Najdi forum

jaz ne zmorem tega lajfa

Spoštovani!
Pred enim mesecem sem imela deložacijo, ker sem živela v stanovanju ki je last SPIZ-a, mati pa dokler je živela tam ni plačevala zanj in je nastal dolg za 15.000€,z 9-letno hčerjo sem se morala preseliti k očetu in njegovi ženi. Zdaj je tam tako kot je bilo, ko sem bila otrok. Počutim se kot bi non-stop hodila po minskem polju, nikoli ne vem kdaj bo počilo. Ko imata oče in mačeha izbruhe in “smešne” zahteve se ne znam kontrolirati, izbruhnem, se preveč vznemirim, dejansko se počutim tako kot sem se počutila kot otrok dokler sem živela z njima. Nikoli ni bilo nič dovolj dobro.
Oče se je ponovno poročil, ko sem bila stara 11 let, jaz sem živela z njim, ker je imela mati takšne in drugačne težave. V 1.letniku sta se me z mačeho odkrižala tako, da sta me sredi leta dala v dijaški dom v Lj. kjer smo tudi stanovali. v 2.letniku sem šla živet k mami, ker sem vedela, da ne bo imela nadzora nad mano. Kmalu sem šolo pustila in vse je šlo strmo navzdol in tudi danes se nisem še pobrala, stara sem 32 let in nimam ničesar, niti šole niti strehe nad glavo, brez izpita sem in brez avta, nimam zob, nimam računalnika, ki bi ga potrebovala, da bi lahko delala to kar si želim delati, brez prebite pare sem in v dolgovih. V glavnem sem nič od nič. Do zaključka mature mi manjkata samo še dva izpita pa nimam volje, da bi se lotila učenja. saj se niti ne znam učiti, nikoli se nisem, v OŠ sem bila odlična brez učenja, v srednji šoli pa tako pač ni šlo več. Tudi drugače nimam razvitih delovnih navad in na žalost moram povedati, da delo zame ni vrednota, ampak nujno zlo. V nobeni službi nisem zdržala dolgo, za tisto kar pa bi rada delala pa nimam pogojev, izobrazbe…Nimam pa volje, da bi si te pogoje pridobila. Uživam v treningih aikida, v društvu sem tudi vaditeljica,a verjetno se bom temu morala odpovedati, ker moram delati, če pa se bom morala res še temu odpovedati pa ne vem kako bom to prenesla. Vem, vse to zveni skrajno nezrelo, ampak tako pač je. Mislim celo na samomor, a me zadržuje samo misel na hčer, po drugi strani pa pomoje ne potrebuje za mamo takšne zgube in bi ji bilo nemara bolje brez mene. Sram me je tudi tega, da mi niti misel na hčer ne da volje, da bi v življenju kaj naredila iz sebe oz., da bi delala tako kot večina okoli mene trdi, da bi morala delati. Hoditi v službo, kakršnokoli in misliti samo na hčer in na nič drugega. Ampak jaz tega ne zmorem!! Čistilka me je sram biti in bom to delo pustila,poeg tega je prenaporno, natakarica ne zmorem biti, ker ne prenesem nadlegovanja od moških, poleg tega so to izmenske službe, jaz pa želim delo v dopoldanskem času, da bi popoldan lahko delala v društvu in trenirala!
Moje življenje ni bilo nikoli lahko, a vem, da sem v bistvu sama odgovorna za vse, ampak jaz enostavno ne zmorem. Nikoli še nisem bila tako obupana, dovolj imam vsega!! Vem, da sem nezrela, lena in še kaj,a ne znam se pobrati, gnusim se sama sebi!
Za vaše mnenje bi vam bila zelo hvaležna. Lepo vas pozdravljam!

Prvi korak ste že storila, to je, da si priznate in da se zavedate položaja, v katerem ste.
Pravite, da nimate volje, hkrati pravite, da si želite delo, ki bi potekalo v dopoldanskem času. Dokler obstaja želja, obstaja tudi volja.
Življenje je trud, so vzponi in padci, življenje je borba, saj če želiš preživeti, brez truda ne bo šlo.
Na nek način si sama blokirate odprte poti. Veste, da brez nič ne bo nič. Vendar še vedno vztrajate pri tem in čakate, da bo namesto vas nekdo nekaj storil.
Bog je rekel, pomagaj si sam in pomagali ti bodo drugi. Kar pomeni, če je nekdo pripravljen sodelovati tudi sam, bo šlo lažje tudi s pomočjo drugih. V nasprotnem je vsako delovanje, sodelovanje jalovo in ne prinese željenih rezultatov.
Pred seboj imate le še dva izpita pred maturo. Pravite, da čistilka ne boste, ravno tako ne natakarica. Dalj, ko boste čakala z izpiti, se vam bo ob spremembah šolske zakonodaje lahko marsikaj spremenilo in boste namesto dveh izpitov imela štiri ali pet.

