Pozdravljeni!
Zanima me vase mnenje.Ne vem sicer kako naj zacnem, upam da mi bo nekako uspelo opisati moj polozaj in raspoloženje.
Stara sem 19 let.Zaključujem gimnazijo, torej je čez nekaj 3 mesece pred mano matura.Sem pa cisto psihicno izcrpana, brez moci.Apaticna.Nenormalno sem 24 ur na dan zaspana, samo spala bi in spala.Nimam nobenih “mocnih” custev, nekako sem apaticna, nimam volje, energije, se pa podzavestno za marsikatere stvari sekiram – kar se mi odraza na kozi, imam namrec velike probleme z alergijo.Zdravim se nekaj let, ampak bolezen je neopredeljena, torej predvidevam da gre bolj za “psihicno” bolezen.
Ko premisljujem zakaj sem tako nesrecna.Ubistvu doma se pocutim dokaj ujeto.Zivim s polbratom, mamo in ocimom, nimamo nobenega posebnega odnosa, stike imamo zgolj “formalne”, pac zmenimo se kar je nuja, to je tudi vse.Me ne podpirajo prevec, pac zivim svoje zivljenje, spim in zivim doma.Mami in ocim se prav tako ne razumeta najbolje, naso druzino oznacuje vecni molk, dretje, nespostovanje.Lahko recem, da ne cutim nobene ljubezni, oziroma se mi zdi, da jo ne prijemam.V hisi zivita se babica in dedek, z njima se zastopim, vendar se cuti “generacijska” razlika v letih.Vem da me imata rada, vendar imata druge poglede na svet in name, tako da kljub temu, da cutim ljubezen, me skoraj nikoli ne pohvalita – vedno me kritizirata, kot pravi babica : “kdo ti bo pa povedal, kaj delas narobe, kaj ni prav, ce ti ne bom jaz”.Z nami zivi tudi stric, nezadovoljen s svojim zivljenjem, lahko recem za mami in ocima, da sta prav tako MOCNO nezadovoljna, saj prakticno nimata “zivljenja”, vstrajata v nemogoci zvezi… zivita z dneva v dan.Mami hodi u sluzbo, popoldne lezi v postelji in gleda TV, ali je s psom an sprehodu, ocim dela bolj malo, smili se sam sebi, je neke vrste hipohonder, skratka beda.Babica in dedek “zgubljata” zivce nad stricem in nami, saj pac od nas prakticno ni nobenega zivljenja.Vsaj od njih ne.
In ne vem ce je tu vzrok.Glede na to, da je veliko druzin, se bolj problematcnih, pa so otroci normalni oziroma, vem da ne smem prelagat krivde na druzino, da sem zaradi njih taka.Problem je v meni.Utrujena sem od vsega … pa prakticno nimam bit od nicesar!
Jaz sem sicer /sem bila zivahtna, simpaticna, polna energije, veselja … imam sicer tudi fanta,s katerim se odlicno razumeva, ampak zadnje case se nekako pogrezam.Psihicno sem tako obremenjena.Zdaj me teden dni ni bilo doma in sem bila drugi clovek.Bolj spocita,nasmejana.Zdaj sem prisla domov, sem ponovno padla v apaticnost, nekako se “smilim sama sebi”, nic ni od mene.Nimam energije, nikakor se ne morem spraviti k zbranem ucenju in letos imam MATURO.Nocem, da mi zaradi tega pocutja vse pade v vodo.Prakticno ne vem kaj naj naredim.Dobesedno mi je samo do spanja, v postelji bi lahko lezala 24 ur, sem utrujena, zadircna, menja se mi raspolozenje, … niham.
Nekako mi tudi ni druzenja z ljudmi.Ne vem.Nimam toliko energije.Ce pogledam leto nazaj, toliko prijateljic in prijateljev sem imela, toliko druzb, … zdaj pa sem se “izolirala”.Stike imam z eno prijateljico, ampak tako zelo formalne, pravo prijateljico sem seveda obdrzala, ta tudi ve za moje pocutje in s fantom sem.To je vse in se to mi je zadnje case prevec.Stvari odlasam, dovolj sem sama sebi.In srecna sem, ce imam mir, ce se lahko “sklopim”.V soli sem pac druzabna, se “prisilim”, ceprav sem ocitno spremenila odnos do vsega.
Ne bom sla k psihiatru ali kaj podobnega.Ker ubistvu, menim, da se vsega zavedam.Vem da me druzina utruja, da se “nalezem” njihovih obcutkov, ..itd, ampak pojma pa nimam kako iz tega.Ubistvu me je tudi strah/sram iti k psihiatru.
Zanima me, ali mogoce obstaja nacin, / se mogoce sama lahko spravim iz te apaticnosti.Gibanje/sport /zdrava prehrana … ne vem kaj naj naredim zase, ampak res bi rada spet CUTILA, bila ZBRANA, SRECNA, sposobna DRUZENJA, ZABAVE … predvsem pa dan zivela in ne samo “prezivela”.

In grozne probleme imam s zbranostjo.Ne vem, pisemo test in recimo da res vse znam.In nekako padem v tako voljo, da niti ne morem “uklopit” mozganov, ne da se mi misliti, pisati – sploh se ne zavedam da pisem … kot bi izstopila sama iz sebe in opazovala situacijo od zunaj … ( ne vem ce me razumete).Skratka moja produktivnost na vseh podrocjih je na nuli.

