Pozdravljeni!

Z možem sva skupaj 10 let.Imava enega otroka.
Že ko sva se spoznala,je šel dostikrat s sodelavci po službi na pijačo.To se še vedno dogaja,samo da to vodi v vedno večje prepire.Njemu to ni nič groznega,če pride dve uri kasneje domov in če spije dve pivi.Pravi,da se prepirava,ker jaz težim!Jaz pa težim zaradi tega,ker je pil in ker je pozen!Ne vem več kaj naj naredim.Drugače je zelo pozoren,dober do mene in do otroka,nikoli ni nasilen ali kaj podobnega.Če bi bila jaz tiho,ko pride domov,sploh ne bi bilo težav.Jaz pa tega ne prebavljam in vsakič znova znorim.Naredim grozno sceno,sposobna sem ga udariti.Ja,vem,to izvira iz mojega otroštva (oče pijanec,mati žrtev,jaz nemi opazovalec).
Dva dni nazaj sem mu rekla,naj me pusti pri miru,dokler mi osebno ne pove,da bo prenehal piti po službi in prihajal normalno domov.Pri tem je ostalo.Zaenkrat se še nisva nič pogovorila.Čakam…
Včasih sem že tako obupana,da bi se najraje ločila,ampak potem prevlada ljubezen in se spet vrtimo v začaranem krogu…

Klara,

Pozdravljena na naših straneh. Pravite, da vaš srečni zakon vsake toliko skali možev odhod v gostilno. Sicer pa je pozoren do vas in lahko ste veseli, da je tako. Očitno je strah, ki ga imate zakoreninjenega v sebi še iz otroštva tako močan, da ne zmorete odreagirati na konstruktiven način. Očetov alkoholizem je v vas pustil globoke rane in vas globoko zaznamoval, preseči vsa ta občutja je vse prej kot enostavno. Strah pred prihodnostjo z možem v vas zbuja nenadzorovano jezo, ki jo kot hči alkoholika definitivno nosite v sebi. Bojazen, da bi se ponovilo stanje iz otroštva vas požene v nemoč, rešujete jo z grozo in tudi nasiljem, ki pa nikdar ne prinese rešitev. Jeza v vas se prebudi kakor vulkan. Vse tiste občutke, ki ste jih kot nema opazovalka prenašala v družini so sedaj izbruhnili na površje.
Z gotovostjo lahko trdimo, da moški rabi precej več svobode kot ženska, če jo ne dobi si jo vzame. V tem ne bi bilo nič napačnega, če bi se na primer srečeval s prijatelji na kakšnih drugih krajih, nogometnih igriščih ipd. če neke takšne »svoje« dejavnosti moški nima, je tisti kraj največkrat gostilna.
Takoj se odkrito pomenite z njim, povejte mu svoja občutja, kako se počutite, na kaj vas spominja, kakšne občutke v vas prebuja, ko ga čakate, da pride iz gostilne itd.
Potrudita se za odnos, vlagati morata oba, poskusita vpeljati skupne dejavnosti, ki naj ne bi bile le obveznosti doma, počnita kaj kar navdušuje oba. Mogoče že drobne radosti, ki ga čakajo doma lahko prispevajo k temu, da bo mož direktno prihajal domov, ne da bi moral prej zaviti v gostilno.

Če ne zmoreta sama se vključita v kakšno skupino za zakonce in prepričana sem, da s temeljitimi pogovori lahko marsikaj spremenita, utrdita odnos, rabita le nekaj korekcije, spodbude in novih načinov ravnanj.
Ob prihajajočih Velikonočnih praznikih vam želim polno miru v družini in ljubezni v zakonu. Na ločitev pa res sedaj ne razmišljajte saj sem prepričana, da vas ima mož rad.
Dodajte malce več optimizma v vajin zakon!

Hvala za odgovor.

V čem je pri meni problem,vem in se zavedam.Problem je ta,da se mož ne zaveda kaj dela narobe,ne da se mu dopovedati,sploh se ne da pogovarjati z njim o težavah.On se naslednji dan obnaša kot da se ni nič zgodilo,pa čeprav sva se prejšnji večer na ‘smrt’skregala.
Vsakič ko se pogovarjava o nama,o težavah,se konča s prepirom.Jaz sem obupala,res.Ta teden se sploh nočem z njim pogovarjati,niti ga videti.Ko me kaj vpraša,mu samo odgovorim,da ko bo prenehal piti in začel normalno prihajati domov,se bova pogovarjala,do takrat naj me pa pusti pri miru.

