Spoštovani “sprehajalci in obiskovalci” foruma dajte svoje mnenje glede spodaj napisanega in ali je to res obsojanja vredno ?
Imam teto, ki sva si zelo blizu. V dobrih odnosih vsa že več kot 37 let. Skratka, v enem obdobju, ko sem potrebovala denar sem ga dobila od nje brez, da bi zanj prosila. Do tukaj vse ok in prav.
Doma pa sem tako v razgovoru nič hudega sluteč rekla, da sem vesela glede denarja in pa, da sem si ga tudi “zaslužila” glede na mojo dolgoletno pomoč njej. Sem se vseskozi veliko angažirala za njo, z veseljem in brez pričakovanja kakšnih povratnih koristi. Lahko bi že kdaj kaj vzela od nje je bila priložnost pa sem zavrnila, ker nisem potrebovala, pa ni bilo malo!
Problem: moj partner mi očita, da takega stavka NIKOLI ne bi smela izgovoriti, ker denar je ena zadeva beseda “da sem si ga zaslužila” pa nedopustna.
Sedaj sem v dilemi, ali sem res rekla kaj tako strašnega, ker resnično nisem mislila nič slabega? Samo to, da sem jaz njej tudi vedno bila na voljo in da mi je sigurno dala z razlogom. Da je upoštevala mojo naklonjenost in pomoč njej. O tem denarju sem povedala še dvema osebama, ki sta ji najbliže in tudi poznata najin odnos in njuno mnenje je bilo, da je prav naredila in “da si zaslužim še več”.
Tudi onidve sta uporabili to besedo in jaz sedaj res ne vem ali ima partner prav, da tako misli, ker osebno se zaradi takega njegovega mnenja zelo slabo počutim. In resnično sem mislila V SMISLU POHVALE, Z NJENE STRANI, IN NE DA SEM GA DOBESEDNO ZASLUŽILA, ker ji nikoli nisem pomagala za denar.
Hvala za vaše branje in prosim kaj menite vi o tem; pa brez neokusnih pripomb lepo prosim morebitne, ki si to tudi včasih dovolijo na kakšnem vprašanju…Lp

Predebatirajta s partnerjem, kaj (komu) pomeni “zaslužiti”. Če ne bo pomagalo, pa se spet javite 🙂

Hvala za vaš cenjeni predlog.
Sinoči sem rekla natanko takole: da škoda, da me ni vprašal takoj, ko sem ta stavek izgovorila in mi mu lahko povedala kaj sem pravzaprav mislila s tem.
Partner je zelo “močna in načelna osebnost” za razliko od mene in največkrat se zgodi, da je tiho, ne komentira mojega obnašanja, če kaj “kao” ni v redu, in pride s kritiko na dan enkrat kasneje…tudi čez mesece, kar je zame osebno zelo moteče. Mi je bolj do tega, da bi se pogovorila sproti. In pol čez veeeliko časa zvem za nazaj kaj ni bilo v redu z moje strani; takrat, takrat, itd…. Molčal je več kot pol leta in pred nedavnim dal kritiko na to, češ da razmišlja o tem kakšna osebnost da sem, da sem lahko rekla kaj takega. Meni osebno bi bilo zelo ljubo, da bi me takrat TAKOJ opozoril na izrečeno oz. me vprašal kaj sploh mislim s tem. In to v vsaki stvari, ki se razlikuje od njegovega mišljenja oz. pričakovanja. Pa prosim za vaš komentar, hvala.

Če se vaš partner obnaša tako (“zbira vaše napake”, da vam jih ob “pravi priložnosti” lahko vrže pod nos), potem ni nikakršna “močna in načelna osebnost”. Če bi to bil, bi ob vsaki priložnosti pokazal, kakšen je. Oz. bi to vi itak že vedeli. Tako pa zveni bolj kot nekdo, ki potrebuje drugega, da na njem zgradi svojo moč in načela (in to po možnosti takrat, ko se čuti ogrožen in s “protinapadom” “reši svojo kožo”, ali pa takrat, ko vas je že “stisnil v kot” in doda “kapljo čez rob” – tukaj je njegova moč). No, tako jaz vidim, vi pa povejte, kako je 🙂

Če želite pogovor takoj, ga boste pač morali v to nekako “prisiliti”…

Žal se ga “prisiliti” ne da prav zaradi te njegove “močne in načelne osebnosti”..
Pravi, da je ob mojih napakah raje tiho, ker ne želi desetih stavkov v odgovor…
Sem večkrat zaradi tega nemočna še posebej ker mu želim razložiti bistvo nekega dogodka, mogoče res z več stavki, ker z manj včasih ne gre, želim, da bi razumel tudi mene zakaj je neko moje obnašanje tako in tako, a pravi, da to počnem le in v svojo obrambo…