Ne vem.Bezim pred zivljenjem.Pred obveznostim… pred moznim razocaranjem, …

Hvala za vas cas in morebiten nasvet.

Lep pozdrav,
gea

Draga ”gea”, žal mi je , da se pri svojih letih tako počutiš. Vendar če se tega zavedaš, imaš tudi možnost, da to spremeniš. Družine si ne moreš izbrati, niti je ne moreš spremeniti. Spremeniš se lahko samo sama, da vzameš življenje v svoje roke. Prvo bi ti svetovala, da prosiš svojo zdravnico, da ti pregleda ščitnične hormone.V kolikor bo obolenje ščitnice izključeno, pa ti svetujem da si prvo zastaviš cilj za prihodnost. Razmere doma , ti naj bodo motivacija, da se čimprej osamosvojiš. Prvi korak je seveda matura. Z maturo v roki, se ti odprejo nove možnosti. Bolj kot obisk pri psihiatru, bi ti svetovala obisk pri šolskem psihologu ali socialni delavki, ki bi ti morda lahko pomagala prebroditi čas do mature. Morda bi ti tudi znala svetovati in pomagala sestaviti načrt, kako naprej. Najbolj pomembno je, da si zaupaš in zbereš vso voljo in moč kar je premoreš ,da narediš maturo. Boš videla, ko imaš za seboj en uspeh, stvari ne izgledajo več tako brezupne. To ti bo dalo tudi elan za nove načrte. Le pogum! Vse bo dobro. Držim pesti za tebe. Lep pozdrav VesnaK

Pozdravljena Gea!

Razumem te kako ti je težko,vendar pred tabo je matura.Strinjam se z Vesno. Zberi vse moči in se loti dela. Vse bo poplačano. Pogumno naprej.

L.P. Metka

hvala obema za vajine besede!

Lep večer in vikend

Gea

Drago dekle (dovolite, da vas tako imenujem)!

Nič se ne bojte, da vas bom pošiljala k psihiatru, saj tja po mojem prepričanju ne sodite. Menim, da lahko poklepetate kar z nami na daljavo.

Presenečate me, kako imate razjasnjene poglede na svojo družino, ki je niti ne idealizirate niti ne iščete v njej usodnega »krivca« za svojo trenutno stisko. Res je, da nas primarna družina pomembno opredeljuje, saj se v njej združujejo ne samo najmočnejši vplivi okolja, vzgoje in »modelov posnemanja«, temveč tudi genetski dejavniki, ki jih tudi ne moremo kar zanikati. Primarno družinsko okolje je zelo pomembno tako za gradnjo vaše samopodobe (kdo sem, kakšna sem, koliko zmorem, koliko hočem … ), kakor tudi za razvijanje vašega odnosa do življenja, ljudi, dela, vrednostnega sistema, ciljev, ki si jih zastavljate, stopnje aktivnosti ali pasivnosti … in še bi lahko naštevali. Ocenjujete, da vaše družinsko okolje v tem pogledu ni ravno vzpodbudno. Ker se tega zavedate, imate možnost, da se negativnim vplivom tudi »izognete«, jim ne dovolite, da vam pridejo »do živega«, ali pa jim kljubujete in tudi iz slabih izkušenj potegnete kaj pozitivnega.
V težavah, ki jih omenjate (pomanjkanje energije, utrujenost, zaspanost, brezvoljnost, apatičnost … ) zaznavam predvsem znanilce STRESA, ki pa ga poleg družinskih povzročajo tudi ŠOLSKI pritiski. O stresu smo obširno pisali tukaj: ( … )
Iz vsebine ste lahko razbrali, da stres sam po sebi še ni nič nevarnega, dokler ne postane rušilen (uničujoč) stres, ki nas peha v slabo počutje, nezdravje oz. bolezen. Prebrali ste lahko tudi vrsto nasvetov za reduciranje škodljivega stresa.
Kaj vam lahko osebno priporočam?
Menim, da si morate najprej jasno zastaviti CILJE; kateri so vaši DOLGOROČNI in kateri KRATKOROČNI CILJI. Najbrž boste mednje uvrstili čimprejšnjo OSAMOSVOJITEV, do katere pa vas realno vodi edino ŠOLA oz. bodoči POKLIC (upam, da teh mojih moraliziranj ne doživljate kot »pesmico za lahko noč«, ki vam jo prepeva že vaša babica …) Nič ne poveste, s kakšno lahkoto ali težavami zmagujete šolo. Ker ste sami napisali MATURO z velikimi črkami, slutim, kolikšen pomen ji pripisujete. Lahko pa to pomeni tudi »strah v zraku«, kar je povsem odveč, saj vam lahko zagotovim, da večina povprečno prizadevnih dijakov maturo kljub vsemu uspešno prestane.
Pri srednješolskem predmetu psihologija ste slišali veliko o načrtovanju in organiziranju učenja. Prenesite to v lastno učno situacijo: redno, sprotno učenje, dnevni urnik, ki mora vključevati tudi čas za sprostitev, navade prostora in časa, prilagajanje osebnemu učnemu stilu … in še kaj. Ne pozabite, da se zadovoljstvo ob učnih rezultatih meri preko vloženega truda (!). Z drugimi besedami: če v neko delo vložimo precej truda, nas rezultati napolnijo s posebnim zadovoljstvom in nam dvigujejo nadaljnjo motivacijo (saj ste že slišali, da je najhujša utrujenost od brezdelja, ki je tudi najbolj demotivacijsko?). Svoje redno delo lahko nagradite z različnimi »nagradami«, ki vas razveseljujejo. Ne pozabite na vsakodnevno GIBANJE in STIK Z NARAVO. To je najmanj, kar morate storiti zase za nevtralizacijo “šolskega” stresa. Ne obremenjujte se z nezdravimi shujševalnimi dietami (ki mnoge srednješolke naravnost obsedajo)! Ne kratite si spanja! Preizkusite kakšno sprostitveno tehniko, ki ste se jih morda učili tudi pri urah psihologije.
Če zaključim: izhajati velja iz vaših PREDNOSTI in minimalizirati pomanjkljivosti. Prednost vidim tudi v tem, da doživljate osrečujočo partnersko ljubezen in imate v fantu razumevajočega »tolažnika«. Slutim, da je vaša prednost tudi v tem, da ste hitro dojemljivi in vam učne situacije ne bi smele povzročati težav. Izkoristite svoj potencial in se ne predajajte brezplodnemu razglabljanju o življenjskih “nesmislih”. Tudi to, da imate radi družbo in zabavo, mora biti sestavni del vaših devetnajstih let. Preveliko prednosti, da bi jih zapravljali v pesimizmu, strahu ali obupovanju.