Zdravo še enkrat,

Očitno je stvar resnejša kot je bilo sprva zaznati. Mi je žal, če ste dobili občutek, da sem premalo resno vzela vašo težavo oziroma, da sem preložila vso krivdo na vas.
Niste pa tudi napisali kako pogosto se dogaja njegovo odhajanje v gostilno, očitno kar pogosto oziroma prepogosto saj je vajin odnos že dodobra načet. Dokler mož ne bo pripravljen na konstruktiven pogovor in ne bo resno vzel svojega početja res ne morete veliko storiti. Z glavo skozi zid pač ne morete. Obupati pa vseeno ne smete, vedno obstaja rešitev res da ne takoj. Včasih je potreben določen čas, da se stvari odvijejo v pravo smer. Seveda ne s toleriranjem pitja. Iščite rešitve in poskušajte na miren način, s silo in zgrda vsekakor ne boste veliko dosegli. Vsaka kriza v zakonu, ki je uspešno rešena lahko prinese utrditev v odnosu. Partnerstvo ni pravo, če ga zaklenemo, partnerstvo je vedno delovanje, delovati pa seveda morata oba. Upam da bo mož čimprej pripravljen na delovanje.
Če imate občutek, da ste že popolnoma načeti zaradi moževega prekomernega pitja potem je pametno, da se vključite v skupino za samopomoč družin alkoholikov
v tej skupnosti boste lahko: srečali druge, ki imajo enake probleme , spoznali alkoholizem kot bolezen, nadomestili obup z upanjem, izboljšali razmere v družini, zgradili zaupanje vase itn.. več na: http://www.al-anon-drustvo.si/

Telefonski odzivnik:
01/251-3000

Telefonske številke:
041/590-789Poštni naslov:
Al-Anon

Poštni naslov:
Al-Anon
Lepi pot 6, Mirje
1000 Ljubljana

Hvala vam za odgovor.
Mož se definitivno ne strinja,da je alkohol problem,ampak sem problem jaz,ker težim.
Včeraj sem se ponovno poskusila pogovoriti z njim,ampak sploh noče slišati,da je pri meni problem samo alkohol in da zaradi tega ne morem normalno funkcionirati.
Pri njemu je problem samo ta,da premalo sexava,za kar sem seveda jaz kriva!In potem mu jaz ‘tupim’ v glavo,da je zato on kriv,ker se iz tedna v teden prepirava zaradi njegovega ‘občasnega’ pitja.
Včeraj je celo privolil,da greva do zakonskega terapevta.Kam se lahko obrneva?Seveda preko napotnice,ne samoplačniško.
On zelo težko izraža svoje občutke.Zna se skregati,potem mu je pa žal,pa piše sms-e,čutim,kako se v postelji stisne k meni,mi reče,da me ima rad…a ko se je treba pogovarjati,znori…
Ne vem več,kaj naj naredim…Včasih bi najraje vse pustila in šla,drugič si rečem,da bom probala še preko terapevta,da si ne bom kdaj očitala,da nisem probala rešiti zakona…
Žal mi je tudi zaradi sina.Dokler si sam,lažje greš,potem se pa oziramo na otroke in tičimo v začaranem krogu.

Klara,

Torej imata z vašim možem zares kar burno zakonsko življenje. Razumem vaša doživljanja in napetost, ki jo doživljate ob njem. Seveda je v vsakem primeru potrebno poskusiti vse, da ohranite vaš zakon, zaradi sebe in seveda tudi zaradi otroka. Menim, da je najprej potrebno rešiti osnovni problem se pravi pretirano pitje moža šele zatem pride reševanje vajinih preostalih zakonskih težav pri zakonskem terapevtu.
Za pomoč se obrnite na zgornje telefonske številke,
Za nadaljno pomoč (zakonska terapija) pa se obrnite na:
Frančiškanski družinski inštitut, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana, Tel: 01/200 67 60,
Fax: 01/ 200 67 66, Mail: [email protected]

Držim pesti, da vam bo uspelo ponovno zaživeti s sedanjim možem. Ohranite mirno kri, ne prehitevajte saj na silo ne bo šlo.
Vso srečo!

