Ne vem, kako naj se sploh še razumem…..po 20 letih sem zapustila družino, ker sem se zaljubila v drugega, trikotnik pa ni bil več mogoč. Zaljubljena sem bila tako močno, da se ljubimcu nisem mogla ali pa hotela odpovedati, z možem pa se niti nikdar nisem razumela in vseskozi sem imela občutek, da v zvezi nisem srečna. Zdaj sem sama (prijatelj je poročen) in naenkrat ne vem več, kam sama s sabo. Vloga ljubice me ne zadovoljuje. V osnovi sem družinski človek, zato zelo trpim, ker imam občutek, da nikamor več ne spadam, nobena stvar me več ne veseli, tavam iz dneva v dan…..od ločitve je minilo že 6 mesecev, ampak vsak dan je huje. Jemljem tudi antidepresive, ki pa očitno bolj malo zaležejo. V svojem bistvu vem, da je prav, da z možem nisva več skupaj, ker za skupaj nisva bila nikdar, ne cenim ga in ne spoštujem, samo, da me bo pa tako vrglo, si pa nisem mislila. Nazaj k njemu niti ne želim, pogrešam pa tisto varno družinsko življenje, ki sem ga imela prej. Sprašujem se, kaj mi je bilo, da sem to storila, kot da bi se mi tedaj od zaljubljenosti zmračilo…. Ali je normalno, da ima človek taka čustva, če je sam sprožil razsulo družine, če je sam hotel oditi….?

Spoštovana

Vprašaj se, kakšen je smisel tvojega življenja ?

Očitno je tvoj smisel življenja v tem, da v vezi nisi srečna….Takšno je tvoje prepričanje in tako tudi deluješ, da to realiziraš…..
Sedaj, ko si sama, ko bi lahko bila srečna, pa ne veš, kaj bi s sabo…torej v tem ne vidiš smisla…Videla pa si ga v tem, da v vezi nisi bila srečna…..

Kdo te je naučil soditi o tem, kaj je normalno in kaj ne ? A si kdaj sploh bila normalna ? A je normalno to, da nisi srečna ?

Te je kdo naučil, kako biti srečna ?
Čutim, da ne….Kot, da ne znaš biti srečna…Kot, da ne pripadaš temu svetu….

A vendar….Tudi to je normalno…Vedno bolj v tem modernem svetu, kjer smo izgubili stik s sabo…S svojim bistvom….Tavamo kot izgubljene duše…Brez občutka ljubezni….

Soočiti se moramo z goro prikritih, močnih in zastrašujočih čustev in jih spremeniti v pozitivne misli in energije. To poslušanje notranjega vodi k zdravljenju. S sočutjem lahko počasi razgradimo zidove lažnega jaza, ki smo jih zgradili kot obrambo pred trpljenjem, in obnovimo resnični jaz, glavni zaklad našega srca. Vse arhaične strahove in nasilje lahko odstranimo z ljubeznijo, sočutjem in zdravljenjem.

Ozdraviti srce pomeni ozdraviti otroka v sebi. Če lahko speremo s sebe vse negativne občutke in rane, če osvobodimo otroka v sebi, se srce začne samo celiti. Namesto sovraštva pride ljubezen. To je srčna alkemija, ki spreminja svinec trpečega srca v zlato ljubečega in sočutnega. Zdravljenje pomeni živeti na drugačen način, zaupati v življenje in ljubiti.

Robi.
.

Draga “Čudaška”!

Vesela sem tudi tvojega obiska! Jaz raje ne bi šla v tej smeri, da nisi normalna. Saj ne vemo, kaj je in kaj ni normalno. Vsak naj bi izhajal iz sebe pri določanju tega, ali pa bi bilo celo bolj pametno, se ne spuščati sploh na področje ugibanja o tem.

Čutim (pa tudi tako, kot poslušam ljudi okoli sebe), da je to, kar se ti je zgodilo, nekaj, kar se lahko zgodi vsakemu od nas. Poglej, z možem nista bila na isti frekvenci. Če bi bila, se ne bi zaljubila v drugega. Ali pa tudi, saj ne veš. Ko gremo skozi življenje, ki je dinamičen proces in ga ne moremo zavestno imeti pod kontrolo, se nam marsikaj pripeti. Dogodkov si ne moremo zbirati, lahko pa si svoje odzive nanje.