Lepo vas pozdravljam,
(Veronika, ki ima z dijaki veliko pozitivnih izkušenj kot profesorica psihologije, nekaj pa tudi kot mama!)

Draga gea, ko sem brala tvojo zgodbo sem se v njej čisto našla. Jaz imam ravno tako 19 let, pred mano je matura, sama pa se komaj vlečem. Imam kup zdravstvenih težav in so tudi mene pošiljali k psihiatru pa nisem šla- tako mi je svetovala moja najboljša prijateljica.
Če želiš, mi piši na mail, da se spoznava, zelo bom vesela, da bova skupaj premagovali težave.

Veronika!

Hvala za tvoj obsezen odgovor, ko sem prebrala tvoje sporocilo, se mi je dan lepse pricel.Predvsem bolj energicno.
Torej glede sole je zadeva taka, da mi gre.Delam gimnazijo, po vsej verjetnosti ( UPAM ) bom pravdobra, tako da se lahko upisem na faks – sociologija oziroma sociologija kulture, filozofija.Ubistvu v tem se vidim, to me veseli in VEM da to hocem.
Pri tem me spodbuja tudi fant – on koncuje faks, oziroma ima samo se diplomsko nalogo za koncat.
Problem vidim v tem, da me sola resnicno obremenjuje, mogoce bolj, kot se zavedam.
Anglescina mi ne gre – ostali predmeti 4, 5 – anglescina 2 , mislim da si jo “komaj” zasluzim, ze od osnovne sole imam pred njo nekaksen “strah” – takrat sem jo seveda imela 5, v srednjih solah pa se stanje spremeni.
Pokaze se “slaba podlaga” in tako se popolnoma izgubis, takrat moras v akcijo sam – jaz pa nisem sla.Bala in se se bojim profesorice / tako sem anglescino 4 leta prebila da sem gledala na uro … in odstevala minute.Moje znanje – ni ga.Hodila sem v jezikovno solo, dala SVOJIH 200 000 sit, kaj se je zgodilo – tam so vse vse znali – dali so me v “visjo” stopnjo, tako sem se nekako “sramovala” svojega neznanja in zacela spricati, // in tako sem stran metala lastni denar.Ampak ure so me tako spravljale v obup, da sem se nekajkrat umes zjokala ( seveda ne pred vsemi ).Ta anglescina je moja vecna mora – zavestna kot podzavestna, dnevi do mature se krajsajo – jaz pa POJMA nimam, kako bom naredila anglescino s tem NEznanjem.Najhuje je to, da me je se “sram” anglesko govort, seveda da ne znam, ce pa nikoli nisem hotela – ampak po toci zvoniti je prepozno.Tokras sicer imam se nekaj casa – ampak, ne vem kako-kje naj zacnem, ker maturitetna pola – “glagoli” itd, mislim da moras imeti kar obsezno znanje.
To je to, kar se tice moje sole.Doma me ne vprasajo niti za eno oceno, matura jim je pa tako ali tako samoumevnega – kot da je to nekaj najlazjega v zivljenju.V primerju, da je ne bi naredila pa vem, da bi jih razocarala, “metali” bi mi naprej, da me niso zastonj financno podpirali za solske knjige .. itd.
Vem, delo osvobaja, samo TREBA JE ZACETI!

In vem, da je matura predvsem “psihicni” napor.Seveda, ce pa 4 leta poslusamo samo matura, matura, matura … In mene na koncu zivci pripeljejo do tega, da sem neproduktivna, hkrati pa vsako sekundo pri ucenju, kar seveda nima smisla.