Klara
Vsak človek četudi je vezan mora imeti prostor in čas tudi zase, torej ni narobe, če popije s sodelavci kakšno pivo.
Drugo pa je, če hodi domov pijan in se ta pijančevanja ponavljajo prepogosto, če zanemarja družino, delo. Če je temu res tako, da prihaja vinjen potem potrebuje strokovno pomoč.Sam bo to težko zmogel sam. Večina alkoholikov v prvi fazi alkoholizma zanika, da zlorabljajo alkohol in šele, ter če sploh to priznajo sami sebi imajo možnost, da se alkohola rešijo, prej težko. Ti nekomu lahko ponudiš le oporo, ko spozna da je zasvojen vse ostalo pa mora uvedeti in storiti sam.
Lahko pa da ni nič tako zelo resnega med vama, mogoče gre samo za pretiran strah, težko je iz tega kar si napisala razbrati, ampak kakšnih hujših dogodkov ko pride domov “pijan” pa nisi napisala. Ja, pojdita k terapevtu, razjasnita, razčistita, meni se nekako zdi, da je bistvo problema čisto nekje durg.
Carpe diem

Jaz pa točno razumem, ker sem v popolnoma isti situaciji in se počutim kot, da me bo razgnalo. Leta in leta pregovarjanja (takih surealističnih pogovorov ne slišite povsod!) o občasnem pitju, ki ni pitje, amapk moje teženje. In leta mojega joka, živceranja ter iskanja rešitev. Hvala lepa! Če nekdo ne dojame, kaj me prizadane in tega ne vzame resno (samo v besedah vzame, ostalo je pri nas ločeno) ali naj jaz sedaj letam od terapevta do terapevta? My ass. Klara, človek nima občutka za absurd, nemoč prihaja zaradi ignoriranja, sprenevedanja in popolnoma prav imaš, da znoriš. Tu sploh ne gre za kakšno hudo rano iz otroštva (morda samo v tej meri, da se je otroštvo ‘ponovilo’) amapk za normalno reakcijo na nenormalno situacijo. Če je po dveh pivih tečen in nesramen, ter pozablja besede za par minut nazaj ni pomebno ali je spil deci piva ali pa deset litrov, učinek je enak in če zaradi mene ne more prenehati s tem in ne vidi, da je alkohol očitno problem (a ni zanimivo, moj trdi, da težave nima, samo ne neha piti-kako simptomatično…) potem imava pa filozofski problem!

Sem se malce razjezila. Tako, z enim otrokom in drugim na poti odhajam. Kam-pojma nimam. Kako bom živela, ko mi niso podaljšali pogodbe? Pojma nimam. Amapk poanata je, da tisto najosnovnejše kar ti lahko drug vzame je občutek, da je tvoja percepcija pravilna. Da ne perceptuiraš prav. Da to kar čutiš, vidiš, doživljaš-ni res. Ko ti nekdo tako spodkoplje temelje je vsega konec in prične se mala smrt. Čeprav prijatelji pravijo, pa saj gre samo občasno na kakšno pivo…ahh, ljudje moji, življenje je blesing, amapk blesing se prične, ko imamo z nekom predan odnos in most preko katerga se odpravimo , ko za to čutimo potrebo. Če tega mostu ni, če leta govorimo en mimo drugega, kot dva idiota, nam ostane samo cepetanje na svojem bregu in vpitje! Ali pa, da najdemo nekoga , ki dojame osnove. Saj ženske sploh ne zahtevamo veliko. Eno osnovo, nekaj predanosti in razumnosti.

Klara iz srca ti želim, da bi se nekaj obrnilo, samo, da ne bo več tako!

Pozdravljene!

Sicer sem svoj problem predstavila na drugem forumu, a vendar..
Zadeva je pri meni podobna, le da v “začetni fazi razvoja”..

Namreč:
oba sva stara 25, v zvezi eno leto in pol, študenta. Jaz živim v študentu, on je v mojem študijskem mestu doma, stanuje še pri starših.
Ko sva skupaj, je vse ok, res fino.
“Problem” nastane, ko grem za vikend vsak drugi teden domov. Takrat pride seveda na vrsto gostilna, alkohol in trava. Seveda, “moj” problem.

Moti me, to sem mu tudi povedala. A on mi na lep način pravi, da me nima kaj za zanimat in se sekirat, kaj on počne v času, ko me ni zraven- saj po eni strani mu dam prav, po drugi pa se s tem ne morem sprijazniti.