Žal se ga “prisiliti” ne da prav zaradi te njegove “močne in načelne osebnosti”..
Pravi, da je ob mojih napakah raje tiho, ker ne želi desetih stavkov v odgovor…
Sem večkrat zaradi tega nemočna še posebej ker mu želim razložiti bistvo nekega dogodka, mogoče res z več stavki, ker z manj včasih ne gre, želim, da bi razumel tudi mene zakaj je neko moje obnašanje tako in tako, a pravi, da to počnem le in v svojo obrambo…[/quote]
Tudi jaz v tem ne vidim nobene moči. Vsaj ne v partnerstvu, kjer bi naj bila posredi ljubezen, spoštovanje. Tam je to, kar tvoj partner počne, kvečjemu njegova nemoč oziroma slabost. Če nekaj slabo vpliva na vajin odnos, to ne more biti nič pozitivnega. Tudi sama se ob tem počutiš nemočno. Tudi meni se zdi, da partner išče napake oziroma čaka nanjo in potem v glavi tako dolgo tuhta, da natuhta eno veliko neumnost. S partnerjem je pač potrebno stvari predebatirati takoj (to je vsaj moje načelo), da lahko vsak predstavi svoj pogled. Če pa partner o neki stvari pol leta (že nekaj dni je preveč) premleva, lahko dobi občutek, da pozna resnico o tebi, saj v bistvu sam sebe prepričuje na nek način. Med občutkom in resnico je včasih lahko ogromna razlika.

Kar se pa tiče plačila in tega če si si ga zaslužila pa je pomembno le, kaj mislita vidve s teto. Le vidve točno vesta, kaj sta imele. Drugi bodo sicer podajali različna mnenja, ampak drugi nikoli nimajo vseh informacij oziroma toliko kot vidve. Tudi, če bi jih imeli, bi pogledi še vedno bili različni. Gre za vajin odnos in urejajta ga med seboj. Verjetno pa so te besede pri tvojem partnerju prebudile neke občutke, ob katerih se ni počutil preveč “varno” in že zato bi o tem moral(a) spregovoriti. Vendar pomemben je tudi pristop. Če se nekdo ne more odpreti in govoriti o svojih občutjih, je to malo težje ali pa celo neizvedljivo.

Hočem rečt, včasih ljudje o svojih občutkih ne morejo spregovoriti, posledica tega pa je lahko obsojanje drugih, saj želijo spremeniti druge zato, da bi s tem spremenili svoje občutke. To za partnerski odnos ni dobra rešitev, saj v takem primeru eden vedno dobi občutek, da “vse” dela narobe, za drugega pa se zdi, da “vse” dela prav. Nihče ne dela vsega prav in nihče vsega narobe.

Spoštovani,

hvala za vaš odgovor….
Verjeli ali ne, v določenih vaših navedkih najdem svoje identično razmišljanje, a imam pomisleke kako bi to on sploh sprejel, če bi mu povedala kaj si pravzaprav mislim, najbrž bi me zavrnil že v osnovi, češ, da se spet branim…(( Težka je ta zadeva…
Hvala za vaš trud in lp

Kaj pa če ga vprašate za mnenje, preden kaj storite? Torej v smislu, kaj bi ti naredil? Iz tega lahko razvijete debato, češ zakaj bi to naredil, kakšne posledice bo to imelo ipd. (in bo govoril o sebi :-), če pa se to sprevrže v prepir, kdo ima prav, to raje opustite in naredite tako, kot se vam zdi prav. Nato mu povejte, zakaj ste naredili po svoje. Morda pa tako pridete do pogovora dveh enakovrednih stališč/mnenj (ker to sta). Kot je rekel Marko, v osebnem odnosu imata oba prav oz. lahko ima vsak svoje mnenje in sta obe mnenji enakovredni. Do “težav” v odnosu prihaja, ker sta dve različni osebi (ki ima vsaka svoje mnenje) in ne, ker se ne moreta strinjati. Drugega je treba sprejeti, ne “prepričati”…

Tvoja prvotna reakcija, da si si denar zaslužila glede na tvojo dolgoletno pomoč teti, ne izraža prav nič drugega kakor tvoja zdajšnja pojasnjevanja, da si se veliko ukvarjala z njo, da si ji bila vedno na voljo in ti je denar sigurno dala z razlogom, da ti ga je dala kot pohvalo. Vse pomeni eno in isto – da vajin odnos vrednotiš skozi to, koliko si vložila vanj, in si zdaj vesela, da teta vidi, koliko si naredila zanjo in ti je svoj “dolg” prostovoljno poplačala.

Če bi bil tvoj odnos s teto resnično brez pričakovanj, si sploh ne bi zapomnila, kaj in koliko si naredila zanjo. Takrat bi vse sproti pozabljala, ker bi bilo vse, kar si naredila zanjo, zate naravno, stvari, ki so za nas naravne, pa si sploh ne zapomnimo. V tem primeru bi bila, ko bi dobila denar, vesela, da te ima teta rada, in ganjena, da je opazila tvojo stisko in ti pomaga. Ta denar bi bil zate darilo, ne nagrada za pretekle zasluge.

