pride tudi učitelj. Pri meni je bilo tako in pravim da iti čez pekel ali ne, pomoje od tega ni odvisno ali se bo človek spustil v duhovnost. To je pač spoznanje al nekaj taga in nekakšno “videnje”, da pač vidiš da je ubistvu vse v tebi, če se lahko tako izrazim in podobno. Sam sem mnogo let nazaj prebral zgodbo o starki, ki je bila zelo slabo vidna in je nekega dne izgubila svoja očala v svoji hiši in tako očala iskala zunaj hiše, na svoji terasi. Pač tako nekak je bila zgodba. Bistvo je bilo, da če že iščeš srečo jo išči v sebi in ne izven nje in da pač ljudje dan danes iščejo srečo zunaj sebe (v dobrih avtih, v zunanji lepoti, v velikih hišah, v denarju in lahko bi našteval v nedogled). Pred nekaj dnevi je bil dober pokazatelj neka oseba na tem forumu, ki je govorila kako ima probleme z onim in tem in kako je nihče ne razume in kako je bolana in podobno, ampak js pravim, da če bi se resnično poglobila v sebe bi videla, da vse le ni tako kot je trdila. Svet zna bit zelo lep, če gledamo iz “noter navzven”, če se lahko tako izrazim…

Vidiš, točno zato je popolnoma neproduktivno polemizirat na tem mestu o temi, ki jo je odprla Ada. Jaz se sicer najbolj spominjam zgodbe, ki sem jo prvič slišal od svoje učiteljice pred mnogo leti, desetletji:

Mlad človek se je podal v svet, iskati srečo. Počel je mnogo stvari, garal v rudnikih in se preganjal po svetu. Na svoja stara leta si je zaželel oditi domov, ker sreče ni našel. Ko je prišel domov, ga je na domačem pragu čakal Sreča….

To je, v bistvu, tudi sporočilo knjige “Alkimist”, pa še mnogo drugih, razsvetljenih del. Sreča je v nas samih in pot do nje je včasih res zapletena. Iskreno pa dvomim, da je vedno potrebno iti “skozi pekel”, da bi prišel do nje. Tu se takoj tudi postavlja vprašanje, kaj je pekel? Ampak rekel sem, da ne bomo polemizirali……

Pozdravljeni!

Želiš iti na Bled na kremšnito, vendar samo s ferarijem. Potem ti pa nekdo, ki ima znanje, ki ti želi srečo, ki ti želi pokazati resnico o tebi, namesto ferarija da rolko in vožnja ne bi bila po lepi asfaltni cesti, ampak po makedamski, polni lukenj in preprek….takrat se pa želimo vsi obrnit. Pot do sreče ni lahka. Katerikoli oviri (po lastni krivdi) se želimo izognit, vedno nas bo prehitela in spet se bomo srečali z njo.
(to niso moje besede, ampak besede človeka, ki mi odpira oči in upam, da mu bom nekega dne resnično hvaležna za to).
Upam, da je prav, da sem delila z vami, meni so stavki dali za mislit….

Vaši nasveti g. Igor so pa vedno iskreni in resnični. Tudi vam hvala.

Topel pozdrav vsem!

Bolj od filozofije so mi všeč empirični primeri……..

Na moje vprašanje ste mi odgovorili že v prvem odgovoru. V zadnjem odstavku ste povedali vse. Hvala.

Nisem pa vedela, da si pri vas ne smem privoščiti replike na del podanega odgovora. Nisem vedela, da je pripomba, opomba ali popravek za vas že polemika. Lepo prosim, le kdo polemizira? A na tem forumu pomeni, da se z vašim odgovorom vse konča, pomeni da se ne smejo poroditi nova vprašanja in se vam jih zastaviti? Pomeni, da ne smemo imeti svojih mnenj ampak moramo slediti slepo vašemu ali kako? Razumem….kritično razmišljanje nam torej ni dovoljeno… Ga je treba v kali zatreti…
Sploh pa ne gre za neproduktivno razmišljanje…takšno bi bilo samo, če bi postavila hipotetično vprašanje.

