marko_ivan: ja je tudi sam predlagal,da greva cez cas na pijaco.

Glede otrok,da naj gre,sem ga samo hotela preizkusiti. Ali bo res sel ali ne. Sem res zelela z njim druzino,potem sem zacela razmisljati,da ima res ze tri in koliko je star. Trenutno si zelim samo se ene priliznosti in da naredim na sebi,da se spremenim glede ljubosumja.

Glede pogovorov pa sem mislila to,da ko je bila kriza,se nisva pogovarjala o tem,da bi takoj resila to.

Hvala

Ljubosumje je podrlo že toliko zidov, da je dobro, če še kje kaj stoji pokonci.
Ko smo dali to izkušnjo že enkrat skozi, smo manj ali sploh ne več, pripravljeni še enkrat praskati po starih krastah. Vse prehitro spet teče “kri”.
V tvojih letih, bi se ti lahko nabralo toliko modrosti, da bi lahko malce razmislila, kam pelje razmišljanje kaj bi bilo če bi bilo.
Takole po občutku (morda se motim), se mi zdi da si podlegla MON-ističnim stereotipom gledanja na odnos ženska moški. Saj veš: vsi so &%$#& in vse so %#$/&.

Paco Moralles,vem ljubosumje podere veliko zidov. Sem se prepozno zavedala kaj sem naredila. Zato pa zelim iz srca pokazati in se spremeniti,ker ce dobis se eno priloznost potem vidis da nekdo res nekaj cuti do tebe in potem vec tega ne zelis izgubiti in pri meni je tako.
Tudi ce naredis korak naprej,da zelis delati na sebi je ze dokaz,da se zelim spremeniti. In ta korak sem jaz naredila. Ali nimam prav?

Pojma nimam ker ne poznam ne tebe ne drugega udeleženega v zgodbi.
Kar sem napisal sem lahko samo iz svoje izkušnje. In ja, tudi jaz se učim na napakah.
Ampak nikoli, res nikoli nisem bil ljubosumen jaz!
Tako, da morda nisem ravno pravi, da bi pravilno sodil.

Obup. Če se greš pri 40 take ultimate, rabiš strokovno pomoč. Ti si na stopnji 16-letne deklice. Takrat nekako človek še razume takšna izsiljevanja in igrice.

Paco Moralles: hvala vseeno za besede. On ni slaba oseba, slaba sem jaz, lahko rečem.

Lectovka:
Opravičeno mi govoriš to. Nebom se sama sebe delala nemilo, ampak če bi bila tudi ti nekaj krat razočarana, … Kako se bi počutila? Vem, da sem razočarala ljubo osebo, sem priznala vse napake, ki jih trenutno ne moram povrniti nazaj, če bi lahko zarvtela čas nazaj tega več nebi počela.

Nikje nisem in ne bom omenil kdo ja slaba oseba. Imamo pač svoje fore in navade, ki jih včasih furamo, čeprav bi bilo bolje da jih ne bi.
Tudi jaz nimam svoja videnja in želje, ki se tu in tam celo uresničijo. Nič slabega ni v tem. Morda le nekoliko naporno za naše partnerje.

Sem bila razočarana, bodi brez skrbi. Ampak to mi ne daje pravice, da se tako obnašam. In seveda, če ne pucaš pri sebi sproti, narediš naslednjič isto napako in si spet razočarana. In potem v tretjo zvezo že apriori stopiš z nezaupanjem.

Ultimat na tak način je tudi nespoštovanje partnerja. On je po mojem čisto okej tip (po mojem tudi ti nisi slaba, ampak ljubezensko področje moraš pa nujno razdelati, ker boš sicer vedno delala isto napako), samo ni bil (še) pripravljen zabresti tako globoko kot ti, ni hotel otrok in se mu pri njegovih letih res ne zdi, da bi prenašal avšaste ultimate, se jih je verjetno v življenju že najedel.
Predlagam ti, da razčistiš te stvari, postaneš samozavestna, neodvisna … ko bo začutil, da si enakovreden partner v igri, se bo do tebe začel obnašati čisto drugače.

Moral sem preiskustiti, kako deluje združevanje tem 🙂 Res ni najboljši način povezovanja sorodnih tem, vendar je zgleda žal edini. Ste se pa, kot vidim, uporabniki kar znašli, vključno z “avtorico iz letošnjega leta oz. upam, da si iz letošnjega leta”, torej Piko1977, ki je upam da ne moti, da smo ji “uničili lastno temo”. Pika1977 vas moti, da več nimate lastne teme z lastno izbranim naslovom?

