Pozdravljeni,

sem 28 letno dekle.Prebrala sem že nekaj prispevkov v vaš forum, sodelovala pa že tudi v drugih na temo zdravja.Družinsko smo obremenjeni z boleznimi srca, pa tudi rakom.

Ne bi paničarila (ja, dostikrat sem še preveč hrabra), mogoče pa tudi sama boleham za to zadevo-prosim samo za kratko mnenje.
Osebna zdravnica je mnenja, da sem preobremenjna in rabim počitek, ampak to se vleče že nekaj let..
Po naravi sem energična in komunikativna, rada med ljudmi, pa tudi družinska peršona.
Izhajam iz družine, v kateri je primanjkovalo zdravih odnosov- ljubkovanj, zdravega izražanja čustev, v bistvu sem morla že dokaj zgodaj prevzeti vlogo odraslega-čeprav še otok (od zadolžitev v hiši, pa do razumevanja težav-ne samo družinskih, tudi rodbinskih).Moja mati je včasih izjavila, da se ni zadosti posvetila svojima otrokoma, z občutkom krivde.
Pri sedmih sem izgubila starejšo teto, na katero sem bila navezana- nekako bolj kot na mamo.Bil je šok, še posebej ob odprti krsti, ko sem se morala od nje posloviti.Napaka, travme in strahovi v otroštvu in puberteti.
Pri 17. mi je umrla mama, možganska kap, pred dobrim letom oče, rak želodca.Bilo je naporno, morfij, obliži, smrt..Vmes sem doživela marsikateri šok- šola odhod v drug kraj, mladostne težave, nisem se znala ceniti, občutek sem imela, da sem cunja, s katero lahko vsi pometajo.Saj sem dobra za vse, naredi to, naredi ono…
Ko sem se zaposlila, so se začele težave utrujenosti.Nočno delo, po keterem se nikoli nisem naspala, vstajanje po treh urah spanca zaradi skrbi za kuho, gospodinjska dela…Vročina 73.2,3 že 6 let, kakšen teden brez, pa spet…letos gnojna angina, vnetje jajčnikov, vnetje mehurja..5. zavojev antibiotikov.Po vnetju jajčnikv hude bolečine v spodnjem delu trebuha- moj gin.-specialist pravi, da sem bp!!!
Včasih se ne morem pobrati iz postelje,včasih se ob vračilu iz službe zgrudim na posteljo in spim po več ur kot top.Izvidi so ok, razen slabokrvnosti.Nimam moči za kakšnokoli rekreacijo, pogosto me zebe, vratne bezgavke že 2 meseca rahlo zatečene.Včasih tudi podpazdušne.Včasih mi samota dobro dene, včasih me bremeni.Imam partnerja, s katerim se dobro razumem, vendar živim z občutkom oz. manjšim strahom, da bom padla v monotono življenje , ki bo vedno več pričakovalo od mene, sama bom izgorela v dajanju..Upam, da to ni ne depresija in ne kronnična utrujenost, a vseeno vprašam..

Poleg tega me včasih zbada pri srcu, zadnje čase pa me srbi – sploh ne razumem- koža po rokah in nogah, s tem da bi se spaskala do kosti.
Na čase imam občutek, da sem super ok in sem našponana z energijo.Potem mi vse pade dol.Kot neka manična-depresija.
Kaj menite, bi rabila res 3 tedenski dopust nekje daleč proč, počivati in misliti na nič.Pozabiti na službo, faks in vse sorodstvo (nihče ni otrok, so pa še ostali vnuki in nečaki), pa se pocajtati enkrat za dobro.
Ker letanje k zdravnikom in filanje s tableti mi res ni všeč.

Hvala za vaše mneje in lep vikend vsem skupaj!
pag

Lepo vas pozdravljam!

… Lahko bi bilo tudi to, po čemer sprašujete …

Najprej morate temeljito pretehtati svoj življenjski slog: kako se prehranjujete, koliko in kako spite, kako redno in koliko se gibljete, svoje navade prostega časa, koliko vas obremenjuje delovno mesto, kako radi imate svoj poklic, v katerem preživite več kot tretjino svojega časa. Kako poskrbite za svoje duševne in duhovne potrebe. Ali vas osrečuje partnersko sožitje in ste pripravljeni vanj tudi vlagati. Ali gojite zdrave prijateljske odnose … , skratka, vse, kar ” tako in tako poznamo vsi “, a temelji zdravega življenja, na katere pogosto pozabimo.
Ali ste osebnostno naravnani bolj v “plus” ali “minus”? Katera čustva bi ocenili kot pri vas prevladujoča: radoživost, optimizem, zaupanje, sproščenost, … ali bolj potrtost, tesnoba, črnogledost, strah … ?
Kako pravzaprav ocenjujete sebe, si zaupate, verjamete vase, se zdravo cenite, gojite “pozitivno samopodobo”, ste zadovoljni s seboj … ?

Čeprav nas otroške travme po svoje zaznamujejo, ni zdravo, da bi jim pripisovali odločilen pomen v vsem našem nadaljnjem življenju. Nanje ne morete (več) vplivati. Prav je sicer, da jih niste potlačili, lahko pa jih razumsko “predelate” in jih obrnete v svojo “korist”. Kaj so me pozitivnega naučile? Koliko sem zaradi njih močnejša in sposobnejša za spopadanje z življenjem? Lahko da so me ojačale in me po svoje prekalile. Niso namreč samo okoliščine tiste, ki so odločilne, pomemben je način, kako se odzovemo (!) nanje. Lahko se tudi odločite, da boste odpustili vsem, ki vas niso zavestno prizadeli. Odrasli laže dojamemo, da so naši najbližji poskušali ravnati tako, kot so najbolje znali. Ko si priznamo, da tudi sami nismo popolni, jim laže odpustimo tudi morebitne napake.

Nekaj znakov daje slutiti, da se vas morda lotevajo zdravstvene težave. Presodite, ali bi jih lahko povezali s posledicami stresnega življenja. Hudi stresi lahko povzročijo številne motnje v delovanju vegetativnega sistema, ki se kažejo v različnih oblikah: v delovanju srca, dihanja, imunskega in hormonskega sistema, prebave … in še bi lahko naštevali. Te motnje so sprva samo funkcijske in prehodne narave, če pa trajajo daljši čas, lahko prerastejo v prava obolenja. Najprej morate vsekakor poskrbeti za slabokrvnost, najti vzroke in jo obvladati. Pri tem bo verjetno potrebna strokovna pomoč.

Naj zaključim z naslednjimi (malo nenavadnimi) mislimi … Na neki steni je bilo obešeno besedilo, ki sem ga tolikokrat nezavedno “gledala”, da se mi je trajno vtisnilo v spomin.
Bom obnovila:
VZEMI SI ČAS
za DELO – to je cena uspeha
za RAZMIŠLJANJE – to je vir moči
za IGRO – to je skrivnost mladosti
za BRANJE – to je temelj znanja
za PRIJAZNOST – to so vrata k sreči
za SANJE – to je pot k zvezdam
za LJUBEZEN – to je resnično veselje do življenja
za VESELJE – to je glasba duše
za NAČRTOVANJE – potem boš imel čas za vse druge stvari !

Če vas je prepričalo, se lahko večkrat ustavite ob njem.
Preberite še kakšno izpoved na tem forumu (starejša sporočila na predhodni strani) in naše odgovore nanje.

Prijazno pozdravljeni!
Veronika