Skrbi me za mojo mamo. Vdala se je v usodo že leta nazaj in zelo trpi. Mama je ženska, ki se razdaja za druge, samo sebe pa je postavljala na zadnje mesto.
Z očetom sta se poročila mlada, mama je imela komaj 18 let, oče le 6 let več.
Zdi se mi, da že od začetka nista imela prave komunikacije. Oče jo že leta psihično in včasih tudi fizično zlorablja. Tako se ga je vedno malce bala. Nikoli ni pazil na svoje besede in je stresal svojo jezo največ na njo. Poniževanja so se stopnjevala z leti. Včasih je manj vredna kot smet.
V odnosu že dolgo ni več ljubezni, ni več spoštovanja je pa tista navezanost in navajenost ene osebe na drugo. Mama skrbi za očeta, ki je hujši kot otrok in mu streže od vseh strani, pere, kuha, čisti. Oče ni nikoli pomagal pri hišnih oz. ženskih opravilih. Da pa ne bo pomote, je drugače zelo delaven in pošten človek, vendar ima tisto šovinistično mišljenje, da je baba za štedilnik, dec pa lahko uživa s pivom pred tv-jem. Včasih je res težak človek za skupno življenje. Če doma ni kaj počiščeno, če ga kaj zmoti, je to že vzrok zmerjanja s strani očeta. Mati pa vedno molči in potisne vse vase ter ga uboga. Recimo če kaj zgubi, potem mama išče in se sekira. Zjutraj pred službo mu išče hlače, pas, mobitel itd.

Zaradi takšnega odnosa se je začela vdajati alkoholu. Ne vem koliko let že pije, ampak prišlo je do te točke, ko imamo vsako nedeljo pokvarjeno, ker je takrat obvezno vinjena. Po malem pa po malem naskrivaj pije, za njo je dovolj že 2 ali 3 dcl vina in je v svojem svetu.
Jaz sem že poskušala odstraniti ves alkohol iz hiše, ampak je bilo kmalu vse po starem. Kaj pa če pridejo obiski in nimamo vina v hladilniku in tako naprej. In smo vsi potihem upali, saj zdaj pa bo bolje.
Je pa res, da pijača še ni postala tak problem, da ne bi bila sposobna opravljati svojih obveznosti. Redno hodi v službo in doma med tednom nekako ne pije, vikendi so pa katastrofa.

No in dva dni nazaj je prišlo zopet do fizičnega obračuna. Oče je mamo videl s kozarcem vina in se mu je strgal film. V momentu se je spremenil v zver in začel razbijati vse okoli sebe ter nato začel mahati še po mami. Hvala bogu, da sem ravno prišla domov in stopila med njiju. No potem sm jih pa jaz dobila. Vseeno očeta me ni strah in sem ga komaj pomirila, ne vem pa kaj bi bilo, če ne bi prišla. Verjetno bi bla mama čisto plava ali še kaj hujšega. Bojim se kaj še bo. Mama se ne bo sama ozdravila pijače in s takim odnosom je stiska v njej vedno večja.

Tako, da jaz resnično upam, da bi jih lahko pomagala. Ne vem kakšna je njuna prihodnost z očetom. Omenila sem jima zakonsko posvetovalnico, vendar nista pripravljena it na pogovore oz.po pomoč. Vendar ju bom že zvlekla tja, če bo treba. Omenila sem jima tudi ločitev, vendar sta še staromodna in seveda je najbolj pomembno kaj bodo rekli drugi, če gresta narazen.
Raje se trpinčita. Če gresta narazen, bo verjetno oče spoznal kaj je imel. Ko mu ne bo noben več kuhal, pral in pospravljal bo drugače gledal na vso zadevo. Mama je pa tak karakter, da rabi enega ki se odloča namesto nje. Ona nima ravno velike volje do življenja. Je bolj pasivne narave. Najraje je doma, kuha, gleda televizijo, prijateljic nima, da bi hodila z njimi na kavo in podobno. Vendar je zase bolj sposobna poskrbeti kot oče, vsaj kar se tiče gospodinjstva.

Kaj svetujete?
A bi bilo primerno iti v zakonsko-družinski inštitut? Jima lahko tam pomagate? Jaz res ne vem kaj naj, ali se trudit ali jih spravit narazen, ker drugače se bosta še pobila.
Ali je bolj priporočljivo obiskati psihiatrično pomoč?

Hvala za kak vzpodbuden odgovor in lep pozdrav.

A.

Po moje potrebujeta pomoč oba,vsak zase in skupno seveda.Predvsm za mamo se mi zdi,da je zadnji čas da kaj ukreneš,preden zdrsne globje.