Lep dan !

gea

Draga ”Gea”. Svetujem ti, da si vzameš za angleščino inštruktorja. Ti bo povedal in razložil točno tisto kar potrebuješ in moraš znati za maturo. Tako sem si jaz pred mnogimi leti pomagala pri fiziki in sploh ni bilo težko, ko ti nekdo vse razloži. lep pozdrav VesnaK

Zivjo!

Ce sama ne bos znala ali zmogla razresiti problemov v druzini in te bodo prevec obremenjevali, ti lahko dam telefonsko stevilko nekaksne skupine – nevem tocno, ki se ukvarja z druzinsko terapijo in sicer zastonj. Stevilko mi je dala in priporocila moja sestra za mojega prijatelja.
To niso psihiatri, ki bi ti predpisovali kaksna zdravila, ampak terapevti, ki ti lahko pomagajo s kakasni metodami ali pa te pravilno usmerjajo.

Ce te zanima mi pisi, pa ti bom dal vec informacij.

Drugace pa le pogumno naprej!

Lp Ziga

O ŠOLSKEM STRAHU

Pred leti so dijaki skovali besedni izraz “maturofobija”, ki so ga popularno uporabljali in ki zelo nazorno ponazarja jakost strahu pred zaključnim zunanjim preverjanjem znanja (zlasti če v očeh učencev pretirano dramatiziramo njegov “izjemen, odločilen, življenjski” pomen).

Strah je čustvo, ki ga v zvezi z učenjem najpogosteje omenjamo, čeprav je učenje povezano tudi z drugimi čustvi (npr. zaskrbljenostjo, jezo, pa tudi z zadovoljstvom, ponosom, veseljem, navdušenjem ipd.).
Strah pred neznanim je normalno (praviloma koristno) čustvo. Kadar se znajdemo v situaciji, ki jo OCENIMO kot nevarno, ali se ne čutimo KOMPETENTNI (ZMOŽNI), da bi jo obvladali, je strah normalni ZAŠČITNI MEHANIZEM, ki nas BRANI, da pred situacijo pravočasno POBEGNEMO, ali pa se s povečano energijo z “nevarno” situacijo SPOPADEMO.
(To opredelitev namenoma izpisujem, ker iz nje izhajajo tudi nekatere rešitve za tvojo situacijo.)

Vpliv strahu na učenje in učno storilnost je lahko različen – praviloma je odvisen od njegove j a k o s t i. Z m e r e n strah poveča (!) vedenjsko učinkovitost, če učenec sicer ni plah in če je dobro pripravljen, njegov vzpodbudni strah (t.i. “kreativna trema”) mobilizira energijo in poveča zbranost. (To poznajo številni športniki in drugi tekmovalci, ki govorijo o t.i. vzpodbudni prednastopni tremi. Raziskave so pokazale, da dobijo najboljše ocene na izpitih tisti študenti, ki so imeli določeno stopnjo strahu, “treme”.) P r e m o č a n strah pa nas seveda z a v i r a in hromi zlasti višje psihične funkcije (zmožnost širšega povezovanja znanja in reševanja problemov). Učenec išče površinske rešitve in zapiše (ali pove) prvi odgovor, ki mu pride na misel, da bi skrajšal mučno situacijo. Znižanje razlagamo s tem, da se v delovni spomin vrivajo neprijetni fiziološki občutki (utrip srca, povečan tlak, zardevanje, zadrgnjeno grlo, jecljanje, potenje rok… ) in tudi neprijetne misli in zaskrbljenost (… spet se bom osmešila, jaz sem antitalent za angleščino, saj itak ne znam, ker nimam nobene podlage, sem slab govornik, profesorica me ima na piki, vsi me opazujejo, kaj bo, če ne uspem, kaj , če napravim napako … ). Seveda obstajajo med učenci individualne razlike v tem, kdaj dosežejo “prag” previsoke napetosti. Na to vplivajo učenčeve osebnostne lastnosti (anksioznost, plašnost, zmožnost spoprijeti se s stresno situacijo, kako dojema okoliščine, ali gre v njegovih očeh za preizkušnjo, ki je zelo odločilna za prihodnost … ), pa tudi lastnosti same situacije (koliko je dejansko “nevarna” ali pomembna).

V šoli je vrsta situacij, ki povzročajo večji ali manjši strah. Delimo ga na:
SOCIALNI strah: npr. pred nepriznavanjem, posmehom ali zavrnitvijo s strani sošolcev ali učitelja, pred izgubo vpliva (v razredu, v klapi ) …
STORILNOSTNI strah: zlasti v situacijah preverjanja in ocenjevanja (strah pred neuspehom, nizko oceno, strah, da ne bi v odločilni situaciji “odpovedal”); pri ustnem preverjanju, zlasti pri preverjanju pred tablo, ko se poveže s strahom pred izpostavljanjem pred drugimi in javnim nastopanjem. Storilnostni strah je tembolj izrazit, čim pomembnejša je situacija v učenčevih očeh, morebitne napake ali pomanjkljivosti pa nepopravljive (npr. preverjanje za končno oceno, zunanje preverjanje, od katerega zavisi možnost nadaljnjega šolanja (!) ipd. )

