Jaz pa nimam facebooka
Hja, ta današnja tehnologija…..Pa pametni telefoni, tablice, itd,itd…..Ali pa sem samo jaz tako staromoden in čuden-zariban, kakor rečejo.
Takrat, ko sta prišla ven facebook in pa netlog, sem si tudi sam ustvaril profil, kmalu zatem sem ga izbrisal, ker se mi je zdelo, da nekateri preveč “vdirajo” v moj prostor. Opazil sem pri bivši punci, da je nenehno ždela pred računalnikom, posodabljala statuse, dajala gor in komentirala brezvezne fotografije…..Ko pa sva se razhajala, pa je na facebooku nemudoma posodobila status v smislu, zdaj pa končno vem, kako je imeti status “zapleteno je”. Takrat pa mi je odprlo pisker.
Takole, če grem kam na kavo, pogledam po množici in vidim, da za isto mizo (!) sedijo ljudje, pa vsak brska po svojem “Galaxyu”.
Mene pa bolj privlači stari dobri način komunikacije, vsaj za mizo. Saj ne rečem, dobro je biti informiran, lepo je pogledati kakšne okusne fotke, ko pa nekateri objavljajo, komentirajo in lajkajo fotografije komaj rojenih otrok, objavljajo, da zdajle pa gredo jest, kakat….Kaj mislite? Je to naša prihodnost?
Nimam fb tudi sama in prisegam na iskrice v očeh, ki jih opaziš pri sogovorniku na drugi strani mize. In smeh… Kdaj sem se nazadnje od srca smejala, če razmišljam, da bi se prilegla kaka joga smeha?!
Kaj pa vem; zadnje čase se vračam na isto izhodišče, misleč, da tako ne zapiram vrat za seboj. Efekt je v tem, da se me lahko znova odrine stran.
Nimam fb tudi sama in prisegam na iskrice v očeh, ki jih opaziš pri sogovorniku na drugi strani mize. In smeh… Kdaj sem se nazadnje od srca smejala, če razmišljam, da bi se prilegla kaka joga smeha?!
Kaj pa vem; zadnje čase se vračam na isto izhodišče, misleč, da tako ne zapiram vrat za seboj. Efekt je v tem, da se me lahko znova odrine stran.
Nimam fb tudi sama in prisegam na iskrice v očeh, ki jih opaziš pri sogovorniku na drugi strani mize. In smeh… Kdaj sem se nazadnje od srca smejala, če razmišljam, da bi se prilegla kaka joga smeha?!
Kaj pa vem; zadnje čase se vračam na isto izhodišče, misleč, da tako ne zapiram vrat za seboj. Efekt je v tem, da se me lahko znova odrine stran.
Bojim se da ja. Tisti, ki s pomočjo neomejenih količin denarja ustvarjajo dinamiko v svetu so ugotovili, da so socialna omrežja odličen način, da se ljudi zapre v zlato kletko. Namesto, da bi se frustracije, ker delamo preveč in se ne družimo več, prešle v masovno željo po spremembi družbenih ureditev, smo se zadovoljili s tem, da imamo virtualne stike in je vrhunec našega dneva, ko posnamemo popoln selfi in ga delimo s virtualnimi prijatelji, ki jih v resnici sploh ne poznamo.
Koliko si star ?
V različnih socialnih omrežjih in YT-u kraljujejo punce, v realnosti pa moški. Imaš tudi izjeme (mangine, ipd. posamezniki iz samohranilskih družin), pa vendar. Tako si nasprotni spol nabija samozavest, ki jo drugače v realnem svetu bolj kot ne ne bi dosegli. Problem ti je tudi čedalje bolj ginocentričen svet in postindustrijska družba, ki je na kožo pisana ženskam, ki so največji neto potrošnik družbe. Zato, da tip obdrži ali pridobiva podpisnike ali subscribe-rje (recimo YT primer) se mora res potruditi za razliko od punce, ki samo malo kože pokaže in so že lajki. Ni pa vse tako kot se zdi: https://www.youtube.com/watch?v=6Co0Lejvqz8
Poznam.
Hja, samo socialna omrežja pa res niso primerna za iskanje “resnice”: http://www.breitbart.com/tech/2016/02/05/facebook-censorship-and-the-war-on-free-speech/
Danes sploh ne rabiš obveščvalnih agencij, ker zanašati se moraš samo še na nečimrnost in narcisoidnost posameznika in dobiš vse informacije na pladnu.
Slabost elektronizirane družbe je, da se lahko hipoma sesuje v prah (CME; Carrington dogodek, EMP), a obenem je za tiste, ki nimajo nekih “sledi” v njej, absolutna anonimnost.
Če hočeš danes o komu kaj izvedeti, ga moraš samo po domače “poguglat”, pa veš vse. Za tiste, ki so bolj anonimni, pa je to težko dosegljivo, vendar ironično ravno zaradi “one-stop-shop” principa, se pa nobenemu ne da človeka drugače spoznati kot samo elektronsko. Nimajo časa, potrpljenja (plebs).
