Pozdravljeni,

Dolgo sem zbirala pogum za tole pismo, pišem vam, ker sem se znašla v nezavidljivi situaciji, ki me zadnje dve leti vedno bolj mori. Težava, o kateri vam nameravam spregovoriti je moj odnos s partnerjem, ki si ga ne upam pošteno priznati.

S partnerjem sva skupaj že dobrih 11 let, stara sem 35 let, moj partner pa 48 let. Partner je že bil poročen in ima iz zakona dva otroka, ločil se je pred najinim poznanstvom na njegovo pobudo, zaradi nepremostljivih ovir z ženo.
Njegova otroka sem lepo sprejela, z bivšo ženo imata deljeno skrbništvo, tako da sta otroka en teden pri nama in drugi teden pri njej. Partner je dober oče, ki za otroka odgovorno in ljubeče skrbi. Načeloma dobro peljemo skozi življenje, seveda so vzponi in padci, sploh zdaj ko je starejši v puberteti. V zvezi sem morala prevzeti vlogo nadomestne mame, kuharice, moram priznati, da mi je bilo na trenutke težko, saj sem morala zavoljo dobrega odnosa sprejeti veliko prilagajanj, kompromisov, odrekanj.

Ključna težava, ki se pojavi pri nama je pri vprašanju otroka. Na začetku najine veze, sva se oba strinjala, da si želiva otroka, vendar sva odločitev, cca. 5 let, konstanto prelagala. Na začetku, ko še nisva imela rešenega stanovanjskega problema sva rekla, da bova na primerni trenutek počakala, ko se bova preselila v skupno stanovanje. Ko sva kupila stanovanje, je partner prelagal odločitev zaradi moje »težke osebnosti« oz. je odločitev pogojeval z spremembo mojega obnašanja (npr. ko se boš začela lepše obnašati, oz. ko boš pri sebi spremenila to in to, se bova začela pogovarjati o otroku). (Res je sem precej temperamentna in precej hitro vzrojim, hitro dvignem glas, vendar sama tega ne jemljem kot bistvene težave, temveč kot osebnostno lastnost, s katero v nobenem drugem odnosu nimam težav.). Tako sem željo in diskusijo o temi potlačila, vendar je vedno znova privrela na plan. Tako sva debato, na temo otroka, odpirala zgolj in samo na mojo pobudo vsake pol leta/ leto. Vedno sem imela občutek da odpiram »tabu« temo s katero se on noče soočiti oz. o kateri noče govoriti. Ti pogovori so se vedno končali z mojim jokom, besom, žalostjo, ker je vedno znova in znova našel opravičila/razloge, da sva razgovor o temi zaključila oz. spet prestavila odločitev za nedoločen čas. Zadnji izgovor je bil, da otrok nimava zato, ker se pred otroci noče kregati, češ da imam izbruhe jeze ter da on ne bo vzgajal otroka v takem okolju ter da ima že tako izkušnjo, da ima dva otroka ter si ne želi, da bom, ko bom dosegla svoje, spokala z otrokom in ga pustila samega.

Kakšni dve leti nazaj, pa je v enem od najinih prepirov prišel do zaključka, da si otrok z mano ne želi, da je ta tema zaključena, da me ima rad/me ljubi, vendar si otrok ne žel.
Zame je bil to šok, saj po 8 letih zveze nisem pričakovala takega zaključka. Odločila sem se, da se zaradi ljubezni do njega otroku odpovem. Sama sebe prepričujem, da si otrok ne želim, da mi je tako bolje, da lahko počneva vse kar si želiva in da naju otrok ne omejuje pri tem. Vem tudi, da si z njim otroka ne želim, ker nočem nečesa izsiliti, želim si da je želja obojestranska.
Na vsake toliko pa mi udari misel, da bi otroka lahko imela oz. če bi bila sama, da bi imela vsaj možnost, da si ustvarim družino, če bom ostala z njim se bom morala tej možnosti odpovedati. (Naj še povem, sem edinka,izhajam iz ločene družine, mama je pred tremi leti umrla, z očetom pa nimam odnosa na relaciji oče/hči, saj od mojega 4 leta ni bil prav veliko prisoten v mojem življenju). Zato sem že nekajkrat načela pogovor, da bi šla narazen, prav zaradi tega, da si ne zaprem vrat materinstva, ne da bi vsaj poizkusila. Takrat razmišljam v smeri: »Bolje da grem in imam vsaj možnost spoznati nekoga, s katerim bi lahko imela družino, kot pa da si to možnost odvzamem”. V takih pogovorih je večji del časa tiho, in tudi ne najde pravih odgovorov na vprašanja, ki mu jih postavljam, na koncu vedno pravi, da ja da mu je žal zame, vendar da on ne more čez to. Na razhod ne pristane oz. vedno zmanipulira z mano, pusti da mi jeza, žalost popusti, in vse stvari spet postavi na »pravo« mesto.

Poraja se mi kup vprašanj, mi bo žal če otroka ne bom imela in ostanem z njim, je to res moja srčna želja, da si želim otroka, ali zaradi dolgoletnega premlevanja o tem, dejansko samo še razmišljam o otrocih, Kaj je torej pomembnejše, ljubezen ali otroci? Je to ljubezen, če zapustiš enega moškega, ker noče imeti otrok in greš k drugemu, ki ti jih je pripravljen narediti? V takšnem primeru ženska ljubi prvega ali drugega moškega? Ali gre samo za preračunljivost, da je s tistim, ki ji da tisto, kar si želi? Če naj bi ljubezen bila nesebična, potem to ni ljubezen? Ne znam si predstavljati, kakšno bo moje življenje v naslednjih letih, kakšno bo v starosti. Ne morem si odgovoriti na vprašanje, kaj vse bom čutila do svojega partnerja, ko bo moje spoznanje: – nikoli otroka – nepreklicno. Počutim se opeharjena, jezna, žalostna, besna, neupoštevana….