Pika1977, se strinjam z lectovko, da se z izkušenim človekom (kot je 50-letni trikratni oče) ne morete iti “izsiljevanja svoje vrednosti/pozicije” kot ste to storili s “pogojevanjem z otroki”. In ja, krize je potrebno reševati sproti. A ne s kreganjem, pač pa v pogovorih. Le tako lahko odnos raste, torej se vedno bolj prilagajata eden drugemu (brez tega odnos ali razpade ali pa je zanič).

Z vsemi se strinjam, naredila sem napako in sedaj jo želim popraviti. Sprašujem vas ali mi lahko kdo da kakšne nasvet, kako naj popravim to oz.mi svetujete kje lahko poiščem pomoč oz. kako, zaradi mojih izpadom.

Predvsem to kako si naj pomagam: kako naj razčistiš te stvari, postanem samozavestna, neodvisna.

Ne sili ga v nič.Povedala si mu,da ti je žal,se opravičila….Zdaj delaj na sebi.Vem,da je težko…Preberi kakšno knjigo na temo samozavesti…Pojdi na zrak,druži se s prijatelji….Če te ima rad bo slej kot prej začutil,da mu manjkaš….In ko bo videl,da si samostojna oseba,ki ne bo kar umrla brez njega,mu boš spet postala zanimiva.Verjemi mi,moški si želijo samozavestnih žensk.Imam čisto enake probleme kot ti oz. sem jih imela.Dokler nisem dojela,da s svojimi ljubosumnimi izpadi,jokom,izsiljevanjem…samo izgubljam na lastni vrednosti.Partner te neha ceniti,ker vidi,da se tvoje življenje vrti samo okoli njega…Midva s partnerjem sva se razšla.Zelo je težko,še zdaj.Ampak človek dobi trdo kožo.Če si želiš otroke te želje nikakor ne opusti zaradi moškega,ki jih noče.Kaj če te čez 10 let zapusti.Ostala boš sama in ne boš si odpustila,da nimaš otrok,ker jih pač tvoj partner ni več želel.Sama sem nekaj let mlajša od tebe ampak popolnoma sem se našla v tvoji objavi.Ampak jaz sem dojela,da moški cenijo samo samozavestne ženske,ki vejo kaj hočejo,takšne jih privlačijo….boš videla,delaj na sebi in sam se bo vrnil slej kot prej!

Žal se včasih napak ne da popraviti oz. ni drugih priložnosti. S tem obešanjem na moškega, klicarjenjem in prosjačenjem oddajaš res slabo energijo in sporočaš, da si v čisti paniki in obupu, ker ga ni več. To pa ni ne privlačno, ne zaželeno. Dejstvo, ki se mu pač ne moreš izognit je, da je smisel dobre zveze med dvema spoštovanje, ki pa taka čustvena izsiljevanja preprečuje, saj ljudem v naprej pomaga, da ne delajo napak, ki se jih ne da popraviti.

Pač, si storila napako, treba bo prevzeti odgovornost in se s tem soočiti. V nasprotnem primeru boš večno živela, kot razvajeno dete, ki cepeta od nestrpnosti in na vsak način hoče doseči svoje. Ampak ti nisi več majhna deklica, ki tega ne zmore, ampak odrasla ženska, ki zmore.

Razumem, da ti je grozno, da “umiraš” od osamljenosti in panike, ampak ravno tu je tvoj hakeljc. Sooči se sama s seboj in razdelaj bitko, ki se bije v tebi. Poišči si dobrega psihoterapevta in z njim predelaj tvoje stiske. Pomagal/a ti bo poiskati odgovore in se “odpeti” od tega čustvenega naboja, da boš lahko zaživela s polnimi pljuči. Partnerju pa moraš dovoliti, da se odloči kakor se pač bo. Žal ne moreš storiti ničesar drugega, kot zgraditi lastno samospoštovanje in samozvest, da se ti ta zgodba tudi v bodoče ne bi ponavljala.

Tista 12 in AnaBanana: hvala za vse besede. Že nekaj časa je minilo od kar mu nisem več težila. Je pa prišel trenutek, ko sva se srečala na zabavi, on je vedel, da ja grem, jaz za njega nisem vedela. Bila sem s svojo družbo, on s svojo. Ves večer me je opazoval, so mi povedale prijateljice, tudi jaz sem ga nekaj krat in najine oči so se srečale. Noben ni naredil koraka, da bi prišel eden k drugemu. Na zunaj sem se zabavala, a kaj če je v meni bil nek pritisk, ko sem ga želela imeti ob sebi. Nisem pa tega pokazala.
Nevem zakaj je šel, zakaj me je gledal in zakaj ni pristopil do mene? To mi hodi po glavi. Še vedno ga imam rada, čeprav je vse na njem in njegovi odločitvi.