Jaz

Zdravo

Stara sem 24 let. Moja družina je z ločitvijo staršev dokočno razpadla pred sedmimi leti. Doma me je mati zmerjala in tudi v osnovni šoli nisem bila sprejeta. Šla sem v srednjo gostinsko šolo, saj sem imela preslabe ocene za kakšno drugo, čeprav sem po današnji oceni psihoterapevta ki mu hodim, nadpovprečno inteligentna, vendar sem odrasla v okolju, ki me ni stimuliralo, da sem sposobna, ampak da sem nesposobna. Leta 1996 sem šla na višjo gostinsko šolo na bled samo zato, da sem se rešila nasilne matere in da sem lahko bila svobodna. Takrat sem bila dve leti z enim fantom in sva nehala. Ko sva nehala sem mislila da me bo konec. Po treh letih sem zapustila tisto šolo, ki me absolutno ni veselila in sem dala prošnjo za študentski dom v Ljubljani kjer sem do zdaj živela tri leta, a sem se zdaj morala izseliti. Medtem, ko sem bila na tisti višji gostinski šoli sem večkrat bežala pred nasilno mamo, potovala sem s potovalko v roki, vsa pretresena saj nisem imela doma, družine ki bi me ljubila…. Pomivala sem posodo med počitnicami, da sem si zaslužila…Oče ni imel ne sredstev ne moči, da bi mi pomagal. Mlajši brat je ostal pri materi. Star je 20 let in ima samo osnovno šolo, je zdrav in pameten, vendar ni imel pravega doma, da bi se skozi šolo pokazal….zdaj sedi doma, je ves živčen zaradi matere. Živi še z punco torej pri materi. Mati je živčni bolnik. Jaz živim daleč od njih, že tri leta.
Leta 99 sem se torej izredno vpisala na faks, ki sicer ni težek in je še kar zanimiv. Za šolnino sem si služila med počitnicami. Prvi letnik je trajal dve leti, tako da sem imela čas za izpite. Namreč, samo spala sem cela tri leta. Bila sem v depresiji. Nisem imela moči vstati iz postelje. Z občasnimi deli preko študentskega servisa sem si že zaslužila, vendar sem hitro odhitela v svojo mirno študentsko sobo, kjer sem sicer še naprej doživljala strah pred starši in občutke krivde. Nekako sem se lani dokopala do drugega letnika a to jesen ne morem v zadnji letnik, saj mi manjkajo izpiti, saj se nisem nič učila. Bila sem okupirana z mislijo da sem utrujena, da bom raje spala, pokrita z odejo čez glavo……tako bom spet morala pavzirati. Stara sem 24 let, januarja bom stara 25 in sem drugi letnik faksa. Vse kar sem si z 18 leti želela je bila ljubezen s tistim fantom in morda študij, ki bi me res veselil (angleščina), a nisem imela možnosti priti tja, saj sem imela zaključni izpit….
Pred dvemi leti sem se odločila da grem na študentsko terapevtsko skupino tukaj v Ljubljani. Psihoterapevt mi je predpisal antidepresiv, ki mi zelo pomaga. Nekaj mesecev sem se obotavljala zaradi tega, da bom pa jaz češ jemala zdravilo, vendar se mi je zaradi napetosti in razočaranja ki sem jih doživljala konstantno nekaj let, porodila globoka žalost, v sicer veselem srcu.
ZDAJ sem nekako vesela, saj sem si našla krasno stanovanje in delo preko študentskega servisa. Prejšnji mesec me je po dveh letih in pol zapustil sicer dober človek, vendar ko sva začela, takrat jaz sploh nisem bila pripravljena na ljubezensko razmerje, saj sem bila od depresije in strahov popolnoma izčrpana in otopela. Čutim olajšanje, ker sva šla narazen. A čutim tudi zadovoljstvo, ker sem se izselila iz štrudentskega doma v katerem sem tri leta preležala pokrita z odejo čez glavo, saj sem se bala živeti.
Zdaj se prebujam iz duševne bolečine. Morda je to zaradi antidepresiva(tudi)..ampak je pa res, da postajam svobodna in strah pred starši mi počasi izginja, saj se začenjam resno zavedati da sem odrasla in da mi nihče nič noče. Moji starši so me zelo prizadeli. Sicer se slišim z njimi in sem prijazna z njimi, vendar imam svoje vidike.
Morda se pa malo počutim luzerska, saj kot vidite mi gre takoimenovani študij zelo počasi……Jaz sem zaradi trpljenja v duši imela celo oslabšan spomin, ki pa se mi spet po par letih utrjuje. BILA sem otopela IN ZELO ŽALOSTNA.
Kdaj bom naredila faks? Sicer morda res ni sanjski faks, vendar imam željo, da bi bila uveljavljena intelektualka, strokovnjak…..Sicer sem po naravi samozavestna, entuziastična, vendar je v meni vsa ta moč zaradi družinskih in osebnih pretresov zamrznila za par let…Zdaj se odtajam…..Ponovno začenjam čutiti. Rada bi tokrat zares uspela v šoli in imela fanta, ki sem mu bom res vsa prepustila. Skratka želim si živeti!
Ker pa imam negativne izkušnje s šolo po srednji šoli, ko so se dogajali taki pretresi kot je odhod od doma in prej naštete stvari, imam zdaj strah pred študiranjem. Zelo. Imam možnost opraviti vse manjkajoče izpite, a zanima me kako naj ponovno obudim svojo super sposobnost memoriranja, ki mi je zaradi čustvene stiske upadala skozi leta. Kot rečeno, se prebuja, vendar ne rapidno, ravno nasprotno, zelo počasi.
Kaj menite o mojem pismu? Hvala vam za vašo pozornost.
Mirjana

Draga Mirjana!

Vaše pismo je zelo zanimivo, saj lepo opisujete kako vas je življenje pripeljalo iz trpljenja, preko velikih bojev, do današnjega trenutka, ki je že napolnjen z veliko (več) optimizma in lepšega pogleda na svet in vaše življenje. Ravno to zadnje pa je tisto kar potrebujete za ponoven zagon in motivacijo za študij.
Glede na to, da si zelo želite doštudirati in opravljati ta poklic, mislim, da prejšnje izkušnje ne bi smele biti ovira, samo ZAČETI morate, pa bo šlo. Gre tudi za to, da si ponovno pridobite nekaj študijskih navad in, da zopet malo “zaženete” svoje sive celice, pa bo.

Veliko uspeha,

Špela, Šent