pozdravljeni!
imam eno vprašanje glede mojega fanta. star je 30 let in se za vsako figo začne jokat. v mislih imam besede….nasploh moram prav paziti, kako se z njim pogovarjam, oz. kako mu kaj povem, ker če mu ni všeč, se začne kar jokat.mene pa to spravlja ob živce in si ne morem predstavljati življenja s takšnim moškim, ki se kar joče in je kar užaljen. večkrat sva se že pogovarjala o tem, da to ne more biti tako. če mu kaj ni všeč ,je skrajno slabe volje in sploh noče govorit o tem. potem pa mogoče po dveh dneh pove, kaj ga je mučilo, čeprav ni bilo nič resnega. enkrat sem ga že hotela pustiti, pa je padel v tak histeročen jok, da sploh nisem vedela, kaj naj naredim. in zato sva še vedno skupaj, ker me je bilo strah, da se mu bo zmešalo, tako se je jokal. sploh ne zastopim tega. obnaša se kot petletno dete.
poleg tega pa mi je čudno tudi to, da lahko kar tako spremeni raspoloženje. najprej je užaljen, potem mu povem svoje in se kar “odloči”, da ne bo več slabe volje in potem je prešerno dobre volje. halooo…..mislim, res mi je čudno vse to.
in mislim, da ne bom več dolgo prenašala njegovih mulastih obrazov in solz in da ga moram kar naprej spraševati , kaj je spet narobe itd……
mislite, da bi bilo pametno ga napotiti h kakšnemu psihiatru?

najlepša hvala za odgovor.

Tvojega pisma nisem prebrala do konca, ker je že prvi stavek dovolj za diagnozo.

Kot otrok se je naučil, da je dosegel svoje in da so se starši z njim ukvarjali le, če je jokal. Tega se je navadil in zdaj misli, da bo tudi tebe izsiljeval na enak način. Samo to mu povej, da nisi ne njegova mama ne oče, zato tega obnašanja nisi dolžna prenašati. Si njegova punca in naj se tako tudi obnaša. To mu lahko poveš vsakikrat, ko se bo namulil ali jokal. Če ne bo v nekaj mesecih bolje, bi jaz razmislila o primernosti te zveze. Naj se muli na tiste, ki jim to ugaja.

Po tem, kar ste napisali, bi rekel, da vas fant z jokom izsiljuje, ceprav se morda tega niti ne zaveda in lahko njegovo vedenje izhaja se iz otrostva, kot pravi MimaS (to seveda ni opravicilo, da lahko tudi danes tako ravna, le bolje ga lahko razumemo).

Jok je sicer eden od nacinov manipulacij, z njim lahko drugega “prisilimo”, da stori nekaj, kar nam je vsec, ali pa da necesa, kar nam ni vsec, ne naredi. Obicajno se ga res posluzujejo otroci, vendar tudi odrasli. Ocitno ta vedenjski vzorec uporablja tudi vas fant.

Ce v sebi cutite, da imate taksnega obnasanja svojega fanta dovolj, mu to tudi povejte – na cim bolj nenasilen, a vendarle odlocen nacin. Povejte, da to za vas ni sprejemljivo, da imate obcutek, da vas izsiljuje, da z vami manipulira (ce ga seveda tako dozivljate).

Ce ga imate radi, mu boste morda pri razresevanju te njegove tezave v pomoc. Spodbudite ga k pogovoru in k delu na sebi, naj razisce, zakaj se tako veliko joka: kaksne koristi mu to prinasa in kaksno skodo, zakaj to pocne in kako bi lahko spremenil svoje vedenje. Lahko mu bo v pomoc tudi kaksna sprostitvena tehnika.

Jok je lahko tudi znak nemoči, mišljenja, da je žrtev. Če je nekdo žrtev, doseže pri drugem človeku usmiljenje. In če ne odreagiramo “pozitivno” klicu žrtve (če nismo usmiljeni), se v nas (lahko) prebudi občutek krivde.

Sami boste najbolj vedeli, ali gre v primeru vašega fanta za izsiljevanje (zavestno), ali pa res verjame, da je žrtev, na nek način (dokler ne dobi od vas potrdila, da je vse v redu).

Biti s takšnim človekom bi meni bilo zelo težko. Doseči kaj, če sploh kaj, pa bi bilo prav tako težko (če že ne jalovo) delo.