Poskušaj jih spraviti do te točke,da vsaj začneta razmišlati o tem,da rabita pomoč.To je po moje ključno,ko človek to uvidi,je že veliko narejenega.Najhuje je zanikanje in ne priznati si stvari,ta togost in ujetost v mrežo kaj bojo rekli sosedi in žlahta.

Pohvalno,da si pripravljena pomagat in ne tiščiš glave v pesek.Poskusi z vsakim posebej,saj sta tvoja starša,nekaj se jima bo že obesilo.

Najbrž ne bo enostavno,vztrajaj,neke sadove bo tvoja skrb sigurno obrodila.

Lp,nisem veliko pomagala,držim pa pesti zate,za vse tri!

Silvana

Alkoholizem je beg pred stvarnostjo, nesposobnost posameznika da se resno in odgovorno spoprime z problemi. Žal je do te točke prišla tudi tvoja mama. Ni ti lahko gledati take situacije, po moje brez njune trdne volje da se kaj spremeni, sama ne boš mogla veliko narediti. Tudi ne boš venomer prisotna ob takih izpadih, kako se lahko končajo, pa vemo. Če sama ne bosta sprevidela da v njunem zakonu nekaj ne klapa, ti odgovornosti ne boš mogla prevzeti, niti je nisi dolžna. Z vsem spoštovanjem do obeh jima povej da si tudi sama prizadeta glede vsega, da si tega vsi skupaj ne zaslužite. Komunikacije vam očitno primankuje, od tod pa so tudi posledično problemi.

Živjo!

Tvoj oče in tvoja mati sta svoj zakon in svoje življenje zafurala. To je njuna odločitev in odgovornost in ti tukaj ne moreš storiti prav nič. Razen, da jima poveš, kaj delata. Pa te verjetno ne bosta poslušala.

Taki starši so strupeni in pametno se je odmakniti od njih. Torej, če te vinjenost moti, ne hodi več na nedeljske obiske in jasno povej, zakaj te ne bo. Ti si odrasel človek in imaš pravico do svojega mirnega življenja.

Lp

Lepo pozdravljeni!

Iz pisma je čutiti, da ste otrok, ki je vedno poskrbel za konflikt svojih staršev. Vedno ste bila tam, ko bi mama “morala” biti tepena in ko je oče postal zver. Vi ste že kot otrok vedno vedela, kateri trenutek morate vstopiti, da rešite situacijo. Na tak način ste poskrbela za mamo, ki ni nikoli poskrbela zase. Sedaj ste odrasla in še vedno vstopite, ko oče postane zver. Ko tako opisujete odnos svojih staršev, se sprašujem, kako je bilo tej mali punčki živeti v tej družini? Kaj je doživljala in kakšno podobo o sebi je odnesla v svet? Koliko so jo ti odnosi zaznamovali v odraslost? Kaliko strahu, bolečine in zavrženosti nosi v sebi?

Predvsem bi povdarila, da boste morala prenehati skrbeti zanju. Sta odrasla človeka. Poiskala bosta pomoč, če jo bosta potrebovala. Vendar je ne potrebujeta, ker je odnos, v katerem živita zanju domač in varen. Zelo težko bosta kaj spremenila. Verjamem, da jima je zelo težko. Vendar pa bi vas vprašala, ali sta kdaj starša vas vprašala, kako vam je bilo ali vam še je ob njima? Kako je vam živeti? O vaših problemih, stiskah, ki jih doživljate vsak dan. Čutiti je, da sta ona dva z svojimi problemi tako zelo pomembna za vas, ali ste tudi vi zanju vsaj toliko pomembna? Za vas nikoli ni bilo poskrbljeno. Ne govorim, da je potrebno sedaj starše zavreči, vsekakor sta zelo razbolela v svojem notranjem svetu. Vendar vi niste dolžna skrbeti za njun zakon. Ni vam potrebno več nositi sramu in krivde, ki ni vaša. Verjamem, da mamin alkohol zelo boli. Vendar pa morate vedeti, da je to mamina bolečina. Verjamem, da ste zelo vpeta v njun sistem in kar intuitivno zaznavate njune konflikte, zato ste vedno tam, ko oče postane zver. In potem ste tepana vi. Saj vam je lažje, da vdari vas, kot pa da gledate kako tepe mamo. Ker roka, ki je položena na mamo veliko bolj boli, kot če tepe vas. Tega vam res ni potrebno več nositi. To so bremena, ki vam uničujejo življenje, ker kot temna senca lebdijo nad vami.

Vi niste več otrok. Ste odrasla ženska, ki ima pravico “oditi v svet”. V smislu zapustiti svet staršev in skreirati nekaj novega. Predvsem pa si dajte prostor, da boste poskrbela zase.