Evo, zadela te je Amorjeva puščica, ki ti je dala toliko poguma, da si šla od moža. Morda bi tudi sama brez tega kdaj tako naredila, a ta zaljubljenost ti je dala večjo moč za dejanje. Je pa to istočasno velika loterija. Lahko potem tudi ljubimec pusti svojo ženo in se preseli k novi ženski – lahko pa tudi ne. Tudi tega je veliko. Tako je bil npr. nekdo zaljubljen, da kar živeti brez nje ni mogel, a ko bi jo lahko imel vsak dan samo zase, se je pa nazaj potegnil. Vse to skupaj je zelo zelo človeško in se dogaja od pamtiveka in se še bo.

Tudi vsi tvoji “filingi” so razumljivi. Če bi bila zdaj skupaj z njim, najbrž ne bi tako pogrešala svojega prejšnjega družinskega življenja – ker bi ga imela z njim, zaradi katerega si odšla. A ker si zdaj sama, je težko. In tukaj morda nastopi streznitev zate v tem smislu: Morda bi itak morala iti stran od moža in ne tako oz. šele takrat, ko si se zaljubila v drugega. In čeprav se nista razumela, bi ga morala “odžalovati”. Včasih lahko ločitev oz. razveza od nekoga, s katerim ti ni najbolj šlo, še bolj boli. Zato, ker v odnosu nisi potešil svojih najglobljih potreb in se počutiš prikrajšanega za bistveno. Baje, da gredo tisti, ki so se razumeli, lažje narazen, če izzveni njihov čas. In da si tudi takšni ljudje, če jim umre ljubljena polovica, lažje najdejo novega partnerja potem.

Na tvojem mestu bi si predvsem vzela čas zase, da predelaš bivšega moža, pa to zdajšnjo situacijo z ljubimcem, ki je še vedno pri ženi. Ti občutki so bolj podobni zasvojenosti, ne pa neki resnični in pravi ljubezni. Nekako sta te oba najbrž nehote peljala žejno čez vodo. Ampak v redu, če je tako. Zdaj pa poskusi ti ozavestiti pri sebi, kaj te je pritegnilo k možu, kaj vama ni šlo, zakaj si se potem tako silovito zaljubila v tega novega človeka (nekje sem prebrala, da več, kot imamo potisnjenega v podzavest, močneje se zaljubimo?!), kako se počutiš zdaj. Nič ti ni potrebno narediti z vsem tem, samo pusti si vse občutiti in to opazovati. Imej pogum, da spustiš skozse vso možno bolečino, ki jo čutiš zaradi vse te nehvaležne situacije. In predvsem daj času čas! Malo v tem smislu, kot sem napisala že v sporočilu “ribi68” pred teboj. Vse skupaj je še tako sveže in krhko in se lahko razmerja med vami še močno spreminjajo.

V tem trenutku si najbolj pomembna TI! Poskusi biti dobra do sebe. Poskusi se razumeti. Prepusti se vsemu temu, kar je zdaj okoli tebe in naj bo tako, kot mora biti! Vse se je zgodilo z nekim namenom, ki pa se razkrije šele čez čas. In do takrat je treba stisniti zobe in iti čez to. Vem, da ni prijetno, ampak je pa del življenja.

Mislim nate in držim pesti zate!

Maja

Najlepša hvala obema za vajine misli. Prepričana sem, da je prav, da sem šla (vse bolj se izkazuje, da je mož psihični bolnik……prej sem bila jaz tisti amortizer oziroma strelovod, ki je vse prenesel, psihično me je maltretiral). Ampak tako je, kot si rekla, Maja, odžalovati je treba tudi slabo vezo. Najbolj me potolaži tvoja misel, da se vse zgodi z določenim razlogom, ki ga bomo šele nekoč spoznali………in da te vse take stvari le še utrdijo.
Hvala še enkrat, veliko sreče želim vsem na tem forumu.