Tukaj je tudi bistvena razlika v tem, kdo uporabi besedo “zaslužiti” – tvoji prijateljici jo lahko, ker nista čustveno vpleteni, na vajin odnos s teto gledata objektivno in tehtata, katera od vaju je v odnos vložila več in katera od vaju ima več od njega. Zaključili sta, da ima teta več od tebe kot ti od nje, zato si zaslužiš še več, kot si dobila. Ti se s tem strinjaš, torej tudi ti vrednotiš, kaj si v odnos vložila in kaj iz njega dobila. Ampak ti naj bi se s teto dobro razumela, z njo naj bi imela pristen in čustven odnos in naj bi ji dajala brez pričakovanj po poplačilu. Torej bi morala biti prva, ki bi nasprotovala temu, da si si denar zaslužila, ker vendar zanjo nisi naredila nič takšnega, česar za nekoga, ki ga ima rad, ne bi naredil vsak.

Ne vem, kaj misli tvoj fant, ampak tudi on z besedo zaslužiti najbrž ni mislil, da si hodila k teti v službo, ampak se je (ni pa nujno) bolj spraševal, kakšen je v resnici tvoj odnos do ljudi, ki so ti blizu. Skoraj štiri desetletja si teti pomagala brez pripomb, zdaj pa se izkaže, da si si dobro zapomnila, kaj si naredila zanjo, in se počutiš upravičena do finančne pohvale za svoj trud. Ali enako dojemaš tudi vajin odnos? Si tudi pri vama zapomniš vse, kar si naredila zanj? Je tudi on v resnici tvoj “dolžnik”, kakor je bila teta, čeprav mu tega ne rečeš, ampak saj tudi teti nisi, pa si, ko si dobila denar, vendarle bila vesela, da je videla, kaj vse si naredila zanjo in ti to poplačala, kar z drugimi besedami pomeni, da se je zavedala, da je tvoja dolžnica?

In se ne bi strinjala z oceno, da partner zaradi zapoznelih odzivov na tvoja dejanja ni močna in načelna oseba. Močan in načelen v kontekstu tega, kar pišeš, je, če standarde, po katerih naj bi živela ti, spoštuje tudi sam. Torej, ali on resnično nikoli ne pomisli, da je za nekoga naredil toliko in toliko? Res nikoli ne pričakuje nič? Če bi bil preobremenjen, v finančni stiski, pod stresom in še kaj zraven, resnično ne bi pričakoval pomoči od nekoga, za katerega je v preteklosti naredil veliko, in če mu je ta ne bi ponudil sam, res ne bi pomislil, da si “zasluži” pomoč glede na vse, kar je naredil zanj v preteklosti? Kajti to je približno to, kar očita tebi.

In nadalje – ali ima do vseh ljudi okoli sebe enake zahteve ali pa pri nekom drugem, ki mu je blizu, zamiži na eno oko ali na obe? Ima torej en set pravil za vse ali pa ima enega zate, drugega za druge in tretjega zase? Če jih ima, je vsaj dvoličen, če ne še kaj drugega, če pa se vsega, kar terja od tebe, drži tudi sam in to v vseh okoliščinah, mu na področju moči in načelnosti ni česa očitati.

Glede zapoznelih odzivov pa ti je povedal, da se mu ne ljubi nenehno odzivati na vse, kar mu pri tebi ni prav, zato je tiho, očitno pa tega, česar ne mara, ne more sprejeti, zato mu vsakih toliko na plano privre še tisto za nazaj. Ali on o tem vmes tuhta ali pa to le poskuša odmisliti za mir v hiši, je vprašanje zanj. Zakaj ti pričakuješ od njega, da se bo spremenil on in se na vse odzval takoj, ne pričakuješ pa od sebe, da se boš ti navadila na njegov način delovanja, je vprašanje zate.

Nič ti ne bom pomagala pri dilemi, ker se mi zdi možno eno in drugo, tako kot je pojasnil Dolžnik.
Pa tudi s tem preštevanjem zaslug pravzaprav ni tako grozno narobe, če si teti na voljo in če nagrade ne pričakuješ (kar jo očitno nisi).

Bolj me moti to, kako tvoj partner dela s tabo in mirno živi ob tebi, te crklja, poljublja, razvaja, potem pa dobiš klofuto v obliki očitka za pol leta staro zadevo. Jaz se verjetno niti spomnila ne bi več, ali sem se res tako izrazila. Jaz bi se počutila kot tepka, budala … mislila, da je vse v redu, da me partner ceni, potem pa prijavi kako tako. Ne, to ni okej in tega bi se moral odvaditi.