KAJ LAHKO STORIMO ZA OBVLADOVANJE (ŠOLSKEGA) STRAHU

Če odmislimo, da ima pri zmanjševanju učenčevega strahu pomembno vlogo učitelj (ki bi moral biti zainteresiran za to, da učenca čustveno razbremeni, ne pa da celo umetno zvišuje stopnjo strahu, s tem da dramatizira situacijo spraševanja / pravi pedagogi nimajo potrebe po tem, da bi si ustvarjali na strahu temelječo avtoriteto !/ ) in če odmislimo, da imajo pri reduciranju otrokovega strahu pomembno vlogo tudi starši (ki mu morajo dajati sporočila, da se njegova osebnostna vrednost in njihova ljubezen ne merita izključno in predvsem preko šolskih ocen), mora končno bitko s strahom opraviti učenec sam. Pri tem mu lahko pomagajo naslednji nasveti:
1. REALNO je treba OCENITI SITUACIJO – realistična ocena naloge, pred katero sem postavljen; za kako pomemben cilj gre? (npr. zmanjšati katastrofično predstavo o posledicah morebitnega neuspeha: tudi matura ni nekaj tako usodnega, da bi se odločalo o “življenju in smrti”; tudi tukaj je možno napake popravljati … ipd. )
2. REALNO OCENITI SEBE – koliko sem kompetenten, da situacijo obvladam? Ali bom nalogi kos? To je po eni strani odvisno od moje SAMOPODOBE (samozavesti, zaupanja vase, v svoje sposobnosti, dosedanjih uspešnih izkušenj … ), prav tako pa tudi od DEJANSKIH sposobnosti, znanja, zmožnosti vztrajanja, obvladovanja stresnih situacij ipd.
3. IZPOPOLNITI UČNE STRATEGIJE – da sem zares dobro pripravljen, da zares dobro obvladam snov, da zapolnim “luknje v predznanju”, da sem zares lahko siguren vase … ipd.
4. KREPITI SAMOZAVEST – občutek lastne vrednosti. Na katere dosežke in kvalitete sem lahko ponosen? Saj pri drugih predmetih imam pa visoke ocene! Kaj ljudje na meni cenijo? Kaj na meni je zanimivo in privlačno? Kaj lahko še spremenim? … ipd.
5. ZMANJŠEVATI oz. OBVLADOVATI ČUSTVENO NAPETOST – da znam obvladati negativna čustva razočaranja, jeze, sramu, strahu; da znam zmanjšati občutek stresa, pridobim ustrezne strategije obvladanja stresa, se znam s p r o s t i t i , se obrniti po p o m o č in oporo na sošolce, prijatelje, starše, učitelja (raziskave kažejo, da se učenci v učnih in drugih težavah zelo redko obrnejo na učitelja, pogosto niti ne upajo vprašati, če česa ne razumejo, kaj šele, da bi upali priznati svoj strah pred učiteljem).

Čustvo strahu lahko vodi v reakcije SPOPADANJA ali BEGA (izogibanja) situacijam. Učenec, ki se sreča z zahtevno nalogo, oceni, koliko je zanj naloga pomembna in kolikšna je možnost, da ji bo kos. V situaciji s p o p a d a n j a bo napel vse sile in poiskal tudi druge vire, da jo bo obvladal. V situaciji i z o g i b a n j a pa je učenčev cilj zmanjšati negativno čustveno stanje, “uiti” iz čustveno obremenilne situacije, nad katero meni, da nima nadzora (“špricanje” šole, sanjarjenje med razlago, prepisovanje nalog ipd.). Seveda je šolskim zahtevam težko ali nemogoče dokončno uiti (!), zato je pomembna naloga šole, da učence usposobi tudi za uspešno spoprijemanje s stresom in obvladovanje šolskega strahu.
Šolskega strahu ne bi smeli obvladovati po principu b e g a (izogibanja) temveč SPOPADA s situacijo!

Tistim, ki trpijo za “šolsko tremo”, je dobro pojasniti možen p o z i t i v n i rezultat treme in jo preimenovati v “vznemirjenje” (vzburjenost). Trema (ki ni nič drugega kot vrsta strahu v odnosu do neke bodoče situacije) je lahko celo koristno čustvo, ki posameznika mobilizira, da se čim bolj PRIPRAVI za bodočo situacijo, hkrati pa hitro uvede v situacijo z vnaprej dvignjeno (ravno pravšnjo) stopnjo vzburjenosti. To je dobro imeti v mislih, ko se spopadamo s šolskim strahom.