Zadnje čase veliko razmišlja in govori o skupnem življenju, nekega dne otroku..
Res ne bi rada živela s fantom, ki se mi bo vikende pil in kadil, pa četudi v majhnih količinah, ker res ne verjamem, da bo potem pa ves čas z mano, čeprav mi je na to odgovoril le, da ko je z mano, nikoli ne pije ali kadi, da pa se občasnega druženja s temi ljudmi (torej pivu, dveh in dim, dva trave, ne pa nacejanju in zakajanju (?!)) ne misli odpovedat.

Na podlagi trenutnih “rezultatov” z njim skupnega življenja ne vidim, ker alkota in trave ne bom trpela, ne prenašala, sprejemala, tolerirala.
To sem mu povedala, sam pa pravi, da mu vsega tudi ne morem “prepovedati”.
Mogoče sem prezahtevna, a ne morem iz sebe..

Mogoče sem naredila napako, ker sem začela glede tega “težit” po kakem pol leta, odkar sva skupaj, in ne takoj, a kaj, ko me v začetku ni motilo oz. niti nisem dobro vedela, kaj počne takrat, ko grem domov.
Sam pravi, da je bilo takrat veliko huje, kot je zdaj, da je zelo zelo zmanjšal pitje in kajenje.

Dobro ve, da mi to ni všeč, nekaj mesecev nazaj sva se hudo skregala, bila sem že na tem, da prekinem zvezo, kak mesec sva bila tudi “narazen”.

Ne vem, kaj naj naredim, nekaj dni nazaj sem mu odprla vse karte, ga na nek način postavila pred dejstvo, da s takim načinom jaz ne morem naprej in čeprav je vse super, ko sva skupaj, je čisto drug človek, ko me ni ob njem. Zdaj sva narazen, že nekaj dni je tišina z obeh strani..

Le po čem naj sklepam in se odločim za korak naprej (živeti skupaj), če ne po trenutni situaciji, ki pa mi je daleč od “ugodne”?
Zdi se mi prav otročje, saj je nezrel za nekaj, za kar sam misli, da je.

Lahko si mislim, kaj mi boste svetovale- proč, čimprej, dokler še ni prepozno..

Imam prav?

Pozdravljena

Nič narobe, če si se oglasila tudi na našem forumu.
Morda včasih res ni napačno vklopiti svojo intuicijo in zdrav razum, ki je pogosto najboljši svetovalec na poti življenja. Odločitev za skupno življenje je vsekakor premisleka vredna saj trenutek, ko se odločimo za ustvarjanje skupnega gnezda nujno potrebujemo osebo ob kateri čutimo varnost zaupanje in gotovost, da nas le ta ne bo pustila na cedilu. Ko gre za vprašanja alkohola, drog ipd. je tovrsten razmislek še toliko bolj pomemben in potreben. Sedaj je čas, da si izbereš svojega bodočega moža in očeta vaših otrok po svojih merilih in kriterijih od katerih ne odstopaš in prav je tako. Verjetno nisi prezahtevna ob sebi si vsekakor zaslužiš zrelo osebo, ki ji boš lahko zaupala, ki bo ob tebi brez mask. Zakonski stan in vzgoja otrok ni mačji kašelj zato je smiselno dobro pretehtati in spoznati osebo s katero se nameravaš spustiti vanj. Morda ne bi bilo napak za korak naprej še malo počakati meseci hitro minejo a leta, ki jih utegneš preživeti ob človeku, ki te ne bi bil vreden lahko mučna in naporna.
Morda bi bilo res bolje že na začetku izraziti svoje mnenje in poglede na travo in alkohol, toda kdo je vedel, da se bo zveza obdržala kajne. Čudno je kako si fant predstavlja vajino zvezo, da je v vaši odsotnosti lahko popolnoma druga oseba obenem pa naj vi ne bi ničesar vedeli o tej njegovi drugi plati. Očitno zares nekaj skriva pred vami, igra dvojno igro. Morda bi ga bilo pametno nekoč skrivoma slediti in na lastne oči videti kdo in kaj ta oseba je, mogoče bi bila odločitev tako tudi lažja.
Nikar ne sili prehitro saj te prenagljene odločitve lahko drago stanejo. Če te ima rad bo storil določene spremembe zate in s tem posredno zate. Počakaj in vztrajaj pri določenih zahtevah saj imaš vso pravico do tega. Naj se ti ne mudi, vso srečo z njim ali s kom drugim;
Lep pozdrav