V vam je težnja po življenju, je želja, da nekaj naredite iz sebe, začnete živeti, vendar se mi zdi, da ste se znašla v nekem začaranem krogu, kjer ne veste, kje sploh začeti. Nič hudega. Pozanimajte se, kako je z vašim dokončanjem študija, zavedajte, da je v današnjih časih papir, kot se reče, eden izmed dejavnikov pri zaposlitvi, nato še izkušnje itd. Glede izpitov, ima vsaka srednja šola ali fakulteta tudi kakšen forum, kjer lahko povprašate, kako zgleda izpit, kaj se pričakuje in verjamem, da četudi pravite, da se ne znate učiti, da boste to zmogla, ker vam bo v interesu, ko si postavite cilj, ki vam bo odprl malo več vrat. Ker čistilka ali natakarica ne želite biti in to ni niti vaš cilj.

Namesto besed Ne zmorem, Ne znam, zamenjajte z Zmorem, Znam. Nihče ne zna vsega, vendar, če si ne da priložnosti, da to resnično ugotovi, nikdar ne bo vedel, ali so njegove besede utemeljene ali ne. Pred seboj imate še ogromno življenja in verjamem, da vam bo uspelo.

Glede hčerke pa nikar tako. Hčerka vas ima rada takšno kot ste.
Ne ponavljajte napak staršev. Vas, kot pravite, sta se vas “odkrižala”. Želite svoji hčerki storiti ravno to, vendar v bolj drastičnem smislu? Nekaj mi pravi da ne in močno upam, da vzorca iz otroštva oziroma vzorca vaših staršev, ne boste prenesla na svojo hčerko.

Srečno.

Draga “zahir”!

Zdi se mi, da se je nadte zgrnilo toliko vsega, da je skoraj vsega preveč in človek niti ne ve, kje bi se zadeve lotil. Kot takrat, ko se lotiš pospravljanja stanovanja in je na začetku, kot bi treščila bomba in ti pade vse dol, da bi se sploh česa lotil.

Dejstvo je, da tvoja situacija ni prav nič zavidljiva, sploh ne zato, ker si že življenjsko ogrožena oz. bi bila, če ne bi mogla živeti pri očetu. Ljudje imamo različne pragove bolečine. 1 potrebujejo zelo malo, da jih nekaj za-boli, spet drugi pa so tako neobčutljivi, da jih lahko pohodi slon, pa še čutili ne bodo. Od tega je zato zelo odvisno, kdaj boš začutil, da je nekaj res narobe. Najbrž si ti med tistimi bolj neobčutljivimi in si šele zdaj nekako začela dojemati, da gre zares. A nikoli ni nič izgubljeno. In vedno obstaja možnost rešitve. Je pa vse zelo povezano z voljo, za katero pa poveš, da je nimaš prav veliko. V nekem smislu morda res nimaš volje, če pa po drugi strani preberem o treningih aikida, do katerega se čuti, da gojiš veliko ljubezen, je slika drugačna. Voljo imaš, ampak do zelo specifičnih stvari. Morda bi tudi samo od aikida lahko zelo lepo živela. A najprej se moraš sama s seboj zmeniti, kaj pravzaprav sploh hočeš. To je najbolj pomembno: Ali bi rada še naredila kaj iz sebe ali pa ti je ljubše na nek način propadanje, za katerega ne veš, do kam lahko seže.

Iz svojih strokovnih in osebnih izkušenj ti lahko povem, da če se človek želi rešiti, se bo. Če pa tega noče, ne moreš nič. Nula. Niente. Nada. Nichts. Mene je to dostikrat frustriralo, ko sem želela pomagati, pa človeku ni bilo do tega. A zdaj vem, da imamo svobodno voljo in različne usode. Nismo vsi zato na svetu, da bi bili samo uau in oh in sploh. Nekateri izpolnijo svoje poslanstvo s tem, da spijo pod mostom. In so mogoče na 1 način bolj srečni od marsikoga od nas.

Pri tebi sem ravno na temo aikida začutila zelo močno plat, na kateri bi se dalo marsikaj delati. Mislila sem si: Uau, poglej to punco, kako ji gre! Vseeno pa bi morala vzporedno s to močno platjo svojega življenja “poštimati” še kakšne druge bolj problematične zadeve. A ravno aikido bi bil lahko tisti, iz katerega bi lahko črpala moč in krepila voljo. Malo bi se morala vendarle prizemljiti. Življenje je hočeš nočeš sestavljanka iz stvari, ki so nam zelo všeč in iz stvari, ki nam niti malo ne dišijo. Tudi vrtnica ima trnje!