O UTRUJENOSTI UČENCEV

Tudi učenci so utrujeni. To vedo sami, pa tudi starši in učitelji. Kljub poznavanju problematike je v praksi premalo prizadevanj za zmanjševanje tega pojava.
Kronična utrujenost je neprijetna in škodljiva. Presenetljivo je, kako množično in vztrajno podcenjujemo utrujenost pri sebi in pri drugih. Na druge opozorilne signale organizma (npr. na občutek lakote, žeje, mraza ali toplote … ipd.) se človek praviloma odzove tako, da poskuša neugodno stanje spremeniti oz. popraviti. In pri tem mu ni prav nič nerodno tudi na glas izreči, da je žejen, lačen … Občutek utrujenosti je pri zdravem človeku normalen (!) fiziološki pojav, o p o z o r i l o telesa, da je treba nekaj spremeniti. Vendar se na to opozorilo pogosto ne odzivamo ustrezno, zanemarjamo ga, ne upoštevamo ga dovolj.
Z biološkega vidika ni vseeno, kdaj organizem utrpi preobremenitev ali kronični stres. V obdobju razvoja je organizem bolj občutljiv, zato je kronična utrujenost otrok in mladostnikov še posebej neugodna za prihodnost. Dognanja medicine kažejo na povezave med preobremenjenostjo v obdobju doraščanja in zmanjšano odpornostjo proti bolezni v odrasli dobi.
V družbi, v kateri veljajo delavnost, pridnost, vestnost, vztrajnost pri delu za visoke moralne vrednote, biti utrujen, in zlasti tožiti o tem, ni posebej častno. To velja tako za odrasle, zlasti pa za otroke. Otroci imajo v očeh mnogih odraslih manj “pravice” do utrujenosti kot odrasli. Na takšno “brezpravnost” vplivajo idealizirane predstave o srečni mladosti, v kateri se mladim pač nič hudega ne dogaja, saj itak nič ne delajo, samo lepo hodijo v šolo, sedijo, se zabavajo ipd. Zlasti nismo pripravljeni priznati utrujenosti najstnikom, kajti s tem obdobjem običajno povezujemo prekipevajočo energijo in ne moremo razumeti, da je mladostnik pogosto utrujen, spregledamo, da ima za to tudi številne razloge.

KAJ JE “UTRUJENOST”

Utrujenost je pravzaprav slabo opredeljen pojav, največkrat jo opredeljujejo takole:
– posledica umskega in telesnega napora, brez dovolj počitka
– neprijetno občutje, ki ga povzroča napor
– iztrošenost zaradi telesnega in duševnega dela
– obrambna varovalna reakcija pred vzdraženostjo celice/tkiva, na katero bi se morali odzvati in jo upoštevati
– posledica čezmernega delovanja posameznega organa ali celotnega organizma
– delovanje je lahko čezmerno po trajanju ali po intenzivnosti
– pri zdravem človeku fiziološki pojav, sredstvo obrambe, povabilo na krepčilni počitek
– modrost telesa

Nekateri avtorji razlikujejo med utrujenostjo, ki je dokazljiva z ergometričnimi ali biokemičnimi meritvami, psihološkimi testi ter drugimi meritvami, in občutkom utrujenosti, ko gre zgolj za subjektivni občutek, doživetje, katerega objektivno ni mogoče dokazati. Za utrujenost, kakršno doživlja učenec, ni točnih meril – ni je možno točno mersko izkazati. Nasploh velja, da nismo sposobni meriti napora u m s k e g a dela, d u š e v n i h obremenitev in č u s t v e n i h stresov. Z nobeno računsko formulo ni mogoče izračunati utrujenosti, ki jo povzročajo umsko delo in duševne napetosti.

OD ČESA JE UTRUJENOST ODVISNA

Utrujenost je kompleksen pojav, v katerem se prepletajo številni dejavniki. K utrujenosti učencev prispevajo nekateri dejavniki, kot so:
– lastnosti učenčevega DELOVNEGA OKOLJA (delovne naloge, delovne razmere: organizacijske, fizikalne, psihosocialne … )
– OTROKOVE LASTNOSTI (sposobnosti, energijska opremljenost, psihična odpornost, zdravstveno stanje … )
– lastnosti DOMAČEGA OKOLJA (življenjski režim, odnosi, zahteve staršev glede šolskega uspeha, obremenitve, možnosti za učenje … )
– DRUGI DEJAVNIKI v otrokovem življenju (druge obveznosti, športne obremenitve, pot do šole … )
– količina in način učenčevega POČITKA in SPROSTITVE
– lastnosti ŠIRŠEGA OKOLJA

VRSTE UTRUJENOSTI ŠOLARJEV

Glede na v z r o k e utrujenosti učencev lahko shematično razdelimo vrste utrujenosti takole:

1. MIŠIČNA utrujenost (zaradi pretiranega gibanja, mišične napetosti, potrebe po gibanju – preveč sedenja … )

2. UMSKA,”ŽIVČNA”, DUŠEVNA utrujenost (zaradi količine učne snovi, zahtevnosti snovi, novosti snovi, neustreznih oblik in organizacije pouka, drugih vzrokov … )

3. ČUSTVENA utrujenost (zaradi strahu, stresov, žalosti, depresivnosti, drugih neprijetnih čustev v šoli, v družini … )

4. BOLEZENSKA (zaradi akutne bolezni, kronične bolezni, ponavljajočih se običajnih virusnih in bakterijskih okužb, zmanjšanih psihofizičnih zmogljivosti, okvare čutil, drugih vzrokov … )

Različne vrste utrujenosti se p r e p l e t a j o in jih največkrat ni mogoče jasno razločevati. Tako, na primer, se ob umskem naporu ali ob čustveni stiski zaradi napetosti utrujajo tudi mišice. Obstajajo tudi individualne razlike v tem, katera področja utrujenost preplavi. Nekateri ljudje po telesnem naporu na primer lahko umsko delajo, drugi tega ne zmorejo. Nekateri učenci gibalno oživijo, ko pridejo iz šole, drugi potrebujejo tudi telesni počitek.