……s virtualnimi prijatelji, ki jih v resnici sploh ne poznamo.
z virtualnimi………………. bi moralo pisati.
In zakaj bi nekdo imel ?prijatelje?, ki jih ne pozna?
Imam profil, se “jajcam” tako kot mi je všeč in nimam niti enega ?prijatelja?, ki ga ne poznam.
Le toliko o uporabi modernih tehnologij in mojem videnju tega.
Jaz pa imam Facebook in Instagram… Pa kaj? Gor imam dodane številne ljudi – od prijateljev, družine, do bežnih znancev, sošolcev iz osnovne, srednje šole in s faksa, znane slovence, politike itd.. Prek družabnih omrežij pridobim informacije, ki jih sicer najbrž nebi ali bi jih pridobila po drugi poti.. Objavljam stvari, ki jih želim delit: kakšno sliko, kako šalo, kako prošnjo ali pa kar direktno napišem vprašanje (če iščem informacijo)- na ta način pridoviš odgovor hipno in od zelo različnih ljudi… Niso samo slabosti v teh družabnih omrežjih… je pa res, da so mnogi dobesedno “obsedeni” z njimi, kar opažam predvsem pri mlajših generacijah.. nekateri si celo samopodobo izgradijo na podlagi facebooka ipd.. Skratka, če znaš stvar smotrno uporabljat, ti lahko še prav pride 😉
Jaz ga tudi nimam, a si ga moram nujno omislit. 🙂
Ker nimam facebooka, sem sosedom in mimoidočim na ulici začela razlagati, kaj jem in kaj pijem za zajtrk, malico, kosilo, večerjo, kazala sem jim slike moje obložene mize, tekoče in sproti poročala, kdaj vstanem, lulam, kakam, grem spat, seksam in ostalo tudi, kam in s kom grem na izlete, dopust, pripovedovali, kdo so moji prijatelji, se jim pokazala taka, kot se zjutraj prebudim, se jim šobila v obraz in spakovala, dvignila celo krilo in jim kazala svojo skoraj nago rit (v tangicah) iz vseh možnih zornih kotov in počela v živo vse to in ostalo natanko tako, kot počnejo ljudje na facebooku in … Ne vem, kaj sem naredila narobe, ker me niso všečkali. 🙁
Gledali so me čudno in od tedaj me, kamor grem, na razdalji zasledujeta dva policista in en kriminalist v civilu in skrivaj spremlja vsaj en priznani psihiater!
Ja, ja, facebook je noro dobra stvar. O vseh sosedih iz ulice, takorekoč o vsakemu človeku, ki je gor, lahko izveš iz prve roke sproti vse in to brez kakršnih koli težav s policijo, kriminalisti in psihiatri. 🙂
Ja, se spomnim, da je pred časom krožil okoli tale vic, le malo bolj kratek. Ampak, mene vseeno zanima, zakaj imajo nekateri ljudje, tako hudo potrebo, da to vse objavljajo na odprtem (javnem) profilu. Ok, razumem, da smo vsi malo narciski ali nastopaški, ampak čisto vsako kosilo, novoletno jelko, pečene piškote, izlet v hribe, obisk koncerta, rojstni dan otroka/vnuka, nove superge … no, ne vem, če je to res potrebno.
Zdaj celo objavljajo “spomine”, da ja ne bi kdo od “prijateljev” pozabil, kaj se jim je zgodilo tega-in-tega-leta-gospodovega.
Priznam, da sem ga v začetku imela tudi sama. FB namreč. Zelo malo objavila, pa še to je bilo preveč. Nakar ugotovim, da dobivam neke sledilce z enimi čudnimi profili in imeni, ki jih nisem poznala. In sem vse skupaj zbrisala.
Po mojem mnenju so ta družabna omrežja ena nategavščina ponujena naivnim. Vedno več osebnih podatkov je zaščitenih z zakonom o osebnih podatkih, vsak še najmanjši podatek je strogo varovana zadeva, takoj te lahko začopati informacijska pooblaščenka … potem pa pride en FB in ostali, ki ponudi ljudem, da kar sami objavijo in povedo o sebi veliko preveč.
Zelo prefinjena oblika, kako se sam razgališ in ne pomisliš na morebitne posledice. Nimam preganjavic, da ne bo pomote. Le razmišljam realno.
Oh, kar sprijazni se. Kot lahko po raznih forumih (tudi tukaj) bereš, je tudi normalno, da je partner s tabo v zvezi in hkrati visi še na večih portalih za zmenke. Ti ga moraš razumet, se vživet v njegovo situacijo in biti njegova rešiteljica- vse te nasvete lahko v novodobnem umetnem narcisoidnem svetu zaslediš. Ni več pomembno, kaj ti čutiš in če se ti te stvari zdijo popolnoma nedopustne, ti moraš razumeti druge ljudi, ja.