Jani B. v slovo
V petek 30.1.04 sem prišla iz službe ,v roke sem vzela nič hudega sluteč Gorenjski glas………..in na prvi strani je pisalo,da je v prometni nesreči umrla Jana.Stisnilo me je pri srcu kot že dolgo ne.Bila je moja sošolka v osn. šoli.Ko sem se v 6.razredu preselila sem izgubila stike s sošolci.Ampak velikokrat res velikokrat pa sem se spomnila nje in njene sestre dvojčice,ne vem zakaj saj nismo bile tesne prijateljice,pač,če sem o bivših sošolcih razmišljala sem dostikrat tudi o nje.Ampak saj veste kakšen dan se spomniš potem gre pa mimo.Zdaj pa tisto,kar se mi je že dostikrat zgodilo,slutnja,ne dobra ne slaba pač slutnja in zadnji teden sem bolj pogostokrat razmišljala o njej,tudi bežno sva se srečali.Istočasno,a ne v povezavi s tem pa sem razmišljala kako bi komu izrazila sožalje ob smrti.Vem, čudaško,ampak tako je bilo in potem ta nesreča!!Moje misli so zdaj večinoma pri njej.Zakaj?Kako?V čem je “point”????………….
Spominjam se je kot nežne,preproste a življenja polne deklice.Bila je topla iskrena.Žal mi je,da je nisem bolje poznala.
Danes sem pozno popodne pobrala hčerko iz vrtca,šla po svečko in se napotila na pokopališče v upanju,da bom našla grob.Na pogreb žal nisem mogla priti,nerodno pa mi je bilo spraševati-kogarkoli.Dobro uro sem s tri letno hčerko hodila in iskala.Zaman.Na poti domov pa je z drugih vrat pokopališča prišla njena sestra,ker ni imela vžigalic,izrekla sem ji sožalje in jo prosila,če mi pokaže grob.Bila sem brez besed,sploh ob pogledu na njeno sestro Evo,občutila sem njeno bolečino in jezo.Zabolelo me je,zabolelo.Eva se je hitro poslovila in tudi jaz s hčerko sem odšla.Ampak moji duši je bilo zadoščeno,našla sem jo,poslovila sem se lahko.Ne verjamem,da je bilo srečanje z Evo naklučje.Verjamem ,da je Jana nekje in bdi na njenih najdražjih in nad nami,ki jo bomo ohranili v svojem srcu in se je vedno spominjali take kot je bila-topla,iskrena .
JANA,HVALA TI,KER SI OMOGČILA,DA SEM SE POSLOVILA OD TEBE!
POČIVAJ V MIRU!
V takih trenutkih se zavem, kako je življenje minljivo. Ko nenadoma zveš, da je tvoj prijatelj umrl, komaj na začetku svoje poti. In ko se potem sprašuješ ZAKAJ, in nisi sposoben izreči sožalja, ker so tvoje oči polne solz, usta nema v bolečini.
In spomnim se na Evo, ki je bila vedno tako občutljiva, nežna duša. Vedno tako prijazna in dobra. Kako sem si zaželela, da bi del njenega trpljenja lahko vzela nase. Pa nisem mogla. Vseeno pa upam, da ji je objem pomagal in ji dal nekaj moči.
In velikokrat se spomnim na Jano v teh dneh, ko se prebuja narava. In vedno začutim nekako jezo, da ni fer. Toda, ali je življenje pravično?
In pomislim na življenje, ki je pred nami, vendar brez nje. Toda vsi, ki smo jo poznali, jo bomo nosili v srcu, saj je s svojo prijaznostjo in smehom pustila pečat v vseh nas.
Draga Jana, počivaj v miru!
Petra
Naslednjo sredo bo preteklo 8 mesecev, odkar Jane ni vec. Umrla je na poti na Celovsko letalisce, ko me je zelela obiskati v Nemciji, kjer sem studiral… Da je vse skupaj se tezje, bi se 18 dni kasneje sam (dokoncno) tako ali tako vrnil domov. Kot pravi Brian May:”Too much love will kill you…”
Poznal sem jo le dve leti in 9 mesecev, par sva bila vsega 2 leti, 8 mesecev in 4 dni. Dober mesec dni pred nesreco je diplomirala, pred tednom dni sem prevzel stanovanje, v katerega sva se nameravala skupaj vseliti, 1.1.2004 sva se po novoletnem koncertu v CD na obisku pri prijateljih mojih starsev odlocila za pasmo psa, ki ga bova imela, zadnjo soboto njenega zivljenja pa dogovorila (preko MSN Messengerja) kdaj bova imela prvega otroka.
V cetrtek, 29.1.2004 sem jo nameraval ob 14.53 pricakati na zelezniski postaji v Goettingenu, namesto tega pa sem se 15 minut kasneje vsedel na vlak proti Muenchnu, kjer sta me pricakala starsa, dobrih 36 ur kasneje pa sel na Janin pogreb. Ko sem v Goettingenu na peronu cakal “svoj” vlak, se je na sosednji peron pripeljal vlak, s katerega bi morala stopiti Ona…
Zakaj?????????????????????????????????????????????????
I’m all out of love, i’m so lost without you…
Lepo spi, Rozica,
Aljosa