Zaradi vsega zgoraj napisanega sem jezna nanj, nimam več volje se truditi za naju, za najino vezo. Počasi se mi zdi da mi je že vseeno mi je, kam bo šlo vse skupaj. Stalno sem živčna, kar se pozna na meni in najini vezi in stalno premišljujem o vseh možnih scenarijih. Ne morem več trezno razmišljati in se odločati. Nekako me je do vsega minilo, na čase ga začenjam sovražiti. Zdi se mi, da on samo čaka, da si bom jaz premislila glede vsega in bova potem živela srečno do konca dni.

Prosim za kak nasvet oz. misel. Rada bi se odločala in postopala prav.
Hvala!
Polona

Spoštovana PolonaMonika,

tako dobro ste opisali svoje občutke in vajino dinamiko, da bi rekla, da imate pravzaprav zelo jasno sliko ne le o tem, kaj se je dogajalo in kje sta zdaj, ampak tudi, kam to pelje. Razumsko ste že vse pretuhtali in pretehtali, čustveno pa vas vlečeta narazen dve želji, ki se zdita nezdružljivi. Pa sta res?

Če bi zdajle sedeli in se pogovarjali, bi vas vprašala: Od kod ta občutek, da ne morete imeti obojega: materinstva in partnerstva? (Saj vam ni treba ponavljati mamine zgodbe.) Še globlje, še bolj boleče: Od kod občutek, da tega niste vredni oziroma da ob sebi nimate človeka, s katerim bi to lahko uresničili? Racionalno razložite, da sta vaša vzkipljivost in dvigovanje glasu stvar temperamenta in da s tem razen vašega partnerja nihče nima problemov. A kaj to pomaga, če pa si želite, da bi vas ravno partner (in ravno ta partner) sprejel z vašo vzkipljivostjo vred oziroma – globlje – da bi vas zmogel umiriti. Kajti temperamentnost in vzkipljivost nista nujno povezani. (Verjetno tudi sami poznate izredno temperamentne ljudi, ki zlepa ne vzrojijo, po drugi strani pa takšne, v katerih skoraj ni življenja – razen kadar se razburjajo za prazen nič.)

Vprašanja, ki vas trpinčijo (»Kaj je torej pomembnejše, ljubezen ali otroci? Je to ljubezen, če zapustiš enega moškega, ker noče imeti otrok, in greš k drugemu, ki ti jih je pripravljen narediti? V takšnem primeru ženska ljubi prvega ali drugega moškega? Ali gre samo za preračunljivost, da je s tistim, ki ji da tisto, kar si želi? Če naj bi ljubezen bila nesebična, potem to ni ljubezen?«), pa se vam ob vašem partnerju (ki vas ves čas pogojuje, da če bi bilo dovolj dobri, bi …) samo prebujajo. Oblikovala pa so se že zdavnaj, v vas so se zasejala, ko se je neka punčka nezavedno ali pa morda celo tudi zavestno spraševala, kaj je z njo narobe, da se oče ne zanima zanjo. Ta odrezanost zdaj prihaja na dan in kriči ob življenjskih dilemah, ki jih ni več mogoče spregledati.

Vašemu partnerju ni do otrok z vami. Svojemu prepričanju je zvest in do tega ima vso pravico. Ljubeč in skrben oče je, star je 48 let, njegovo razmišljanje se zdi odgovorno. Že dve leti, kot pišete, tudi veste, da je tako. Veste, pri čem ste. In res bi bilo najslabše izsiliti otroka z njim. Prav tako pa zagrenjeno nadaljevati skupno življenje in se postarati v sovraštvu. Že zdaj se počutite, kot da ste v teh enajstih letih v resnici veliko žrtvovali za ta odnos. Celo za nadomestno mamo se imate, čeprav imata otroka svojo mamo – IN očeta. Koliko bolečine ste občutili v teh letih, opazujoč otroka, za katera se njun oče zanima in zanju ljubeče skrbi? Koliko vidite v svojem nesojenem otroku sebe, deklico, ki mora, mora doživeti očetovo ljubezen, a je nikoli ne bo deležna, in koliko v partnerjevih otrokih vidite sebe, kakor bi se kot otrok radi počutili?

Vajini nesporazumi so samo odslikava drame, ki se je začela pred tridesetimi leti. In ker ste tako močno vpeti vanjo, še ne vidite tretje možnosti: da se spoštljivo razideta in da srečate moškega, ki bo želel biti z vami IN bo želel imeti otroka z vami. In je ta možnost zelo realna – vendar ne, dokler ne razčistite s svojo preteklostjo in sebe ne postavite na pravo mesto.

Pa še četrta možnost, ki se pravzaprav delno prekriva s tretjo: da gresta na partnersko terapijo in spoznata, kakšne scenarije (vsak po svoje) preigravata, dojameta, da lahko izbereta drugačne, in se, razbremenjena afektivnih psihičnih konstruktov, prijateljsko razideta ali pa morda celo najdeta skupno pot.

Vem, da zelo trpite. Vem pa tudi, da te bolečine porodni popadki – napovedujejo skorajšnje rojstvo novega. Čas je prišel, in kakor se sliši nenavadno, veselim se za vas, če že ne z vami.

Prijazen pozdrav,