Pozdravljeni!

Tašča ( 84 let- živi v sosednjem bloku) si je začela izmišljati nekatere stvari: npr.:da sem ji jaz ukradla 2 skodelice, ker jih je imela 6, sedaj pa so samo 4.
Ko potem najde skodelici, pa pravi, da hodim jaz ponoči v njeno stanovanje in ji vračam stvari. V tem je tako prepričljiva, da bi ji še lastni sin verjel, če ne bi vedel, da sem ponoči v svoji postelji. In to govori vsakemu, ki jo hoče poslušati.
Telesno je popolnoma zdrava in v odlični kondiciji.

Ali je mogoče to začetek kakšne bolezni , npr. demence?
Kako se bo to nadaljevalo in koliko časa?
Ali obstaja kakšna literatura o tem?

Zelo mi je težko!

Hvala!

Spoštovani!

Demenca, demenca in vedno huje bo. 99 % izjav bo odlepljenih od realnosti. Njen zdravnik jo lahko testira s Kratkim preskusom mentalnih sposobnosti, da se približa diagnozi. Za potrditev gre seveda lahko tudi k psihiatru.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

100 x hvala za hiter odgovor, se pa porajajo nova vprašanja.

Je pa lažje, ko veš, da je bolezen in ne “žlehtnoba”.

K zdravniku noče, ker “je ona zdrava”.
Kako se bo to stopnjevalo? Ali to pomeni, da bo pozabila zapreti plin ipd? Kako hitro napreduje bolezen? Kako bova z možem ugotovila, da ni sposobna več živeti sama ( sedaj še vedno hodi s prijateljicami na kavo, se vozi z mestnim avtobusom…)? Kakšna je prognoza? Ali obstajajo kakšna zdravila? Ali obstaja kakšna brošurica o demenci?
Z možem sva obupana, ker ne veva kaj naju čaka!

Spoštovani!

Saj je že sedaj dovolj hudo. Lahko napreduje v tednih, ali letih. Načeloma bi bilo treba ukiniti plin in podobne nevarnejše naprave ter vgraditi detektorje dima, saj tudi na električnem štedilniku zažge npr. olje in je požar v kuhinji. Realno gledano, že sedaj potrebuje stalni nadzor, praktično pa boste takole vegitirali do večjega dogodka ali do smrti. Vse opisane funkcije rutisnko opravlja – marsikdo tudi vozi avto (čisto po spominu). Prognoza je slaba in zdravila le neznato upočasnijo napredovanje bolezni. Ena od inforamcij .

Čaka vaju napornih 3 do 10 let, zato se zoranizriajta tako, da ne bosta uničila sama sebe. V bistvu ne moreta nič bistvenega narediti, ker je polnoletna in ima opravilno sposobnost, ki bi ji jo v tej situaciji le malokatero sodišče tudi odvzelo. Lahko le bolj ali manj nemočno opazujeta in posredujea ob ev. zapletih.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik

Pozdravljeni!

Po štirih mesecih je vsak dan slabše.

Sedaj ji krademo ( tudi mož – torej njen sin) tudi denar, pa, ne boste verjeli, tudi štedilnik in vse mogoče. In na dve uri je telefon, kaj naj ji prinesemo nazaj in človek ne ve, ali naj izključi telefon ( sploh dopoldne v službi).
V teh mesecih so tudi njene prijateljice očitno obupale, ker ni nobene več, ni več skupne kave… Vse so “hudičevke”. In to iz ust nekoč omikane, intiligentne osebe . Zelo težko je sprejeti, da je sedaj to popolnoma druga oseba.
Prehrana in osebna higiena je še spremeljiva , oz na meji.

Tašča je medtem zamenjala vse splošne zdravnike v našem mestu ( ker nobeden ni dober). Sedaj ima kartoteko pri enem popolnoma novem ( ki jo je edini bil pripravljen vzeti), ta pa je sedaj do konca avgusta na dopustu.

Z možem vidiva rešitev v Domu starejših. Toda, kako jo prepričati? Mož ji je enkrat omenil, pa je “znorela”, da ga ne želi več videti.
Kdo nam lahko pomaga ( z nasveti)? CSD v našem mestu ne uživa velikega ugleda v smislu osebnega reševanja problemov – bolj se posvečajo administrativnemu delu.

Mislim, da pravzaprav niste pravi naslov za moje težave. Sem vam pa zelo, zelo hvaležna, ker ste to sploh prebrali.

Mogoče se mi pa oglasi še kdo, ki trpi ali je trpel na podoben način.

Spoštovani!

Dom bo edina sprejemljiva rešitev. Kljub temu, da je skoraj zagotoov to demenca, je pametno izključiti možganski tumor in premajhno delovanje ščitnice. Drugače pa jo bo nujno potrebno spraviti do psihiatra, da potrdi diagnozo in ev. napiše mnenje, da potrebuje stalen nadzor, ali celo, da se sproži postopek za odvzem opravilne sposobnosti. Pri slednjem pa bi CSD le lahko priskočil na pomoč.

Bolj ali manj pa je to velika nadloga brez instant rešitve. Vsak jo zvozi nekako po svoje.

Lep pozdrav!

Janko Kersnik