ZNAKI UTRUJENOSTI UČENCEV

Vsak učenec kaže utrujenost po svoje. Pogosto se preutrujenost odrazi na tistem področju delovanja, ki je šibko, okrnjeno ali najbolj ranljivo (učenci, ki nagibajo k pasivnosti, postanejo še bolj pasivni, nemirni še bolj moteči, pri nespretnih se poveča nevarnost nezgod ipd.). Kar velja posebej poudariti, je, da večina utrujenih otrok zdrsne na nižjo raven delovanja, postanejo manj zreli, slabše organizirani, ne zmorejo več zahtev, ki so sicer ustrezne njihovim zmogljivostim. Tudi telesno se vsak učenec po svoje odziva na kronično utrujenost. Pri nekaterih se poveča potreba po hrani, drugi postanejo neješči. Posebej pomembne so motnje spanja kot posledica utrujenosti, ki zaradi neprespanosti povzročajo spet dodatno utrujenost – začarani krog. Med motnjami spanja so najpogostejše naslednje: zvečer ne more zaspati, spi površno, se ponoči prebuja, ima hude sanje ali nočne more, pri nekaterih se pojavi pretirana potreba po spanju. Med telesne znake kronične utrujenosti spadajo tudi psihosomatski pojavi, in sicer glavoboli, bolečine v trebuhu, tiki (nehotni gibi ) idr. Če ima učenec že kako motnjo ali bolezen, se ta, kadar je utrujen, poslabša. Tako, na primer, lahko preutrujenost sproži migreno. Pri mnogih učencih pa se utrujenost kaže s splošno slabim telesnim počutjem, občutkom medlosti, pomanjkanjem energije. Znane so zveze med obolevnostjo in kronično utrujenostjo. Ob kronični utrujenosti se odpornost organizma zoper okužbe lahko zelo zmanjša

NAJPOGOSTEJŠI ZNAKI UTRUJENOSTI PRI UČENCIH:

VIŠJI PSIHIČNI PROCESI IN STORILNOST: splošna upočasnjenost, upočasnjenost mišljenja, motnje pozornosti, motnje razumevanja, povečano število napak, slabše računanje, pisanje, branje, zmanjšano zanimanje, upad energije in volje do dela, pasivnost, zmanjšanje ustvarjalnosti … drugo.

RAZPOLOŽENJE IN POČUTJE: preobčutljivost, razdražljivost, agresivnost, jokavost, potrtost, depresija, negotovost, tesnoba, strah, brezvoljnost, apatičnost, obupanost, … drugo.

VEDENJE: splošna slaba organizacija vedenja, hitra dezorganizacija ob pritisku, stresu, slabše obvladovanje, za starost nezrele oblike odzivanja in vedenja, nemirnost, hiperaktivnost, neaktivnost, pasivnost, slabša gibalna usklajenost, nespretnost, nezgodništvo, … drugo.

TELESNO DELOVANJE: spremenjen videz, drža, upad energije, motnje spanja, velika potreba po spanju, motnje apetita, psihosomatske težave, zmanjšana odpornost, večja obolevnost, poslabšanje kroničnih bolezni, … drugo.

Velika utrujenost, ki jo povzroča šolsko delo, je pogosto posledica neusklajenosti med učenčevimi individualnimi značilnostmi in zahtevami šole. Učenčev temperament je zelo pomemben za to, kako bo usklajen z zahtevami šolskega sistema in kakšen bo njegov uspeh. Psihična odpornost znatno prispeva k učenčevi sposobnosti prenašanja delovnih naporov in čustvenih stisk. Tudi pričakovanja in zahteve do samega sebe so pomemben dejavnik, ki določa količino naporov, časa in energije, vloženih v šolsko delo.

V neki raziskavi, ki smo jo izvedli med gimnazijci, so dijaki navajali naslednje znake utrujenosti:
– povečan odpor do šole 69 %
– pomanjkanje energije 57 %
– strah pred šolo 37 %
– nespečnost 35 %
– težave s koncentracijo 31 %
– prepirljivost 28 %
– glavoboli 26 %
– “nervozne” reakcije (grizem nohte, tiki … ) 24 %
– spori s starši 22 %
– obup, želja po izpisu iz šole 19 %
– potrtost 13 %
– slabosti 11 %
– odklanjanje hrane 9 %
– zatekanje k hrani 8 %
– vrtoglavice 5 %
– drugi odgovori

UČENČEVE ZNAČILNOSTI IN UTRUJENOST

Dejstvo je, da niso vsi učeci enako dovzetni ali “nagnjeni” k utrujenosti. K temu prispevajo:
BIOLOŠKE ZNAČILNOSTI učenca: energijska zmogljivost, bioritem, zrelost, razvojna faza, zdravstveno stanje (kronične in akutne bolezni, ponavljajoče se bolezni, okvarjenost čutil: vid, sluh … , invalidnost …), drugo.
ZNAČILNOSTI njegovega UMSKEGA DELOVANJA: umske sposobnosti, zmožnost koncentracije, specifične sposobnosti (govorne, spominske, številčne, druge nadarjenosti … ), drugo .
TEMPERAMENT: vitalnost, psihična odpornost, optimizem, prilagodljivost, jakost odzivanja, aktivno reševanje problemov (nasproti pasivnosti), drugo.
Učenčev ODNOS DO DELA: pričakovanja do samega sebe, zahteve do samega sebe, motiviranost, zanimanje, delovne navade, drugo.