Nekoč je nekdo rekel, da ni neumnih vprašanj, neumen je tisti, ki ne vpraša.

samhara,
seveda je vse tako kot sem trdila (ta oseba sem jaz namreč) – to je moja resnica in pusti jo pri miru! lahko bi sedaj pisala razprave o tem, kako jaz vidim resnico in kako jo drugi, kdo ve edino pravo resnico, da je ne vsiljujemo drugim, da me niti poznaš ne itd., ampak veš kaj, saj nimam energije za take zadeve in poleg tega bi še igor temu rekel polemiziranje…se raje poglabljam vase in občudujem ta res krasen svet….

lp

Najprej draga Ada,

ker si se pač prva oglasila.

Tale forum res ni namenjen polemiki, ampak vašim vprašanjem, na katera odgovarjam. Zelo rad objavim tudi tretje ali četrto mnenje, če dopolnjuje odgovor. Če pa se pojavljajo ljudje, ki na vsak način hočejo vsiliti svoje mnenje, svojo resnico, svoj prav, svoja dejstva…… – potem debato ustavim. Takšna je moja naloga.

Ti kar imej pripombe, opombe in popravke, imej svoje mnenje ( s katerim se očitno niti ne strinjaš v celoti ), kritično razmišljaj in repliciraj. Vendar tega ne počni tukaj. Preveč ljudi namreč misli, da si lahko privošči repliciranje tule, v sosednjem forumu, kjer na vprašanja odgovarja zdravnik, pa seveda ni replik. Le zakaj ne? Ker se pač na duhovnost spozna vsak, mar ne, na zdravje pa ne…..

Postavila si vprašanje in dobila si odgovor, adekvaten tvojemu vprašanju. Imaš vso pravico do svoje resnice in do objavljanja svoje resnice. Nobene pravice pa nima nihče, drugim svojo resnico vsiljevat na bolj ali manj agresiven način. Ti počneš to na agresiven način! Če se ne strinjaš z mano, imaš možnost uporabe zasebnih sporočil, moj elektronski naslov ali pa forume, ki jih je, kot listja in trave, kamor lahko vsakdo piše kar hoče. Tole tu pa je namenjeno ljudem s problemi, resnimi problemi in ne s problemi frustracije, ki bi jo radi praznili na teh straneh.

Tudi jaz sem slišal, da je nekdo rekel: ” Tisoč modrecev ne more odgovoriti na eno samo neumno vprašanje!”

In še draga “jaz sem tista” oz. Samhara!

Škoda, da ne pišeš večkrat na naš forum. Imaš zdrave poglede in si dojela naše poslanstvo. Upam, da se še kaj oglasiš, pa čeprav s “polemiko” ki “pije vodo”, kot jo tvoja……

Samhara je moškega spola in sem prejel to ime od svojega Guruja ob iniciaciji v kaula tantro :)… Drugače pa “jaz sem tista” nisem te nameraval užaliti ali kaj podobnega ampak sem samo na hitro povedal kako jaz vidim določene zadeve. Ne pravim, da si kaj narobe napisala ali kaj podobnega. Konec koncev si pač napisala kar pač si in te nisem imel namena užaliti ampak samo na nekem primeru povedati kako in kaj. Se resnično opravičujem, če sem te užalil ali ti dal napačno predstavo in ja, imaš prav da te ne poznam in ja, res je da ne smem govoriti karkoli ampak, kot sem rekel, sem le na podlagi primera (pač ta tvoj občutek takrat) uporabil v svojem komentarju. In še enkrat, se ti opravičujem in verjemi, da moj namen ni bil slab. Po objavi oz po poslanem komentarju sem se spomnil pregovora, ki bi ga rad delil z vami: “Trplenje modrost prinaša; ugodnje jo odnaša”.. Seveda bi lahko o tem pregovoru veliko govorili ampak bistvo je verjetno dojeto. Džai Ma!

Še dobro, da ne polemiziramo…..