V tem trenutku je dejansko zate najbolj pomembno to, da se sama s seboj zmeniš, kaj pravzaprav hočeš. Ko boš razčistila s tem, boš zelo dobro vedela, kako naprej.

Evo, toliko od mene za zdaj. Upam, da ti bo kakšna moja beseda v uteho in da ti bo lažje šlo!

Maja

Joj, draga Zahir. To pa res ni nič hudega. V vas je luknja iz otroštva ter najstništva in sedaj morate pač vzeti lopato in jo jo pričeti zasuvati. Če veste kje lopata leži in kje je luknja vse postane tako kot bi pekel jajca:-).
Neverjetna ste, zmožna faktografsko pogledati na svojo situacijo in če želite vam lahko vse uspe. Ko se pričnete zavedati si vse te stvari lahko uredite v letu ali dveh navzven, v sebi pa se pričnete počutiti bolje že čez nekaj tednov dela na sebi oz, si pridobite tisti občutek, da zmorete in da boste speljala. Samo en aha trenutek, ki prihaja iz ZDAJ ne iz jutri in stopite na pot; ko jo enkrat poznate lahko skrenete, se obrnete, a vse samo začasno, pot poznate, nič takega vas ne more več zmesti. To je to. Odprite se in stopite do kvalificiranega človeka (psihologi na centru za socilano delo, v zdravstvenih domovih…) in izdelajte načrt; najdite si podporno skupino (brezplačno) kjer boste našla sestrstvo žensk, ljudi z istimi težavami, ki bodo z vami delili izkušnje in moč-tako boste razširila socialno mrežo, našla ljudi, ki jih delo na sebi veseli in imajo v programu tudi pomoč drugim (vse brezplačne skupine, ki delajo po 12-ih korakih katerih zadnji korak je pomoč drugim) , ne da non stop visite na parih posameznikih. Recimo, če je kdo v vašem krogu bil alkoholik lahko greste v Al-Anon, ki delujejo po 12-ih korakih (in bi bilo dobro, ker se učite čutiti sebe ter spoznavate čemu vas dejanja in besede drugih lahko tako iztirijo) http://www.al-anon.si/index.php, če imate težave z prehranjevnajem, lahko greste k tja in tako naprej. Saj ni važno, samo začnite nekje! Lahko pokličete na Frančiškanski družinski inštitut ( http://franciskani.rkc.si/fdi/ ) kjer pustite številko in vas terapevt pokliče nazaj ter greste na uvodni pogovor nakar vam dodelijo skupino oz. delajo z vami individualno (brezplačno, le da traja nekaj časa, ker so zasedeni), brezplačno lahko greste na Inštitut Antona Trstenjaka,če je bil vpleten alkohol v vaše življenje ( http://www.inst-antonatrstenjaka.si/vmesna.asp ), za računalnik date v knjižnici oglas na podarim. si, da ga potrebujete ali pa najdete kakšnega, za zobe si najdite zobozdravnika, ki vas bo brezplačno pregledal in pričel z delom na obroke (recimo dr. Rotar, Radovljica, če samo na hitro poguglam. http://www.zobozdravnik-tomaz-rotar.com/zobozdravnik ) ali pa pojdite v tujino ( http://adriahealth.com/si/dent_procedures.html ) danes se ta zobozdravstevni turizem vse bolj uveljavlja (stopite na bus in vas pripelje do zobozdravika) in storitve so tudi za 50-70% cenejše. Postavite prioritete (samozavest zaradi zob naprimer, pojdite do zadnje tete Micke, ki jo niste videla 15 let in ji vse povejte-čisto vse ter si sposodite ali pa kot omenjeno najdite zobozdravnika s plačilom na obroke). Čez nekaj mesecev imate lahko zobe in polovico šole za sabo. Za šolo se zbrcajte in si najdite inštruktorja oz. človeka, ki vam bo malce spomnil kaj in kako, katera literatura, kje dobiti, kako se učiti, kako sploh začeti…morda lahko tukaj jaz kaj pomagam, lahko me kontaktirate na [email protected]
In vse jasno: če imate luknje se ne čutite, ni volje, ni elana, drugi so pomembni, okolica je pomembna kaj poreče etc in pride do takih situacij, ko obtičimo v razvojni fazi. Za kakšno leto ali desetljete ali celo življenje, to sploh ni važno. Važno je ZDAJ. Z zadnjimi močmi napravite samo en korak, potem moč ni več potrebna amapk prepušanje in vrata se odpro. Čisto zagotovo.
Vi potrebujete samo načrt in nekaj podpore in bo imela vaša hči tipi-topi mamo vi pa boste celovita oseba. Brez skrbi, oglasite se.

Mateja

Hvala lepa vsem za odgovore in spodbudne besede! Počutim se bolje, začela sem migati – pa ne samo v telovadnici 😉
Lep dan vsem!

New Report

Close