VZROKI UTRUJENOSTI V ADOLESCENCI (mladostništvu)

Doraščajoči mladostniki so pogosto utrujeni(!), vendar okolje običajno ne uvidi, ali ni pripravljeno priznati mladostnikove utrujenosti. Vzrokov za to je več: predstava odraslih o tem, da so doraščajoči polni energije, pogosto provokativno, uporno ali nastopaško vedenje mladostnikov, njihovo nagnjenje k temu, da se izogibajo pomoči v gospodinjstvu in drugim nalogam ipd. Vendar mladostnik pogosto živi v neugodnih življenjskih okoliščinah in ob velikih šolskih obremenitvah.

Najpogostejši vzroki utrujenosti v adolescenci so :
BIOLOŠKE SPREMEMBE: hormonski vihar, hitra rast, povečanje mase tkiv, spremenjena telesna razmerja, večja vegetativna labilnost, spolno zorenje, drugo.
PSIHOSOCIALNE SPREMEMBE: prilagajanje novim in povečanim zahtevam okolja, psihoseksualni razvoj, notranja psihična reorganizacija, spremembe kvalitete mišljenja, spremembe interesov, poskusi udejanjanja številnih interesov na različnih področjih, nihanja v aktivnosti, čustvene obremenitve, osamosvajanje, konflikti s starši, iskanje identitete, nihanja v razpoloženju, nekritičnost do samega sebe, depresije, drugo.
SPREMEMBE V NAČINU ŽIVLJENJA: velike delovne obremenitve, socialne obveznosti, prilagajanje na novo okolje, šolo, prakso, nov način dela, neurejena prehrana, neurejen počitek, nezmernost, pretiravanja v športu, neekonomična poraba prostega časa, vožnje, drugo.

KAJ LAHKO STORIMO

Utrujenost učencev je pojav, ki jim povzroča trpljenje, znižuje storilnost in obremenjuje tudi njihovo okolje – tako starše kot učitelje. Četudi se zavedamo, da pojav obstaja, smo nanj premalo pozorni, pri varovanju kakovosti življenja in telesnega ter duševnega zdravja otrok in mladostnikov pa ga premalo upoštevamo. Ob kronično utrujenem učencu so potrebni sodelovanje in združena prizadevanja otroka samega, staršev, učiteljev, šolskega sistema …

Vprašanj, kako zmanjševati utrujenost šolarjev, je lahko več.
Kaj lahko stori učitelj, šola, šolski sistem?
Kaj straši?
Kaj učenec?
Kaj šolski zdravnik?
Kaj drugi?

UČITELJ (lahko): prilagaja zahteve zmožnostim, psihično sprošča razred, skrbi za psihosocialno klimo v razredu, uporablja aktivne metode dela … in podobno.
UČENEC (lahko): spozna utrujenost kot pojav, jo pri sebi prepozna, razvije samouravnalne mehanizme: boljše metode učenja, boljšo organizacijo dela, boljše razmere za učenje, boljši način sprostitve, počitka, zabave, druženja …
STARŠI (lahko): izboljšajo domače razmere za učenje, upoštevajo otrokovo mnenje in potrebe, ne postavljajo previsokih zahtev in preveč ambicioznih ciljev, vzpodbujajo otrokovo samostojnost, omogočijo sprostitev, športne dejavnosti, dopuščajo druženje z vrstniki, zabavo, psihično sprostitev, upoštevajo otrokove stiske, slabe dneve … in podobno.
Marsikdaj velike zahteve glede učenja doma niso učiteljeve, temveč predvsem zahteve staršev, ki želijo, da bi otrok dosegel čim boljši uspeh. Zelo pomembno je, da ima otrok vsaj en dan v tednu možnost biti povsem odrešen šolskega dela in šolskih skrbi. To ne pomeni le, da se en dan v tednu ne uči, temveč tudi, da se tega dne šole ne omenja, zlasti če je le-ta povezana s težavami in skrbmi.

Ni pa še odgovora na osnovno in za številne preobremenjene in kronično utrujene otroke in mladostnike v naših šolah najpomembnejše vprašanje:
“Kdaj bo šolski s i s t e m spoznal nesmiselnost in škodljivost preobremenjevanja učencev in normaliziral delovne zahteve in delovne razmere?
Če bi učenci imeli svoj sindikat, bi lahko uveljavljali zahtevo po 42-urnem delovnem tednu. Delovni teden marsikaterega učenca je daljši! Lahko bi tudi uveljavljali zahteve po boljših delovnih razmerah in boljših odnosih na delovnem mestu!”

(Povzeto po knjigi več avtoric, z naslovom: Vsak otrok hodi v šolo, Pomurska založba, 1991! Po skoraj dvajsetih letih od izida knjige situacija ni bistveno boljša, kajne?)